Primorski dnevnik: Naš pogovor z letošnjim Prešernovim nagrajencem, Tržačanom Pavletom Merkujem
Nekje sredi pogovora, ki je pred nekaj dnevi potekal v njegovem tržaškem stanovanju, je Pavle Merkù o sebi dejal, da je »razvalina« in da morajo imeti mlajši ljudje z njim potrpljenje. Resnici na ljubo pa je ta 87-letni elegantni gospod prodoren in prijeten sogovornik z ironičnim nasmeškom in živahnimi modrimi oči. Ki se mu mladostno zaiskrijo, ko spregovori o nekdanjih plezalskih vzponih, o ljubljeni ženi ali Benečiji. Kot pravi, je bilo njegovo življenje polno in čudovito - zaradi dela in družine.
Njegov ustvarjalni in znanstveno-raziskovalni opus je izredno bogat in sega na področje glasbe, etimologije, entografije. Poznan je kot odličen skladatelj, neutruden preučevalec ljudskega izročila Slovencev v Italiji, zbiralec naših ljudskih pesmi, narečij, toponimov, priimkov. Napisal je 19 knjig, uglasbil ogromno ljudskih in umetnih pesmi, spisal opero Kačji pastir, uredil tista Slovenska plemiška pisma, s katerimi je dokazal, da je v 17. stoletju del tržaškega plemstva uporabljal slovenski jezik. Njegov vseživljenjski trud bodo 7. februarja počastili z veliko Prešernovo nagrado, ki mu jo bodo ob 20. uri, ob prisotnosti predsednika republike Boruta Pahorja, podelili v ljubljanskem Cankarjevem domu (proslavo bo v živo predvajal tudi Rai3/bis - slovenski program).
Kaj vam pravzaprav pomeni Prešernova nagrada?
Nagrade so nepričakovane. Nihče ti jih ne dolguje, zato je presenečenje še večje, veselje pa je tudi veliko, posebno če nagrada izzove tako veliko pozornost časopisov, televizij, radijev. V tako veliki meri nisem tega še nikoli doživel in me veseli.
Vaša zanimanja so zelo široka: muzikolog, skladatelj, jezikoslovec, raziskovalec ... Katero področje vam je podarilo največja zadoščenja?
Vsa podorčja. Vsa, ki jih imam rad. Stvari, o katerih je na tem svetu vredno razmišljati je toliko, da mi ni žal, da sem se ukvarjal s tolikimi stvarmi.
Bi katero izpostavili? Ste na katero posebno ponosni?
To je vprašanje za športnike, ne za umetnike. (smeh) Nisem tako ozkosrčen, vedno sem skušal misliti s širokim razponom, nimam rad vrednostnih lestvic: življenje je vseeno pestro in lepo.
Zdi se mi, da je bilo vaše zelo pestro
Imel sem čudovito življenje - zaradi dela in zaradi družine; posebno zaradi žene, s katero sva se dobro razumela. Veliko mi je pomagala, sicer pa sem tudi jaz njej.
Odraščali ste v Trstu, ki je bil v primežu fašizma: kakšne spomine imate na tisto obdobje?
Vse sem začenjal dojemati pri desetih oziroma enajstih letih, ko mi je oče naredil edino politično pridigo v svojem življenju. Dan pred Mussolinijevim obiskom, ko je imel na Trgu Unità znameniti govor proti Judom, s katerim je proglasil rasno zakonodajo, mi je oče dejal: jutri te bodo v uniformi balille peljali na trg. Obnašaj se kot tvoji sošolci, ko pa boste morali kričati “duce, duce”, se samo delaj, da kričiš. Seveda sem ga poslušal in se samo delal, da kričim. Bili so hudi časi, potreboval bi veliko časa, da bi pojasnil, kako sva z bratom odraščala in kakšne posledice, tudi dobre, je to imelo na nas. Vesel sem, da sem poslušal očeta. Bil je dober oče, vestno je skrbel za družino in pošteno vzgojil dva otroka ter nama omogočil, da sva študirala. Drugače pa je bil nacionalist, kar jaz nisem hotel biti. Ker ga nisem hotel užaliti, sem pri šestnajstih letih izrabil prvo priložnost in zapustil njegov dom ter se odselil k stari mami, ki je pri svojih opravilih potrebovala moške roke.
Več v tiskani izdaji Primorskega dnevnika