alpinistom vrača vlogo prvih osvajalcev gora
Nova knjiga Andree Zanninija dokazuje, da alpinizma niso izumili meščani in buržuji. Torej se je z alpinizmom ukvarjal že Ötzi? Za zabavo?
Dvom v uradno verzijo zgodovine alpinizma se da doseči z iskanjem, s ponovnim branjem obstoječih virov, brez cenzuriranja ali zanemarjanja katere koli podrobnosti, z odprtim umom in objektivnim duhom. To je bil cilj, ki si ga je zadal Andrea Zannini, profesor na Univerzi v Vidmu, izkušen skalaš, pisec vodnikov in aktivni spremljevalec gorniške literature. Po teh spoznanjih je nastala Controstoria dell'alpinismo (Editore Laterza, serija I Robinson, 191 strani, 18 evrov), ki je nekaj dni v knjigarnah, z ostrim pogledom ante litteram, konstrukciji velike »igre« alpinizma.
Znanstveniki, ki so hodili na vrhove iskati fosile in minerale z namenom, da bi osmislili izvor sveta, in zaradi študija naravoslovja torej niso bili pravi pionirji prvih vzponov na vrhove, še manj so bili to pustolovski angleški popotniki, ki so ustanovili Alpine Club, če preinterpretiramo v drugačni luči.
Zannini pravi, da je alpinizem dejavnost preživljanja prostega časa, rekreacije in tudi izziva in tekmovanja, s katero se v alpskih dolinah že ukvarjajo alpinisti iz vseh družbenih slojev in o kateri smo slišali že dolgo prej. Do sedaj je veljalo, da so gore obiskovali tisti, ki so prihajali iz ravnin in mest, ali pa »turisti« tujci, ki niso živeli v gorah. V vseh planinskih zgodbah je izvajanje nekoristne dejavnosti zanimanje dolincev in planincev, tistih s težkim in utrujajočim življenjem, ob vznožju gora pa ta dejavnost ne zanima. Prav o tem pa (po)dvomi Zannini, saj meni, da je prosti čas vedno pripadal vsem vrstam družb, tudi tistim v Alpah, ki so temeljile na samooskrbnem gospodarstvu. In zato so tudi ti prebivalci izpod gora imeli radovednost, da so se povzpeli na vrh iz čistega užitka.
Odkritja, ki so se zgodila v zadnjih letih (2003) v Bernskih Alpah na prelazu Schnidejoch, kot tudi mnogo prej Ötzi in druga nedavno raziskana mesta, kažejo, da je prazgodovinska kolonizacija Alp stran, ki se nenehno popisuje, in da so že pred tisočletji obstajale poti, ki so se vijugale po grebenih gora ne samo po dolinah.
Zannini v svojem delu (utemeljitvah), poroča:
- o bergamskem zdravniku in filozofu Grataroli, ki je že sredi šestnajstega stoletja delil nasvete, kako se gibati po gorah in se zaščititi pred snežno slepoto.
- o De Alpibusu Švicarja Josiasa Simlerja, ki poroča o uporabi derez, alpenstocka (cepina) in celo o uporabi vrvi za premikanje po ledenikih, kar dokazuje, da je dobršen del opreme tistega, kar običajno velja za 'prvi alpinizem', že (vsaj) tri stoletja prej del dediščine alpske kulture na terenu.
- vzponu na Mont Aiguille v Dofinskih Alpah, ki ga je francoski kralj Karel VIII. leta 1492 naročil Antoniu de Villeju: prvi resnični alpinistični vzpon, ki je znan do danes, opravljen z umetnimi metodami. Čeprav se je v zgodovino zapisal kot »Mont Inaccessible,« viri iz 18. stoletja, poudarjajo, ovržejo in opozarjajo, da so vrh kmetje na tem območju dosegli že več kot dve stoletji prej.
- o vzponih Conrada Gessnerja na Pilatus (1555) in Johannesa Müllerja iz Stockhorna v Bernskih Predalpah.
- o prvem vzponu na Gran Sasso, kjer po do zdaj znanem zasluga markizu in naravoslovcu iz Terama Oraziu Delficu leta 1794, vrh pa je že v šestnajstem stoletju dosegel inženirski vojak Francesco De Marchi, ki ga je vodil lovec na gamse po imenu Francesco di Domenico.
- o menihih in verskih osebnosti (katerih odnos z goro je Zannini raziskal že v knjigi Tonache e axe - založniki CDA in Vivalda, 2004) z različnimi podjetnimi primeri; vzpon na goro Titlis leta 1766. Züriški župnik Konrad Füssli v njegovem podrobnem poročilu piše, kako so bile uporabljene tehnike napredovanja poznane že alpskemu prebivalstvu veliko pred epopejo Mont Blanca.
- o najbolj znanem primeru odvzema prispevka pripadnika lokalnega srednjega razreda, ko so ob tekmi za vzpon na Mont Blanc izbrisali iz spomina zanamcev lik zdravnika Michel-Gabriela Paccarda (kasneje nadgrajen z nastankom njemu posvečenega kipa v Chamonixu). Ker je bil preveč znotraj razsvetljenega klišeja o vlogi ustvarjalca – znanstvenika Horacea Bénédicte de Saussure – in izvajalca (vodnik in lovec Jacques Balmat).
Z alpiniste lahko po Zanninijevem imenujemo že vse tiste, ki so od nekdaj opravljali dela, ki so bili zelo izpostavljeni tveganju. Sem sodijo tudi iskalci kristalov, pastirji, lovci, tihotapci, tisti, ki so opravljali storitve, torej prevažali stvari in vodili ljudi z ene strani prelazov in gora na drugo.