Dnevnik, Kjer tišina šepeta - Mitja Košir: V vencu Spodnjih Bohinjskih gora, ki na jugu in zahodu kot nazobčana skalna kulisa zastirajo obzorja Spodnje Komne, je najvišji, ...
| |
 |
|
| |
(Foto: Mitja Košir) |
|
... čeprav mu precej odličniške visokosti jemljeta nekoliko nižja, vendar bolj julijsko drzna vzhodnejša soseda, Podrta gora in Vrh nad Škrbino. Zato mu namesto razbitih grebenov in prepadnih sten veljavo utrjuje lepa, v pravilno piramido zraščena podoba, s kakršno se postavlja pred občudovalci s severa, tistim, ki nanj zrejo z juga (tam tem goram pravijo lepo po domače Peči), ponosno razkazuje mogočne strmali, ki se k njegovemu vrhu vzpenjajo iz zatrepa doline Tolminke, bolj blaga pobočja pa se z njegovega temena spuščajo v kotanje za Tolminskim Migovcem, k planini Na Kalu in še globlje k vasici Tolminske Ravne. Kot prvemu med (skoraj) enakimi mu seveda pripada prvenstvo tudi v razkošju razgledov, ki so dragocena značilnost vse grebenske verige, tistega južnega roba, na katerem Julijci začno izgubljati svojo skalno robatost in se razlijejo v svet zelenega sredogorja tolminske in cerkljanske dežele in kjer se v toplih sapah že čuti primorski pozdrav z jadranskih obal Tržaškega zaliva.
Visoko nad Savico in Tolminko
Največ obiskovalcev, ki pa jih je vendarle manj kot na okoliških, bližjih in lažje dostopnih vzpetinah, se na Tolminski Kuk (2085 m) vzpne s Spodnje Komne, kjer dvoje gostoljubnih bivališč (Dom na Komni, 1520 m) in Koča pod Bogatinom (1513 m) ponuja udobno izhodišče. Vendar udobno le zaradi svoje visoke lege, kar pomeni, da bomo do vrha naše gore grizli kolena komaj dobrega pol kilometra visoko, nič pa nam ne bo prihranjenega na dokaj dolgem potovanju po razgibanem, kotanjastem svetu okrog planine Govnjač, ki leži v prostrani kotanji pod planotastimi Dolniki, od koder nas do glavnega grebena loči le še strmo, s travami poraslo pobočje. V ugodnih snežnih razmerah se ta prostranstva spremenijo v rajsko belo poljano, kjer turnim smučarjem vriska srce.
Ker se nam je najpametneje držati uhojenih in označenih poti, bomo iz skrajnega zahodnega zatrepa planine Govnjač, kamor pridemo od Doma na Komni mimo vzpetine Izpice (1589 m), ali od Koče pod Bogatinom in mimo roba Za Gradičem (1637 m) krenili za rdeče-belimi znamenji na dobre sto metrov višje Dolnike in od tam po razprostranjenem pobočju ves čas po lepo speljani stezi na glavni greben, ki ga bomo dosegli na sedlu (1888 m) tik pod nekoliko zahodno stoječim Vrhom Škrli (1926 m). Od tod je proti zahodu na Mahavšček le streljaj, naša gora pa stoji precej daleč na vzhodu. Do tja se ves čas držimo grebenske poti, se vzpnemo na Vrh Planje (1971 m), potem sestopimo na sedlo Planja (1874 m) in se končno po zahodnem rebru zagrizemo v vršno glavo našega Kuka. Tik pod njo moramo z nekaj pazljivosti prekoračiti sitno, krušljivo škrbino, tako da je veselje na vrhu še toliko pristnejše in bolj zasluženo. Na sedlo Planja se lahko neposredno z Dolnikov vzpnemo po lažjem brezpotju, vendar le ob zanesljivem vremenu. Ves svet tod okoli v megli postane neizprosna bela past.
Lepa pot na Tolminski Kuk pripelje tudi z juga, s planine Razor, od tamkajšnje koče (1315 m). Zanesljivim oznakam sledimo na sedelce Škrbina (1910 m) v glavnem grebenu med Vrhom nad Škrbino in Podrto goro, od tam pa po južnem razdrapanem pobočju Podrte gore (nomen est omen) na greben in vrh Zelenega vrha (2051 m), od tam pa se po razglednem slemenu med navdušujočim razgledovanjem vzpnemo na teme našega gorskega prvaka. Ko se zazremo naokrog, nismo več začudeni, ker smo v kakšni knjigi ali na kakšnem zemljevidu opazili poleg Tolminskega Kuka tudi ime Veliki vrh. Res je velik.
Nikoli na pot v meglenem vremenu
Vse dni v letu je na ožjem območju osrednjega grebena Spodnjih Bohinjskih gora odprt Dom na Komni, v planinski sezoni pa ponujajo prijazno gostoljubje še Koča pod Bogatinom, Koča na planini Razor in Dom pri Krnskih jezerih. Omenjena označena pristopa na vrh Tolminskega Kuka oziroma Velikega vrha sta sicer dolga, vendar nezahtevna (razen tistega sitnega prestopa čez razdrto škrbino na zahodnem grebenu, tik pod vrhom), vse preostale možnosti po brezpotnih vesinah in gruščnatih žlebovih pa prepustimo izkušenim gorniškim mojstrom. In še dobrohotno opozorilo: v meglenem vremenu nikar na pot v te rušnate in skalne labirinte. Več o vsem tem preberite v knjigi Tineta Miheliča Julijske Alpe - Bohinjske gore (Sidarta, 2004) in poglejte na zemljevid Julijske Alpe - Bohinj 1:20.000.
Mitja Košir