Pred 2118 leti ... - quidam Ligus (neki Ligurec)
Življenje in svet (1932): Otepaje prah s svojih knjig, sem naletel na Sallustovo delo De bello Jugurthino.
Odprlo se mi je pri 92 in sem poskusil, kako bi se mi kaj branje odsedalo. Oho! sem si rekel, ko sem prebral tri odstavke, to pa je zgodba o najstarejšem »Kadilniku«, gorskem vodniku iz l. 106 pred Kristusom.
Če ne znate »bukovskega« jezika, namreč latinščine, se lahko preverite o moji trditvi iz Doklerjevega prevoda Vojne z Jugurto.1 Žal, da je drzni plezalec imenovan samo: quidam Ligus,2 drugače bi ta alpski pionir utegnil izpodriniti dosedanjega zavetnika hribolazcev in gorolezcev, sv. Bernarda.
Stvar je pa taka. Rimski general Marius3 oblega s svojo vojsko hrib, na katerem čepi sovražna utrdba. Ta afriška razpetina je imela en sam dohod, od ostalih treh strani pa je bila strma, kakor si le moreš želeti, potakem bolj od Blejskega gradu. Neki dan je redov4 iz pomožnih kohort, Ligurec — torej sin naroda, ki ni bil soroden ne Keltom, ne Italikom, in je v najstarejši dobi imel poleg Ibercev največjo vlogo v Evropi — stopil iz taborišča po vode: studenec je curljal pod vznožjem oblegane gore. Pri tem opazi junak nekaj polžev po steni. Začne jih nabirat; sijajen priboljšek vojaški menaži in tako polagoma prileze na vrh višine, ki se je zdela nedostopna.
Tam je pozabil trbonožcev in zbudil se je v njem vojaški duh. Nazaj grede si vso pot natanko zapomni in poroča generalu. Ta je bil že malone obupal, da bo mogel zavzeti gorsko gnezdo, sedaj pa se mu nada oživi.
Pošlje z Ligurcem oddelek, da si ogleda strmo pobočje: ti so šteli početje za lahko, oni za težko, kakršen je pač bil značaj posameznega udeleženca. Vendar Marius določi pet okretnih mož in jim da za pomoč še 4 centurije, vsem pa postavi Ligura za poveljnika, odgodivši pustolovščino na drugi dan.
Da zmanjšajo težo in težave, so se zalazniki po Ligurovem navodilu odpravili bosopeti in razoglavi, na hrbet pa so si privezali meč in ščit, numidski ščit iz kože, da bo manj žvenketa.
Opozarjam na bosoto: švicarski pisatelj Tschudi pravi celo, da si lovci na divje koze malce ranijo stopalo, potem se krvaveča noga lepše oprijema prepadnih skal. Ligur koraka torej spred, veže vrvi okoli kamenitih štrlin ter okoli starih korenin, da olajša vojakom vzpenjanje.
Včasi jih je vlekel z roko za seboj, na prav hudi strmali jih je potiskal pred seboj in potlej sam lezel navzgor, z njihovim orožjem otovorjen — tako bi storil gorenjski vodnik, če bi moral z gospodo skozi Luknjo na Bambergovo pot, ali po Zadnjici. Tu pa tam je Ligur večkrat plezal gori in doli po istem sumljivem predelu, da bi podžgal nezaupne spremljevalce.
Skoro 2000 let kasneje je slavni angleški plezalec Mummery, ne vedoč za Ligurskega prednika, slično priznal v planinah preplašenim tovarišem: »Na visoki gori je več vreden nravstveno močan sodrug kot pa atlet, ki nima moralne sile«.
Prvi gorski vodnik je torej po vseh prepisih pristen. Če dovolite, bom za konec povedal, da je Marius, obveščen po posebnem slu o Ligurovem uspehu, z oblegovalnimi pripravami obračal pozornost trdnjavskih junakov nase. Ti so stali pred grajskimi vrati in so se smejali Rimljanom pod seboj. V tem pa jih iznenada naskočijo zahrbtniki, jih pokoljejo ali samo ranijo ter osvoje bogato gradišče.5
A. D. (Anton Debeljak)
Življenje in svet, 7. avgust 1932, knjiga 12, št. 6, str. 131
1Salust – Gaius Salustius Crispus (86–35 pr. n. št.), rimski zgodovinar in politik; pisal o Jugurtinski vojni (De bello Iugurthino). Vojna z Jugurto, kraljem severnoafriške Numidije, je trajala od 111. do 105. leta pr. n. št. Salust je med drugim znan tudi po zanimivih izrekih, npr.: Z lenobo še nihče ni postal nesmrten.
2Neki Ligurec
3Marij – Gaius Marius (157–86), rimski vojskovodja in državnik
4redov – navadni vojak, prostak
5Tine Orel, urednik PV, o tem: Pri Rimljanih so bili na glasu kot dobri gorniki Liguri, ki so naselili Riviero in alpske doline v Zahodnih Alpah prav do Veltlina. Bili so majhne postave, toda spretni in odporni. Zgodovinar Salust nam poroča v »Jugurtinski vojski« (112 do 104 pred Kr.) o alpinskem dejanju nekega Ligurca, ki je s svojo plezalno spretnostjo poveljniku Mariju odkril ključ do važne Jugurtove trdnjave. Ligur je služil v pomožni četi in je po pečinah pod oblegano trdnjavo nabiral polže. Pri tem se je zalezel precej visoko in zgrabila ga je, kakor je to človeškemu duhu običajno – želja po težavnem podvigu. Pri tem mu je prišel prav hrastov grm (črepinjak) in kmalu je bil na planoti, kjer je stal grad. Dan nato so najboljši vojaki, brez čelad in obutve, oboroženi z mečem in usnjenim ščitom, pod vodstvom Ligurja preplezali steno. Ligur je obešal na korenine in roglje zanke, drugim je pomagal z roko, jim pomagal nositi opremo, najtežja mesta preplezal naprej, nato sestopil in od strani spodbujal in ravnal vojake. Bili so precej izmučeni, ko so prišli na vrh, toda Numidijci so se jih tako prestrašili, da se jim je zmaga kmalu nasmehnila. – Šlo je verjetno za današnji Kalaat el Wed.
(op. France Malešič)