Planinski vestnik (1941) - Branko Drovenik: (Prevozila 17. IX. 1939 Mikuš A. in Drovenik B.)
Odkar sem se seznanil s kajak-sportom, je bila moja vedno močnejša želja, da bi prvenstveno prevozil kako vodo. Toda katero? - Slučajno sem nekoč zašel s kolesom v Kamniško Bistrico. Voda je bila sicer plitva, a videti je bilo precej težkih mest, ki pa bi bila ob večji vodi prevozna. A glavno je bilo to, da je še neprevožena. Odločil sem se, da se ob prvem višjem vodostaju z njo poskusim. Po prvem dežju sva se s tovarišem odpeljala ogledovat Bistrico; toda na žalost in jezo: vode je bilo še premalo. Počakati sva morala do jeseni. Ko je sredi predlanskega septembra skoraj teden dni neprestano deževalo, sva se pripravljala na start. Najprej sva dva popoldneva klepala mojega starega »škorpijona«. Ko nama je zmanjkalo gumijastih trakov, ki so prirejeni nalašč v to svrho, sva se zatekla k starim zračnicam; bile so sicer rdeče, koža mojega čolna je pa modra - kaj zato? Da bo le držala vodo!
Dež je ponehal; odpeljal sem se os kolesom ogledovat vodo. Že takoj v Kamniku sem videl, da je vode dosti; peljal sem se še do prve krepke brzice in sem se prepričal, da bo šlo. Vesel sem zdirjal nazaj v Ljubljano. Ko sem tovarišu zatrdil, da je vse v redu, sva takoj zložila svoja kajaka, ki sva jih imela na Ljubljanici, si izprosila kolca za transport in sva bila pripravljena.
Prehrano, kolikor sem je imel, sem v glavnem pojedel - doma, da bi ne bilo preveč vlačiti. Ko sva zvečer na kolodvoru natovarjala čolna na »Kamničana«, je marsikdo pač mislil, da sva se zmotila v vlaku. Ko sva si preskrbela dober prostor, sva se začela ozirati po vremenu; nič dobrega ni obetalo. Na poti proti Kamniku so se oblaki nad nami grozeče zbirali in sopotnik nama je zatrdil, da bo drugi dan v Bistrici deževalo. Že sem začel misliti na neslaven povratek v Ljubljano, toda tovariš je bil odločnejši: »Naj letijo prekle, jaz grem!« »Če ti, tudi jaz!«
V Kamniku sva naložila svojo šaro na kolca in pred nama je bilo »samo« še 12 km vlačenja. Pričela sva z brezkončna potjo ob zidu smodnišnice, na desni pa je šumela narasla Bistrica. Bilo je popolnoma temno, včasih se je zabliskalo izza Kamniških planin, da so se videli obrisi gora. Vse je torej kazalo na dež in še na kaj hujšega, na nevihto. Korakala sva kolikor mogoče hitro, da bi čim prej dospela do Kopišča; pod nama je v soteski preteče šumela Bistrica. Mislila sva samo na drugi dan, kako se bova prerinila tod spodaj. Kak kilometer pred Kopiščem naju je ujela ploha; potegnila sva kapuci vetrnjač na glavo in jo ubrala še hitreje. Čisto mokra sva prišla na cilj. Pustila sva čolna na cesti in šla iskat prenočišča. Svetila sva si z žepno svetilko, ki j,e že pojemala. Končno sva odkrila v nekem seniku prostor, ki je bil še kar dober. Privlekla sva čolna v kočo, nakar sva se lotila hrane. Zeblo naju je, ker sva bila mokra in so bile v steni špranje, skozi katere je neprijetno pihalo. Stiska naredi človeka iznajdljivega: Čemu imava čolna? Kar hitro sva zlezla v gumijasti koži in prav dobro zaspala.
Ko sva se drugo jutro zbudila, naju je presenetilo lepo vreme. Planine so bile čiste, nebo jasno - kaj sva še hotela? Pograbila sva prtljago in se odpravila proti Predoslju. Ko sva prišla na »Naravni most«, sva morala na žalost ugotoviti, da zgornji del Bistrice pred slapom ob visoki vodi ni prevozen. Na nekem ovinku se zaganja voda čisto pravokotno ob steno, zaradi močnega odboja vode je tu vsak prehod nemogoč. Zato sva si morala pod slapom poiskati najprimernejše mesto za zlaganje čolnov. Dostop do vode je bil precej težak, ker sva morala sestaviti čolna kakih 50 m nad bregom in sva jih nato le s težavo splavila pod mostič tik za slapom. Ogledala sva si kakih 200 m struge; bila je zelo težka, ker je ozka in na gosto posejana s skalami, poleg tega je strmec velik in je voda precej drla.
Zlezel sem v čoln in si napol zapel krovnico za primer, da bi moral skočiti en. Ko mi je tovariš želel vso srečo, sem menil, da »z božjo pomočjo pa z dinamitom gre vse«, nakar sem se spustil po vodi. Skrbno sem se umikal skalam, toda vselej to ni bilo mogoče; včasih sem prav krepko mahnil po kateri. Naenkrat sem zagledal pred seboj veliko skalo, čez katero je drla voda. Poskušal sem se ji umakniti, a bilo je že prepozno. Zadel sem vanjo s tako silo, da se je čoln kar dvignil nanjo in sem na njej obsedel. Z veslom sem se pa odrinil od skale in nato pristal nekaj desetin metrov niže. - Sedaj je bil na vrsti tovariš; tudi on se je umikal skalam, toda tisti, ki sem jo jaz zajahal, se je umaknil predaleč, tako da je zašel v protitok, ki ga je obrnil in obenem zanesel na skalo. Hotel sem ga fotografirati, toda strmel sem preveč v prizor, ki se je dogajal pred mojimi očmi,in sem pritisnil kar tja v en dan. Tovariš je vozil sedaj zadenjsko do mojega čolna in tudi srečno pristal.
Ogledala sva si vodo še kakega pol kilometra naprej in potem vozila drug za drugim. To ogledovanje se je še večkrat ponovilo. Ker pa je bilo le preveč zamudno in ker se položaj vidi z vode le drugače ko z brega, sva se spustila kar na slepo srečo. Ko sva zavila okrog neke skale, sva se znašla pred nerodno oviro: dve rogovili sta štrleli iz vode in stali tako ozko skupaj, da sva se le s težavo zmuznila skozi. Voda je zelo drla, nikjer nobenega mirnega mesta; tisto pričakovanje, kaj bo za ovinkom, zelo utruja živce. Zagledal sem pred seboj steno, v katero je skoraj pravokotno drla voda; z vsemi močmi sem zaveslal v stran, pa ni šlo. Sila toka je bila prehuda in s težavo sem dosegel, da nisem zadel naravnost ob steno. Pri tem izmikanju pa bi me odbojni val skoraj preobrnil in sledila bi kopel v Bistrici, ki je imela le kakih sedem stopinj. Srečno sem se ujel na veslo in zaveslal v protitok. - Kako se je izmazal tovariš, ne vem; videl sem samo, kako je prišel obrnjen pravokotno na smer toka do neke skale, se naslonil nanjo, nakar ga je tok obrnil zopet v pravo smer. - Izstopila sva mokra in premražena, ker naju je zaradi odprtih krovnic zalivala voda. Izlila sva vodo, pri tem so se pokazale številne praske; gumijasti trakovi na mojem čolnu, ki so povečini popustili, so viseli ko zastave s hiš. Tovarišev čoln, ki je imel še precej novo kožo, je bil tudi zelo popraskan in je poleg tega kazal še kaka 2 cm dolgo luknjo, ki je zadostovala, da je voda kar udirala vanj.
Ostali del do Stahovice ni bil težak, ker sva se temeljito navadila krmarjenja med skalami. Vendar sva se oddahnila, ko sva pri kamnolomu zagledala konec soteske in je naju zopet obsijalo solnce. Samo še prav jedna brzica pod kapelico in bila sva zunaj. Ta brzica, nad katero sva se prej pri ogledovanju toliko »kunštvala«, nama ni prizadejala nobenih težav.
Pri prvem jezu sva izstopila in zavlekla čolna na breg; kajti ostali del do Kamnika ni več zanimiv in težak, pač pa poln jezov, preko katerih je treba čoln prenašati. Nad vse zadovoljna sva razstavila čolna, ki sta bila sicer precej poškodovana; toda kaj je bilo to proti zavesti, da sva prva prevozila Bistrico! Čolna sva odvlekla zopet v Kamnik, kjer sva svojo prvo prvenstveno vožnjo zalila z - malinovcem.