AK Slovenska Bistrica - Luka Vodišek: Med prvomajskimi prazniki je ponovno potekal naš tradicionalni (za nekatere sicer prvenstveni, za druge pa že jubilejni) plezalni tabor v Paklenici.
Sam sem med tistimi, ki so Paklenico obiskali prvič, zato bom v nekaj stavkih poskušal strniti svoje doživljanje tabora.
O vožnji ne bom izgubljal besed, je bilo pa zanimivo na meji, ker smo imeli avto naložen bolj kot kaki Romuni. Ker smo se od doma odpravili relativno pozno, nam je zmanjkalo časa za popoldansko frikanje, smo pa zato lahko v miru postavili tabor - jaz, Ursula, Gogi, Mira, Zdenko, Rok in Gorazd smo se edini "kalili" v šotorih, ostali pa so izbrali malo bolj "komot" nastanitev v apartmajih.
Večerni zbor je potekal predvsem dokaj mirno, saj je bila zaradi slabše vremenske napovedi udeležba bolj borna. Po uradnem delu in razdelitvi navez pa so potekale sproščene debate o teoriji strun in Higgsovem bozonu ...
Naslednje jutro sva s Tomijem napotila proti vstopu v smer Centralni kamin, kjer pa sta nama načrte prekrižala dva "geologa" (če nekdo porabi za 3 metre smeri 15 min, eno gurtno in 2 kompleta, ne pleza, ampak občuduje kamnine, zato je geolog), tako da sva se odločila za sosednjo smer, Barba Antin. Plezanje z načelnikom je bilo pravi užitek in brez večjih težav sva po obveznem krstu na vrhu dokaj hitro sestopala hladnemu pivu naproti. Sem pa ugotovil, da mi tlačenje po kaminih ne nudi nekih blaznih plezalnih užitkov ... Popoldne je bilo rezervirano za frikanje, kjer so prišli na svoj račun predvsem mlajši udeleženci tabora, večer pa je minil ob preganjanju mraza z "žemljicami" ter podoživljanju preteklega dne.
Naslednji dan sem bil v navezi z Gogijem - z izvirno idejo o eni izmed smeri iz "trilogije" ni bilo nič, ker je vremenska napoved za opoldne kazala dež, tako da je Gogi na koncu odločil, da prepleževa Dreaming the lost friends. Kljub temu, da mi ocena 6a v plezališčih ponavadi ne predstavlja nekih večjih težav, sem se pri tej smeri pošteno "namatral" - še posebej 3. raztežaj je bil prava "veselica", sploh, ker mi je uspelo na koncu raztežaja izpahniti ramo. Na srečo je adrenalin opravil svoje, da je bolečina ostala zmerna in po avtokorekciji sva brez težav preplezala smer do konca. Sem pa bil zaradi poškodbe prisiljen upokojiti plezalke in popoldne preživeti v družbi simpatičnih deklet na plaži ...
Večer je prinesel dež, ki je ponehal šele proti jutru, tako da je bil torek za večino rezerviran za počitek in planiranje novih podvigov, mene pa je avtobus odpeljal na Krk, kjer so me čakale družinske obveznosti.
Če pod črto potegnem, kaj sem se kot tečajnik naučil na taboru, bi izpostavil predvsem sledeče:
1. Načelnik ima vedno prav.
2. Če se ti zdi, da so v 1. točki možna odstopanja, bodi raje tiho.
3. Ob pripravi na plezarijo si zapomni vsaj še pet smeri levo in desno od planirane,
ker izbrane sigurno ne boš plezal.
4. Prva pomoč je bolj uporabna na plezalnem pasu kot pa v nahrbtniku pod steno.
5. Vremenska napoved je samo 50-odstotno natančna – lahko velja ali pa tudi ne.
6. V Paklenico se še splača it ...
Luka Vodišek