Primož Blaha: ... oddih v Pockhornu
Letošnje prvomajske praznike smo preživeli v bližnjih krajih, saj smo si obetali obilico snega povsod v Alpah. Zaradi prezgodnjega poletja in nestanovitnega vremena v Alpah smo se nato tik pred zdajci odločili za izlet na Koroško.
Bivali smo v vasici Pockhorn, tik pred Heiligenblutom, v idilični leseni hišici z razgledno teraso in pravimi kmečkimi vonjavami z dobro pognojenih travnikov. Lastniki hiše so na sosednji kmetiji gojili jelene (enega smo si za zadnjo večerjo tudi privoščili), cela dolina pa je sijala v mladi zeleni barvi. Umirjen dopust v lepih krajih torej.
Smučišče v Heiligenblutu je bilo že zaprto, tako da je bilo zimske sezone konec. Hkrati pa so v soboto odprli cesto čez prelaz Hochtor – kljub bogati zimi letos prej kot običajno, saj je v zadnjih tednih sneg izredno hitro kopnel. Nam je to seveda ustrezalo, saj cesta omogoča udobna izhodišča le nekaj minut vožnje od naše baze.
Prvi dan smo se še v temi zapeljali v stransko dolino Kleine Fleisstal. Cesta je bila prevozna preko serpentin nad kmetijo Pfeifer do višine skoraj 1700 m, kjer so vožnjo ustavile plazovine. Za ogrevanje nas je torej čakalo nekaj hoje po cesti, že kmalu pa smo šli na smuči in nadaljevali preko več plazovin in mimo Alter Pocherja, kjer se dolina razširi.
Kljub zelo visoki temperaturi že zjutraj je sneg nad 1800 m pomrznil, mi pa smo počasi napredovali po cesti in občasnih bližnjicah, vse do jezera Zirmsee na 2529 m. Okoli jezera in strmo navzgor do škrbine Goldzechscharte, kjer smo pogledali na Salzburško stran. Še po širnih pobočjih do razglednega vrha, najvišjega v skupini Goldberg. V vodničku je opisan kot najlepši turnosmučarski vrh v vzhodnih Alpah. Kar močna trditev, ki se mi zdi malce pretirana; meni je bil Grossvenediger prejšnji vikend smučarsko precej lepši.
Seveda je tudi nas po dolgem vzponu čakalo veliko smuke. Malo pred enajsto smo začeli z vrha in ujeli prave razmere. Najlepši del nas je čakal na strmini pod škrbino, malce je vtis pokvarila dolga prečka mimo jezera. Nižje potem po širnih pobočjih, kjer je snega že manj in smo malo vijugali v iskanju najlepših prehodov. Do Alter Pocherja super smuka, od tam pa še nekaj ravnine, ceste, plazovin, kopnin in za konec še kratek peš sestopa do avta. Vsekakor lepa in dolga tura z obilo smučanja, ne glede na to, ali je tudi najlepša.
Drugi dan smo se zapeljali do izhodišča tik nad razcepom proti Franz-Josefs-Höhe, na dobrih 1900 m. Snega je letos v Visokih Turah manj kot v Julijcih, a še dovolj za turo na smučeh od avta do avta. Vzpon ni nič posebnega, čeprav je razgled z osrednjega grebena zelo lep. Z vrha nas je sicer hitro pregnal močan veter, ki je tu menda pogost.
Smuka zgoraj prav fina in z Maretom sva skočila še na sosednji greben, s katerega sva pokukala na prelaz Hochtor. Po zahodnem pobočju, ki se je ravno zmehčalo, je bilo sploh super in tudi nižje do ceste uživaško.
Ta dan smo bili še bolj zgodaj dol, zato smo se zapeljali do vrha prelaza, kjer smo videli tunel in prodajalno spominkov. Nato pa v dolino, kjer smo uživali v brezdelju v naši prijetni hiši.
Lovske poti nad dolino
Tretji dan je zjutraj deževalo, mi pa smo z užitkom spali. Sredi dneva se je nato na hitro zjasnilo in smo šli ven. Za turo na sneg smo bili seveda prepozni, zato smo se držali zelene doline. Ostali na kolo, jaz pa peš.
Ob reki navzdol do mogočnega slapu Jungfernsprung, kjer sem odkril stezico, ki me je pripeljala tik pod slap. Steza je vodila še naprej in sem ji sledil strmo navzgor do koče na majhni jasi. Še naprej od koče sem našel lovsko pot, ki me je popeljala prečno skozi strm gozd precej daleč naprej. Po lovski logiki sem predvideval, da bo šla prej ali slej nekje dol in me pripeljala do doline pri Heiligenblutu, tako da bi naredil lepo krožno turo. A čez čas sem prišel do več strmih grap, ki so bile zasute s plazovinami in sem rajši obrnil. Nazaj do koče na jasi, tam sem poiskal lepo in strmo pot navzdol do Pockhorna. Na koncu kar dolga tura po skritih kotičkih nad dolino.
Edelweissspitze
Odločili smo se za še eno turo in se spet zgodaj zjutraj zapeljali navzgor. Računali smo, da bodo že odprli tudi cesto proti Franz-Josefs-Höhe, kjer smo imeli ugledanih več lepih tur. Žal je bila zaradi nevarnosti plazov še zaprta in smo se zapeljali čez Hochtor na Salzburško stran.
Ko smo stopili iz avta nas je presenetil mraz in zelo močan veter, da nas je kar minilo. Pa še naš cilj je bil v oblaku in bali smo se, da bo tudi za smučanje sneg še pomrznjen. Ob vsem tem ni bilo več prave motivacije, da bi se silili, sploh po tako bogati smučarski sezoni. Zato smo se sprehodili do bližnjega razgledišča Edelweissspitze (2571 m), kamor je sicer speljana celo cesta. Kljub naraščajoči oblačnosti je bil razgled prav lep, čeprav nas je veter dodobra premrazil.
Namesto ture smo se nato zapeljali na izlet v Lienz in čez mejo v simpatičen Innichen/San Candido. Malo dopusta po nenehnem pohajanju po hribih in vijuganju po letos izdatno zasneženih pobočjih. No, pa saj to še ni bil zaključek sezone …