Dnevnik, Kjer tišina šepeta - Mitja Košir: Ko se na vzhodu začno ostri in prepadni grebeni martuljških gora s svojih aristokratskih dvatisočakovskih višin s Kukove špice spuščati k bolj človekoljubnim višavjem nad Mojstrano, se pod Vrhom nad Mužiči vendarle še enkrat vzpnejo dobrih dva tisoč metrov visoko na vrhu lepo oblikovanega, piramidasto priostrenega Vrtaškega Slemena.
| |
 |
|
| |
Vrtaški vrh in Vrtaško Sleme s Kukovo špico v ozadju z obronkov Karavank (Foto: Mitja Košir) |
|
Gora, ki jo od glavnega martuljškega grebena loči ostra škrbina, stičišče južnih Kukovih prodov in severnega zatrepa Belega potoka, je slehernega truda vreden prvorazredni razglednik nad dolino Vrata in gornjesavsko dolino. S široko kotanjo Njivice, ki jo na severovzhodu zapira obli Vrtaški vrh, pa je s svojimi blagimi vzhodnimi pobočji nad Vrtaško planino tudi turnim smučarjem vabljivo prizorišče.
Svet med vrhom in slemenom
Na Vrtaški vrh (1898 metrov) in Vrtaško Sleme (2077 metrov) pripelje ena sama označena pot, skrivnih lovskih in pastirskih poti ter brezpotnih pristopov pa je na vrhu za pravo križišče, vendar so namenjeni le gornikom z zvrhano mero znanja ali pa zahtevajo spremstvo gorskega vodnika.
Pot za vsakogar, ki mu ni odveč spopasti se z dobrim kilometrom višinske razlike, v svet okrog naših vrhov pelje iz Mojstrane mimo roba zanimive skalne stene nad vasjo z nenavadnim imenom Grančiše (843 metrov) in po strmem gozdnatem pobočju na Vrtaško planino (1462 metrov), kjer poleti še pozvanjajo zvonci pasoče se živine. S planine krenemo za markacijami po razvlečeni dolinici proti severu, vse do poraščenega grebena, ki se strmo prelomi v savsko dolino, od koder sem gor pripelje eden starih, komaj še opaznih pastirskih prehodov z Belce prek Smrajke. Od tod do temena Vrtaškega vrha ni več daleč, zato pa je daleč do vrha Vrtaškega Slemena, še zlasti ker nas najprej čaka neprijeten krajši sestop na Njivice in potem novo grizenje kolen do cilja. Komur pa ne bo do Vrtaškega vrha, jo bo lahko že tik nad planino ubral za markacijami po južnih pobočjih naravnost na Njivice. Na tej poti je sicer manj vzpona, vendar tudi komaj kaj prostranih razgledov.
Zdajšnje ugodne snežne razmere vendarle terjajo opozorilo, da velja priporočiti Vrtaško Sleme res le izurjenim, z zimskimi nevarnostmi dobro seznanjenim gornikom in turnim smučarjem, za vse druge pa naj bo Vrtaški vrh povsem dostojen cilj, za marsikoga, nevajenega takšnih zimskih pustolovščin, tudi veliko doživetje, ki naj se ga loti, to velja še in še poudarjati, v varnem spremstvu izkušenejših. Zimske gore namreč ne pretijo le s snežnimi plazovi (teh se nam na naši poti prek Vrtaške planine v normalnih snežnih razmerah ni bati), ampak lahko postanejo prava past za tistega, ki je pri razgledovanju v prostoru povsem odvisen od oznak in kažipotov, največkrat skritih globoko pod snežno odejo. Zato na pot le z nekom, ki območje dobro pozna ali je tam že hodil v kopnih razmerah. Seveda pa je najlepše, ko naletimo na že utrto gaz. Tako odpade naporno gaženje v celcu in so rešene vse morebitne orientacijske zanke. Vsaj do Vrtaške planine boste kmalu po sneženju skoraj gotovo naleteli na shojeno pot.
Nekaj smo že govorili o skrivnostnih stezicah, ki so jih tod naokrog utirali lovci, pastirji in divjad. Te so, kadar ne leže pod globokim snegom, seveda namenjene zgolj izbrancem, veščim iskanja komaj vidnih sledov v travah, grušču in med skalami, zato naj tukaj omenim le orientacijsko zahteven, vendar tehnično ne preveč težaven pristop po lovskih stezah z Velikega in prek Malega Črlovca nad Vrati na Njivice, ali pa tistega iznad zgornjega Peričnika oziroma s planine Na Višku naravnost navzgor na Vrtaško planino. Na tej poti nam tik pod vrhom prek prepadnih pečin pomagajo celo jeklenice. Vsa druga iskanja in potikanja po zelo zahtevnih brezpotjih pa prepustimo gorniškim in alpinističnim mojstrom.
Brezpotja le za gorniške mojstre
Edina zaznamovana pot, ki pripelje iz Mojstrane v razgibani svet okrog Vrtaškega Slemena, je hkrati tudi edini civilizacijski poseg v ta konec. Vsi drugi pristopi (lovske poti, pastirske stezice, živalske stečine) so namenjeni zgolj posvečenim stezosledcem, da o brezpotjih po večinoma prepadnih strmalih ne govorimo in jih raje prepustimo, kot že rečeno, gorniškim in alpinističnim mojstrom. Planinskih koč in zavetišč v tem koncu ni, poleti, ko na Vrtaški planini pasejo, pa ima pastir gostoljubno odprta vrata svojega skromnega domovanja. Več o vsem tem preberite v knjigi Tineta Miheliča Julijske Alpe - severni pristopi (Sidarta, 2004), poglejte pa tudi na zemljevid Julijske Alpe - vzhodni del 1:50.000.
Mitja Košir