Polet.si - Jan Valentinčič, Miha Škof: »Life is good,« si rečem, ko se usedem v avto in se odpeljem pobrat še kolega Dalibora in Jana. »Spet grem na ‘highline’!«
Jan: Ko misli izginejo
Na gori z ravnim vrhom v osrčju Dolomitov je bilo na 2300 metrih nadmorske višine predzadnji teden v septembru posebno srečanje, kakršnih je v zadnjih časih vse več. Prišlo je okrog 200 ljudi z vsega sveta, starih med 20 in 50 let, povezovali pa so nas želja po novih psihičnih in fizičnih izzivih, odprt duh, druženje na čudoviti lokaciji in seveda »highline« – trak (gurtna) na višini. To je ozek trak, ki ga napnemo med dve oddaljeni točki, med katerima je lahko tudi večstometrski prepad, in nato po njem hodimo. Seveda je za varnost poskrbljeno z dodatno opremo, vseeno pa v takih skrajnih okoliščinah človek deluje po drugačnih načelih, in to je verjetno tisto, zaradi česar je »highline« postala zanimiva in rastoča oblika spoznavanja življenja.
Lokalni italijanski »highlinerji« so poskrbeli za izvrstno večdnevno izkušnjo. Čez dan smo lahko hodili kar po 15 različnih gurtnah na višini, dolgih od 10 do 70 metrov. Nihče ni bil preveč resen, tudi če je bilo vreme dokaj slabo (sneg, dež, megla, en dan sonca). Organizatorji so nam kuhali odlično hrano, za vikend je prišel na goro tudi bend in ob večerih igral vrhunski acid rock v majhnem šotoru, kjer so s stropa bingljale viseče mreže. Pilo se je pivo in razglabljalo o tem in onem s prijatelji ali tujci, s katerimi smo se tako ali drugače dobro razumeli, saj smo bili zaradi globokih izkušenj s »highlina« povsem povezani. Spali smo v šotorih in nikomur se ni mudilo v doline.
»Voda vre!« In v moji glavi prav tako. Toliko čejev, da bi z njimi lahko počesal pol mesta, kar naenkrat z vso težo pritisne name. Ko mi noge bingljajo v zraku nekaj deset metrov visoko nad tlemi, lahko zaupam le gurtni, »backupu« in plezalni vrvi, s katero sem varovan nanjo. Pa kljub temu se glava noče umiriti in telo sprostiti. Igra misli se z mano zabava kakor mačka z mišjo, ko si vendarle dopovem, da je vse le ukana. Če sem sposoben malo nad tlemi, lahko to naredim tudi tukaj. Še dva globoka vdiha in že stojim na tanki gurtni, ki povezuje dve steni. Za nekaj časa vse misli izginejo, le osredotočenost in občutek za ravnotežje se lahko bojujeta s tresljaji, ki jih prenašam na gurtno. V tem trenutku je pomemben le naslednji korak in nato še eden, dokler se spet ne srečaš s trdimi tlemi pod nogami ali v nasprotnem primeru bingljajoč v zraku obvisiš na plezalni vrvi. V vsakem primeru premagaš samega sebe, svoje strahove in predsodke. In to zelo preprosto.
Nič kaj takega, bi rekli nekateri. Tudi zmaga dirke formule ena ali odlično posredovanje vratarja sta z udobnega naslanjača videti preprosta, čisto drugače pa to občutijo ljudje, ki to res naredijo. Tudi mi smo odšli na goro Monte Piana po občutke, ki ostanejo še dolgo po tem, ko se vrneš v dolino. Občutke, ki jih deliš z ljudmi, ki razmišljajo podobno kakor ti in jih znajo ceniti.
Miha: začutiš svoje telo, naravo in ljudi
Saj je vseeno, kaj delaš, v vsaki stvari lahko najdeš občutke, ki ti pokažejo kaj več, kakor si lahko misliš. Verjetno vsaj na začetku (ko še nisi izkušen in ne veš, kaj sploh lahko doživiš) težko prideš do tako globoke izkušnje ob vsakdanjih stvareh ali opravilih. Kot da bi pozabili, kako je, ko si majhen otrok in ti je vse posebno, vsemu se lahko čudiš. Meni se zdi pomembno in super, da najdeš tako stvar v življenju, ki ti omogoča tak pogled v stvari, z razširitvijo uma, saj lahko potem to uporabiš tudi pri drugih stvareh v življenju.
In pri »highlinu« je zame zmeraj kaj novega. Verjetno je zelo odvisno tudi od tega, v kakšnem stanju si bil (kaj se ti je pred tem dogajalo, o čem si razmišljal, kakšne težave si imel …), preden si prišel na highline, in to nikoli ni enako. Na highlinu moraš vedno najprej vse pustiti ob strani, »let go«, kot bi rekel avstralski glasbenik Xavier Rudd, in šele potem lahko sploh hodiš. Zmeraj prideš do kake globoke izkušnje, iz katerih se lahko veliko naučiš o lastnem egu, transcendenci, osredotočenosti, o tem, da vedno (če že) tekmuješ le s sabo, in še marsičem, za kar verjetno sploh še ne vem, da obstaja. Povsem začutiš svoje telo, naravo in ljudi okoli sebe, ki te gledajo ali pa tudi ne, veš, da si z vsem povezan, vse je eno. In takrat se tudi gurtna prav nič ne trese, čisto enostavno je. Zelo hitro pa lahko um poskrbi za popestritve v obliki misli, ki se ti zataknejo v glavi. Takrat nisi več v stanju, ki mu psihologi pravijo flow (Mihaly Csíkszentmihalyi), in tega se tudi zavedaš, gurtna se zatrese in težko jo je spet umiriti in spet dobiti tisti občutek sproščenosti. Zanimivo je to, kako lahko s časom in vajo to pripelješ na tako stopnjo, ko si v »flowu« ves čas, tudi če vmes na gurtni pogledaš stran, pozdraviš prijatelje in se potem spet osredotočiš na hojo. Popolnoma obvladaš položaj, pravzaprav položaj obvlada in upravlja tebe in to res čutiš. Super veščina – nekakšen preklop »flowa« –, ki jo v zadnjem času poskušam spraviti v normalno življenje, sploh če stvari, ki jo počnem, ne obvladam. Poleg omenjenega je highline zmeraj tudi zelo zabavno in družabno početje, saj v nasprotnem primeru tega ne bi počel, ampak bi raje igral kitaro ali spuščal daljinsko vodena letala. Če preživiš dovolj časa v lepi naravi in podobnih okoliščinah, ali če se ukvarjaš s podobno dejavnostjo (sam tudi športno plezam že 20 let), se, kot je videti, navadiš tako živeti in vidiš, da tega za nič ne bi zamenjal, tudi za nov parfum s televizije ne. Sploh pa sem bil vesel, da je šel z mano tudi kolega Dalibor, ki so mu bili ta scena in visoki hribi precej novi. Dobil je malo drugačen pogled na stvari in pravi, da se je imel vrhunsko: »To mi deli!«
Jan Valentinčič, Miha Škof