Slovenske novice - Janez Mihovec: Na skrajnem vzhodu Kamniško-Savinjskih Alp se kot mogočna temna gmota dviga planotast svet.
Na prvi pogled planota deluje osamljeno, vendar človek na tem območju vztraja že tisočletja. Natančneje: prvič so jo naselili v času bronaste dobe pred tremi tisočletji. Naseljena je bila tako rekoč nepretrgoma, v železni dobi, antiki, srednjem veku in je še danes. Prvi so bili rudarji, sledili so jim pastirji. Ker so kmetje potrebovali vso pašo za živino, ki so jo mogli dobiti, so jo že od nekdaj gnali na visokogorske pašnike.
Prvikrat je bila Velika planina omenjena v pisnih virih leta 1539
Šlo je za urejanje spora med kmeti. Logika praznega želodca jih je prisilila v spore in nerazumna dejanja: drug drugemu so namreč požigali pastirske stanove. Planota je bila in ostala v srenjski lasti vse do začetka dvajsetega stoletja. Leta 1910 so po desetletjih prepirov med kmeti in pastirji celotno planino razdelili na kar 171 upravičencev. Takšno število lastnikov, ostro podnebje in zahtevno gospodarjenje pa zahtevajo neke vrste upravo. Vsi lastniki tako še danes sestavljajo občni zbor oziroma pašno skupnost, imenovano pwaninišno. Pastir se na Veliki planini namreč imenuje pwaninc. Izraz ne pomeni obiskovalca gora, ampak visokogorskega poletnega pastirja. Ti med seboj izvolijo predsednika, ki nato vodi in organizira dela, potrebna za delovanje. Ta organizacija izvira še iz srednjega veka in odseva in izvaja naloge rihtarja oziroma župana v dolini. Skupno delo je najpomembnejše opravilo srenje. Imenujejo ga twaka. Jasno, da po še eni srednjeveški obveznosti iz fevdalnih časov.
Vse delo mora biti pripravljeno do sredine junija
Za svetega Petra in Pavla 29. junija običajno priženejo živino. To je za vse udeležence stresno dejanje. Kmetje oziroma pastirji v dolini izberejo izkušeno staro kravo in ji za vrat obesijo velik zvonec, po katerem se ravnajo preostale. Imenujejo jo ta zvončasta. Včasih pa dajo zvonec tudi še kakemu volu, ki ga imenujejo tropinar in opravlja enake naloge vodje. Kmetje pred vrata hleva polože na tla tri križe in vodilno kravo okrasijo s šopkom med rogovi. Čakajočo živino blagoslove in ji včasih za spodbudo dajo še soli, ki je bila blagoslovljena na praznik svetega Štefana. Pohod na planino se je včasih začel v Stahovici, od koder se je živina dvignila za kar 1200 višinskih metrov po dostikrat izpostavljenih poteh. Vsekakor velika preizkušnja. Danes je nekoliko laže. Živino pripeljejo do Kranjskega Raka in od tod je treba prehoditi le nekaj kilometrov.
Na planoti se živina pase po širnih pašnikih
Stanovi pa so prav gotovo tisto, kar zaznamuje Veliko planino. Originalna pastirska koča je ovalne oblike s streho, ki se prekrita s skodlami spušča čisto do tal. Gradnja koče poteka tako, da najprej zanjo narede temelj, približno 4 x 4 metre. Nanje postavijo tramove, in sicer tako, da se vsak usede v utor svojega soseda. Originalni pastirski stan nima stropa, ampak se v približno stojni višini na njegove robove postavi strešne tramove. Ti segajo do tal in v celoti skrivajo pravokotno izbo znotraj sebe, tako da je končana koča videti ovalne oblike.
Streha je pokrita z lesenimi skodlami
Navadno v sedmih vrstah in v dveh plasteh, da ne pronica deževnica. Običajno je vhod z južne strani. Veliko planino namreč bičajo mrzli vetrovi, nevihte, pozimi pa prekrijejo velike količine snega. Zato je treba koče postaviti trdno in hkrati preprosto. Originalni stan nima nobenega okna pa tudi dimnika ne. Oprema je bolj kot ne preprosta. Ognjišče je pravzaprav črna kuhinja in dim si najde pot na prosto skozi špranje in vhodna vrata. V izbi so še miza in stoli ter pogradi pa tudi celotna oprema, ki jo pastir potrebuje za skoraj trimesečno bivanje v gorah.
Pastirska naselja delujejo idilično in kot da bi bila narejena že pred stoletji
Nekoč so bila dejansko starodavna in so jih leto za letom, stoletje za stoletjem gradili in vzdrževali na enak način. Potem pa se je zgodila druga svetovna vojna in vse postavila na glavo. Gorska naselja so ostala nedotaknjena prva tri leta. Konec leta 1944 pa se je razraslo partizansko gibanje, ki je imelo v stanovih svoja oporišča. Med novembrom 1944 in marcem 1945 so Nemci in domobranci pravzaprav vse požgali. Od 122 sta se ohranila le dva, ki sta bila v celoti pod obilno snežno odejo in ju ni bilo mogoče požgati. Do današnjih dni se je ohranil le še en stan, in sicer Preskarjeva bajta, ki tako prikazuje originalni način gradnje iz minulih časov. Vsi preostali so bili postavljeni na starih temeljih po drugi svetovni vojni.
Janez Mihovec