Stanko Klinar: Avtovertikala, kulturno-turistični vodnik, Mohorjeva družba Celovec, 2006
Objavljeno: ZVON, 2-2007
Rafko Dolhar: ZAHODNI ROB
Avtovertikala: kulturno-turistični vodnik
Mohorjeva družba Celovec, 2006
Naj bo v Dolharjevem pisanju tudi nekaj sle po osebni promociji - brez tega motorja z notranjim izgorevanjem tako nič ne nastane -, knjiga, kakršna je Zahodni rob, je krvavo pomembna za vse Slovence, matične in tiste v Italiji.
Za matične zato, da nam vbija v glavo, da državna meja še ni tudi narodnostna, za Slovence na Tržaškem, Goriškem in v Benečiji zato, da jim poravna hrbet narodne pripadnosti, ki je drugačna od državne, a jo je v diaspori mogoče ohranjati le z zrelo zavestjo in jezikovno kultiviranostjo.
Zahodni rob v našem primeru pomeni zahodni rob slovenskega etničnega ozemlja v državi Italiji. Po tem ozemlju je Slovensko planinsko društvo Trst (in Rafko Dolhar je njegov član in je sodeloval) pred dobrimi tridesetimi leti začrtalo svojo vezno pot od Peči (Tromeje, 1509 m) v Karavankah do doline Glinščice pri Trstu in jo pogovorno poimenovalo Vertikala. To je treba razumeti tako: ko visi zemljevid Slovenije na steni, poteka črta Vertikale (uradno sicer imenovane »Pot SPD Trst«) navpik od Peči do Trsta (z ovinkarjenjem po dolinskih kolenih in čez prelaze in vrhove). Po teh dobrih tridesetih letih pa smo se vsi nekoliko postarali in Rafko Dolhar je napore pešpoti preložil na konjske moči avtomobilov, in je pot, ki je bolj ali manj istovetna z Vertikalo, v podnaslovu imenoval Avtovertikala, in dodal pojasnilo »kultumo-turistični vodnik«. (Žal teh »vertikalnih« terminov nikjer v knjigi ne razloži.) S tem so določeni vrsta knjige, njen žanr in njen namen. Zdaj ostane samo še dobra volja vseh Slovencev, da bomo iz domoljubnih nagibov s tem vodnikom kot kažipotom usmerili korak (ne, avto!) v domovino Čedermacev in Trinkov, Pahorjev in Jelinčičev in bazoviških žrtev/podprli njihovo domačo kulturo, široko razvejano od slovenskega bogoslužja do tiska v domačem narečju, do muzejskih zbirk in »kulturskega« doma v Reziji, do slovenskega otroškega vrtca (»vartec« po beneško) in »planinske družine« (beneška beseda za »društvo«), ki je na svojem orjaku Matajurju postavila »Dom na Matajure« (tako tam sklanjajo, žal planinskega doma Dolhar ne omenja), kjer se od časa do časa zgrnejo v enovito zborovanje »matični« Kobaridci iz Soške doline in »diaspomi« Benečani iz Nadiške doline. Meje padajo, Deo gratias!
Rafko Dolhar, letnik 1933, je po poklicu zdravnik (po družinskem izročilu: oče je bil zdravnik na Trbižu) in visokošolski predavatelj, sicer sodelavec Radia Trst A, član tržaškega občinskega sveta, avtor več kot petnajstih knjig (med njimi je vrsta planinsko in kraško domoljubnih), eden od stebrov slovenstva v Trstu. Članek o njem najdemo v Enciklopediji Slovenije, 29. januarja 2007 pa smo prebrali v Delu tudi: »Na izrednem deželnem kongresu stranke Slovenske skupnosti so ... za novega predsednika stranke izvolili znanega javnega delavca Rafka Dolharja ...«. V sodelovanju z Mohorjevo družbo Celovec je obogatil slovensko kulturno zakladnico s prepotrebno knjigo. Ta prepotrebnost se - mimo vsesplošnega prepoznavanja slovenstva v italijanski diaspori - naravno nanaša na jezikovno-imenoslovne zadeve. Te so že oddavna duša naroda (»Spregovori, sinko, da te vidim,« je rekel Sokrat), v njih se človek poistoveti. Avtor utrjuje domačine v njihovem govoru (čisto drugače kot »matični« Atlas Slovenije in Planinska zveza Slovenije v Ljubljani, ki odtujujeta domačine od njihovih imen s svojim izmišljenim zapisom in pravopisom in gresta na meji in onkraj meje širokogrudno na roke nekemu Haiderju in njegovi reakcionarni protislovenski gonji - upam, da se France Planina obrača v grobu spričo tolikega izdajstva), uradno sprejeta Kopa nad Ratečami je v tem vodniku zapisana kot Kopje, kar tudi v resnici je (Kopa je verjetno vzvratni prevod iz italijanskega Coppa), Žrd (Tumov izdelek) nad Rezijo je popravljen v Sart (Turna je včasih s svojimi etimologijami malo pretiraval), Videm, furlansko Udine, je zapisan kot Viden, kar ustreza beneški slovenščini, ki na mestu standardnega slovenskega končnega m pozna n (sem > san, sedem > sedan, osem >osan), ohranja celo ves namesto standardne oblike vas: Ovčja ves, Dipalja ves (četudi so se v sedemdesetih letih Korošci uprli tej obliki, ki so jim jo tik pred »Ortstafelsturmom« (pogromom na dvojezične jezikovne table) ponujali nemški nacionalisti kot obliko izpolnitve državne pogodbe, češ da Dobrla ves, Sinča ves, itd., zabijajo klin med koroške in matične Slovence in razbijajo enotni slovenski na rod no-jezi kovni prostor, kot da so Korošci nekakšni vindišarji, ki nimajo nič skupnega s Slovenci). Po drugi strani je v vodniku žal res tudi nekaj imenoslovnih napak ali dvojnosti, ki bi jih bilo dobro odpraviti (na avtorjevo spodbudo, ki s posebno notico v knjigi prosi za popravke). Kaj je prav: Muzci ali Mužci (moje lastno povpraševanje na terenu in razgledovanje po literaturi gre v prid Muzcev, Dolhar pa ljubi Mužce), Šenčur ali Šenčur (v knjigi oboje), Mangart ali Mangrt (v knjigi oboje), Na žlebeh ali Vžlebeh (kot smo nekoč brali pri Turni in Viktorju Vovku), Liščace ali Liščaci (v knjigi oboje), Tanameji ali Tam na Meji ali Na Meji (kot različni avtorji različno zapisujejo)? Dobro bi bilo določiti, kaj je Kanalska dolina. Zagotovo vem, da France Planina vanjo ne bi vključil doline Ziljice s Trbižem, za dolino med Trbižem in Belo pečjo pa je sodil, da nima imena. (Četudi so Italijani ta dolinski odrastek naredili za Val Romana, toda Val Romana je stranska dolina Remšendol, v knjigi žal zapisana kot Remšedol.) Avtor pa razume pod Kanalsko dolino vse od Rablja do Kokove in od Bele peči do Tablje. Kaj je res? Ali je bilo res, pa. ni več? Na Dolharja kot na domačina bi se konec koncev morali zanesti. Morda bi priskočila na pomoč brošura in zemljevid Jakoba Medveda Benečija, Furlanija In Julijska Krajina. Nenavadno je govoriti (in to kar trikrat, na straneh 11,15 in 23) o »najnižjem prelazu v Alpah«, ki da je v Kanalski dolini pri Zabnicah, kjer opravlja nalogo razvodja med Jadranom in Črnim morjem. Upal bi najti kak še nižji prelaz, iskal bi ga povsod na obrobju Alp, od Ažurne obale do Dunajskega gozda. Zemljevid očituje, da teče Terska dolina v smeri sever - jug in ne vzhod -zahod (str. 40). Zagotovo bo treba popraviti Ojcingerjeve letnice (str. 23, prave letnice so 1860-1928), zanimivo bi se bilo poigrati z izvorom slovenskega ljudskega junaka Kralja Matjaža, ki po novejših raziskavah ni narejen po liku ogrskega kralja Matije Korvina (kot sodi avtor, str. 13), pač pa mito-logizira pogumnega vojaško nadarjenega kmeta Matija iz Ziljske doline, ki se je izkazal v bojih s Turki na Koroškem v 15. stoletju. In - se je v letih 1884 in 1899 res bila neka ljuta francosko-avstrijska vojna (str. 19)? Ne bi bilo napak dodati, da je v Ovčji vesi pokopan Jurij Prešeren, pesnikov brat, in da se naša Avtovertikala na Kraškem robu pokriva in prepleta s Kugvjevo potjo.
Slogovno je Zahodni rob nekoliko šibkejši od avtorjevih drugih domoljubnih knjig. Pušča nekatera nepotrebna ponavljanja ali tiskarske površnosti, ali zamolči podatke, kijih bralec v tisti zvezi pričakuje. (Na str. 12 govori o »čisto slovenskih družinskih imenih«, a ne navede nobenega.) Daje vtis, da je bil nanaglo sestavljen, morda sproti ob drugem pomembnem delu. Nasprotno pa1 uvrščajo druge knjige Dolharja med najmočnejše slovenske planinske pisce, pripoved teče gladko, jasno, vsebinsko bogato (zgodovinski, domoljubni, jezikovni, športni, razpoloženjski ocvirki), brez cvetličenja, a vendar posejana z žlahtnimi metaforami, planinska doživetja se vrstijo z epsko nazornostjo. Bralec se lahko čudi, da nekdo, ki se je izobraževal in življenje prebil v tujem ozemlju, tako suvereno obvlada materinske jezikovne zanke. Tu je stična točka z virtuozom Kugvjem, tudi Tržačanom, le da pri Kugvju zvenijo lirski toni, nemški seveda, Dolhar pa ostaja slovenski epik. Obema pa je skupen športni in estetski pogum. Čestitam, kaj mi preostane drugega!
Stanko Klinar