Planinski vestnik: Zgodba o nekdanji meji, ob kateri je nekoč cvetelo tihotapstvo

Leta 1920, dve leti po koncu velike vojne in nastanku kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, je bila podpisana Rapalska pogodba. Z njo je Slovenija izgubila tretjino ozemlja. Meja je odrezala Primorsko od ozemeljske celote, vasi in kraji ob njej, pa so se nepričakovano znašli v obmejnem pasu. Življenje se je zelo spremenilo, saj so ljudje ob meji po večini izgubili prejšnje vire zaslužka. Nova država ni bila dober gospodar, vsak od narodov je skušal vleči voz z revnim blagom na svojo pot, vlada v Beogradu pa ga je med tem puljenjem še na pol izpraznila. Nasploh je bila država zelo neenotna, saj se je v prvih desetih letih njenega obstoja zamenjalo kar štiriindvajset vlad, dokler ni kralj konec dvajsetih uvedel diktature. Ljudje so živeli slabo, pomanjkanje je bilo veliko in nekateri so se skušali znajti po svoje.

Zakaj je nastal "kontrabant"?

Primanjkovalo je nekaterih dobrin, ki jih ljudje kljub revnim prihrankom niso mogli kupiti. Tako se je razvilo tihotapstvo, ali »kontrabant«, kakor so ga imenovali. Čez skrita sedla med hribi je začel teči blagovni promet. Povpraševanje je bilo po marsičem, saj so bile razlike v cenah tudi večkratne. Oblasti so bile do pretoka blaga, od katerega ni imela državna blagajna nič, zelo neizprosne in pooblastila graničarjev ter financarjev na obeh straneh, so bila skoraj neomejena. A dober zaslužek v težkih časih je izredno mamljiv in ni je sile, ki bi ustavila denarja lačnega človeka, ki se je enkrat že do sitega najedel sladke bele pogače, umesene le od kratkotrajnega tveganja in strahu.
Z malim tihotapstvom so se tedaj na obmejnem območju ukvarjali skoraj masovno, staro in mlado, veliko tudi ženske in otroci. Pri teh ni šlo za zaslužek, temveč za preživetje. V bližini meje so kot gobe po dežju pognale trgovinice in zasilna skladišča blaga, po katerem je bilo povpraševanje. Promet je tekel v glavnem enosmerno, iz Jugoslavije v Italijo. Kava, tobak in vžigalice so se na drugi strani prodajali za dva do štirikrat višjo ceno, saharin pa celo za petkratno. Dobro je šlo v promet tudi meso. Nazaj so prinesli denar, včasih pa enostavno na drugi strani takoj nakupili blago, ki ga je primanjkovalo doma. Za kilogram riža, katerega je bilo v Italiji na pretek in ni imel prave cene, je bil zaslužek kar osemkraten.

Radovednost in želja po zaslužku

Miha in Ivan sta bila stara štirinajst let, ko so na dan svetih treh kraljev, leta devetindvajset razglasili diktaturo. Bilo jima je prav malo mar. Za preproste in revne ljudi, ki se niso ukvarjali s politiko se tako ali tako ni nič spremenilo. Najbližja meja je bila v dolini Osojnici, skoraj takoj za zadnjimi žirovskimi bajtami. Tam je bil zelo dobro varovan mejni prehod. Pred njim je stala spodaj zidana in na vrhu lesena karavla s posadko brkatih graničarjev, v samih Žireh pa je bilo nastanjenih še precej financarjev in orožnikov. Na drugi strani sta imela svoje utrjene objekte italijanska obmejna policija in financarji.
Na kontrabant sta se odpravila bolj iz radovednosti in doživetja, kakor zaradi zaslužka. Dolgo sta tuhtala, kako bi izpeljala uspešno kontrabantarsko akcijo. Za ves denar, ki sta ga premogla, sta v neki trgovini nakupila tobaka in saharina. Trgovec jima je dal celo nekaj nasvetov, na koga naj se na oni strani obrneta, da se čim prej znebita vročega blaga. Tihotapstvo je bilo dobro utečeno, na obeh straneh meje so bili poleg trgovcev, ki so blago prodajali, tudi organizirani odjemalci.
Deževno vreme se je po nekaj dneh končno umirilo. Po gozdovih so se vlekle megle, da se je komaj kaj videlo, ko sta se otovorjena vsak s svojim težkim nahrbtnikom podala lahkemu zaslužku naproti. Za večino poti, predvsem tistih, ki so jih uporabljali priložnostni, drobni tihotapci, se je pravzaprav na pol javno vedelo. Sklenila sta, da jih ne bosta uporabila, saj bi lahko bila ob vse, kar sta premogla. Da bi ju lahko doletelo še kaj hujšega, nista niti pomislila. Bila je še trda noč, ko sta krenila proti Selu in tam ob spremljavi množičnega pasjega laježa zavila levo, v Jarčjo dolino in po njej visoko pod Sivko. Hodila sta hitro in brezskrbno. Vedela sta, da je karavla z graničarji pod Mrzlim vrhom, zato sta se ji izognila daleč v levo. Zdelo se jima je kar prelahko, posadke v karavlah so štele do deset mož in četudi bi šli vsi v patruljiranje, težko da bi koga opazili. Graničarji so bili po pravilu skoraj vsi iz Srbije, v glavnem so bili to majhni, čokati in brkati možje mrkih pogledov, ki so svojo službo opravljali skrajno resno. Z domačini se niso radi družili in do kontrabantarjev so bili neizprosni. Bilo je znano, da jim je puška zelo rada zdrsnila z rame in poslala svinčeni pozdrav za bežečim, če se ta na poziv ni hotel ustaviti. Precej manj strogi so bili le do otrok in še bolj do žensk, ki so se ukvarjale z malim tihotapstvom. Če je šlo le za kakšen kilogram kave, ki ga je imela skritega pod obleko, je bilo možno, da se je zalotena izvlekla tudi brez plačila kazni. Kajpak le, če je šlo za kakšno mlajše dekle, ki je ugajalo brkaču, ki jo je pretipal.

Prečkanje meje je lahko nevarno

Rinila sta daleč na levo, svitalo se je že in delal se je oblačen jesenski dan, ki ga je dodatno zabelil hladen veter. Vrhnjo plast listja, ki se je že osušila, je pod nogami je vrtinčilo v zrak in neprijetno šuštelo. Bilo jima je kar prav, da sta malo zmrzovala, saj v slabem vremenu tudi graničarji niso radi rinili na obhod. Na neizrazitem grebenu sta naletela na pol metra visok mejni kamen – konfin. Na eni strani so bile vsekane črke SHS, na drugi pa I. Spodaj je bila letnica 1920, na ravni vršni ploskvi pa sta bili zarezi, ki sta bili usmerjeni proti kamnoma na levi in desni, ki sta morala biti v vidni razdalji. In res, ko sta pogledala v obeh smereh, sta lahko uzrla njuna bela bratca, ki sta se kazala izpod zapadlega listja. Na temenu je bila še tretja zareza, ki je bila pobarvana rdeče, kazala pa je proti severu. Vsak mejni kamen je bil torej prav imenitna orientacijska točka, ki ni dopuščala zmote, na kateri strani se človek nahaja ali kam naj se usmeri. Neposredno pred njima se je dvigala gmota plešastega Mrzlega vrha, na katerem sta vedela, da imajo Italijanski financarji veliko kasarno. Takoj za njim se je razprostirala poraščena Sivka. Izognila sta se obema vrhovoma po levem bregu in se prek neizrazitega sedla spustila na drugo stran, kjer je pod grebenom precej manj pihalo. Samo še spust proti Idriji, kjer bosta pri prvem preprodajalcu pretopila saharin v še slajše lire in jo ucvrla nazaj, sta razmišljala. Postala sta brezskrbna in hitela sta, da bi bila že zgodaj popoldne spet doma. Med hitro hojo, jima je naenkrat naproti prineslo klic: »Fermata, chi passa?« »Stoj, kdo gre?« Zmrznila sta sredi koraka. Vse naokoli je potihnilo, še vetra nista slišala. Razen miganja zgornjih vej v smrekah, ki jih je premikal veter, ni bilo opaziti ničesar. »Chi passa?« se je nestrpno oglasilo še enkrat. Šele tedaj se jima je zazdelo, da sta ugledala temno zeleno postavo s klobukom na glavi, stisnjeno za debelo smreko, izza katere je molela kratka cev karabinke. Ivan je nenadoma skočil in se brez besed pognal v beg. Cev za smreko je trznila in takoj nato se je zaslišal strel. »Fermato, fermato« se je vreščeče drl graničar v alpinski uniformi. Vraga te bom čakal, si je mislil Miha in skočil za Ivanom. Ni še naredil tri korake, ko je ponovno počilo. V kratkih presledkih je prestrašeni graničar poslal za njima vseh pet krogel iz repetirke, ki so na srečo raje kot mlado meso poiskale vsaka svojo smreko. Drvela sta po bregu in se prevračala s polnimi nahrbtniki preko pokritih korenin in kotanj, da jima je kar piskalo v ušesih. Ustavila sta se šele, ko jima je popolnoma zmanjkalo sape. Ivan je odvrgel nahrbtnik in brez besed počepnil za prvi grm, tako ga je navilo zaradi živcev. Miha je ležal na listni odeji, lovil sapo in strahoma pogledoval nazaj, vendar je bilo brez pomena, saj jima ni nihče sledil. Najraje bi šla kar pri priči nazaj, če bi se le eden oglasil. Pa se ni, kajti petelinčka sta se počasi nadihala in začela razmišljati kje naprej. Pred njima je bila očitno ena od dveh postojank GAF – Guardia alla Frontiera. Sklenila sta se prebiti še bolj po levi. Poslej sta hodila skrajno previdno in z nogami skoraj božala izdajalsko šumeča tla. Živce sta imela napete kakor strune. Nista vedela, kako daleč sta se umaknila med brezglavim begom, niti če sta se med njim celo vrnila nazaj čez mejo. Kamne bi v naglici prav lahko spregledala. Četrt ure nižje sta vendarle naletela na lepo makadamsko cesto. Krenila sta kar po njej, a že kmalu skočila pod njo in se skrila v leščevje. Izza ovinka je pribrenčal Moto guzzi s prikolico, na njem pa je prav pokončno sedel oficir Italijanski finančne straže. Iz varnega zavetja sta lahko opazila celo rumene našitke na njegovem ovratniku, zaradi katerih so financarji sami sebe imenovali fiammi gialli ali rumeni plameni. Nadaljevala sta zopet bolj prihuljeno, hodila večinoma pod cesto in z ušesi na pecljih.

Kako se znebiti vročega tovora?

Cesta je silila v sedelce med dvema vzpetinama, za katerima je bilo slutiti odprt prostor. Pogled jima je zdrsnil preko in uzrla sta široko dolino, prekrito s travniki in obdelanimi polji, ter prikupno vasico s cerkvijo na sredi. Odleglo jima je ob pogledu na človeško naselbino, čeprav ji nista vedela imena. Napotki, ki jima jih je dal trgovec, pri katerem sta nabavila tihotapsko blago, so bili neuporabni, saj sta prispela precej nižje, kakor sta si prvotno zamislila. Stopila sta med prve hiše in se ozirala levo in desno, kjer bi lahko ugledala kaj podobnega trgovini ali skladišču, kjer bi se znebila blaga. Iz ene od hiš je stopila ženica z malim vedrcem v roki in iz njega pljusnila koruznega zrnja med kokoši na dvorišču. Premerila ju je od vrha do tal in gotovo ni spregledala, kako sta bila otovorjena. »Fanta, kaj pa vidva tu? Sta se izgubila?« je vprašala. Malo sta se spogledala, saj nista bila prepričana, če je stari ženski vredno razlagati njune posle. Ko je videla, da oklevata, je pristopila bližje. »Bog pomagaj fanta, stopita vendar s ceste, saj se že na daleč vidi da sta kontrabantarja. Financarji vaju primejo in odženejo v Gorico!« Malo sta oklevala, pa vendarle stopila s ceste in za hišo. »Kje pa so financarji?« Ženica je samo zmajevala z glavo in ju peljala do zadnjega vogala, od koder se je razširil pogled. »Ne vem od kod vaju je prineslo, a če bi prišla z druge strani, bi jim padla naravnost v naročje. Tukaj na Ledinah imajo kasarno.« Pred vhodom v vas je res stala dobro utrjena, z visokim zidom obdana siva kasarna, v kateri so prebivali pripadniki finančne policije, ki se ji je uradno reklo Regia Guarda di Finanza. Na zid je nekdo s črno barvo in pol metrskimi črkami zapisal: »Chi tocca la milizia – trova piombo«. »Kdor se dotakne milice – bo dobil svinec!« To je bilo zelo zgovorno. Pred vhodom sta videla dva kot oglje črna uniformiranca, ki sta na glas in z obilno pomočjo rok, barantala z žensko, ki je mimo prinesla košaro jajc. Ravno je začelo zvoniti poldne, zato sta bila tako glasna, da je posamezne besede prineslo celo do njih. Spogledala sta se. Res sta imela več sreče kot pameti, da se jim nista znašla prav pred pragom. »Notri so skoraj sami Sardinjoli, iz italijanskega juga. Poznajo vsako hišo v vasi in vtaknejo svoj nos v vsak kokošnjak. Najbolje bo, če se vrneta nekoliko nazaj in se spustita kar po gozdu navzdol. Spodaj ni nadzora, blaga se bosta lahko znebila kjerkoli.« Malo je pomislila, po tem pa vprašala, kaj tovorita. Prodala sta ji dve škatlici saharina in se ji zahvalila za opozorilo. Čez pol ure sta v dolini vstopila v prvo večjo hišo, na katero sta naletela. Gospodar ju je opazil že skozi okno, stopil na prag in ju brez besed povabil notri. Nobenih polemik ni bilo, izpraznila sta nahrbtnika na pult, možakar je na hitro malo počečkal kos papirja z izračuni in jima odštel zajeten kupček Italijanskih lir. Skoraj so jima izpadle oči. Toliko denarja nista videla še svoj živi dan. Takoj je sprevidel, da ima opravka z začetnikoma, ki sta prvikrat okusila sladkost hitro zasluženega denarja. Da bi si povrnil del pravkar izplačane vsote, jima je ponudil okroglozrnati italijanski riž. Ivan ni hotel, Miho pa je tako prevzelo, da je bil takoj pripravljen vložiti nekaj denarja v nov posel. »Kaj si vendar tak? Nazaj morava tako ali tako, prazna ali polna.« Možak je zadovoljno prikimal in jima na pult zložil štirideset pol kilogramskih vrečk riža. Vsak po deset kilogramov sta ga pospravila v nahrbtnik in odšla. Oblaki nad Sivko in Kovkom so se zgostili in po malem je pričelo rositi. Ohladilo se je in kar prav jima je delo, da sta se morala vzpenjati. Na povratku sta na široko obšla Ledine. Nad njimi sta skušala najti prehod med obema postojankama obmejne milice. Zavedala sta se nevarnosti in prav gotovo tudi dvignjene pripravljenosti, zaradi dopoldanskega streljanja. Skoraj priplazila sta se do konfinov na grebenu, nato pa sta jo po rahlo padajočem terenu jadrno ubrala na drugo stran. Odvalil se jima je kamen od srca, zatulila in zavriskala sta, ker je napetost popustila, ter v fantovskem navdušenju nekajkrat boksnila eden drugega v rame. Podvig jima je uspel. Nog nista več dvigovala, rila sta z njimi po globokem listju in iskala bližnjic v dolino. Pobočje je prečila drobna steza, preskočila sta jo v zaletu, ne da bi sploh razmišljala kam vodi.

Ni še konec nevarnosti!

O nekje je kovinsko škrtnilo in oba sta se ozrla v tisto smer. Sto korakov stran, so po potki, ki so jo v resnici izhodili graničarji, prihajale tri sive postave. Kaplar, ki je hodil spredaj, je repetiral puško, druga dva za njim pa sta jih pravkar snemala z ramen. Zavpil ni do zadnjega nihče, saj so se hoteli čim bolj približati tihotapcema. Ko so videli, da sta jih opazila, so se začeli dreti eden čez drugega, a fanta to pot nista pomišljala niti za trenutek. Ucvrla sta jo naravnost v strmo grapo skoraj suhega potočka, da se je listje kar vrtinčilo za njima. Kaplar je sprožil strel v zrak in takoj nato glasno zaklel. Mislil je, da se bosta na mestu vkopala, kakor so po navadi reagirali zasačeni. Pa se je zmotil in ubežnika sta naredila že vsak po nekaj dolgih skokov proti dolini, preden je uspel v cev potisniti nov naboj. Počilo je še dvakrat, ko sta streljala druga dva graničarja. V tistem sta fanta že preskočila jarugo in se skoraj vrgla po vedno bolj strmem bregu, da ju je po mokrem listju neslo kot v plazu. Pri tem početju bi se gotovo polomila, ko ne bi skupaj z njima po grapi letelo še za en voz listja. Ko sta se en za drugim prevalila čez na pol trhlo, zagozdeno deblo, sta obmirovala. Minilo je nekaj trenutkov, preden so čez rob pogledale brkate glave oprezale za bežečima. Spodaj pa je vse mirovalo. Ni jim bilo jasno, kako sta se lahko tako hitro udrla v zemljo. Kaplar je klel kot kočijaž in druga dva sta mu pri tem pridno pomagala. Miha je čutil, kako mu je suknjič premočila mrzla voda, ki je tekla pod listjem. Še bolj neprijetno je bilo Ivanu, ki je bil zleknjen na dnu kotanje in mu je luža segla skoraj do pasu. Graničarji so se prestopali po robu in nekako niso vedeli kaj bi. »Majke jim ga spalim, pa gde su samo umakli« je sikal kaplar skozi od tobaka porumenele brke. »Ovo sigurno nisu obični šverceri, mora da su komunisti, ko bog. Uh!« se je pridušal in škripal z zobmi. Vendar v okovankah in pri svojih zrelih letih ni tvegal spusta po strmem bregu in tudi druga dva nista kazala posebnega navdušenja. Komunisti so bili v kraljevini že nekaj let prepovedani in veljali so za nevarne, zato jim ni bilo do tega, da bi rinili za njimi v goščavo, kjer bi se lahko od blizu srečali z nabito pištolo. Vse kaj drugega je bilo na odprtem, kjer so imeli prednost v orožju. Kaplar je čez nekaj časa nejevoljno pljunil in pomignil kolegoma. Brez besed so odšli. Fanta sta mirovala še nekaj minut, šele nato sta se vsa premočena in premražena skobacala iz priložnostnega skrivališča. Ivanu se je med prevračanjem pretrgal nahrbtnik in riž se je iz strganih vrečk razsul po vsej kotanji. In ko se je dvignil na noge, je šele začutil, da ga peče v desni meči. Pogledal je mokro hlačnico, ki je bila ped pod kolenom prepojena s krvjo. Šele sedaj je ugotovil, da so ga pravzaprav obstrelili. Počasi je stopil na nogo in ugotovil, da lahko skoraj normalno hodi. Krogla ga je zadela med skokom in mu prestrelila mečno mišico. Kosti na srečo ni oplazila. Peklo je, premočena hlačnica pa ga je hladila, da je bilo še kar znosno. Žalostno je pogledal na svoj razsuti tovor in počasi sta odcapljala proti domu. Ker je Ivana z vsakim prehojenim kilometrom noga bolj bolela, sta prišla v Žiri šele, ko se je znočilo. V bistvu jima je bilo tako še najbolj prav, ker ni nihče videl, v kakšnem stanju sta se privlekla skozi sadovnjake za hišami. Bilo bi nemalo poroga pri ljudeh. Po tistem se nikoli več se nista skupaj podala na kontrabant.

Tekst in foto: Dušan Škodič