Vzhodno od Bohinjskega sedla in Soriške planine, nad planotasto Jelovico
Nenavadno in slovenskemu ušesu tuje se slišijo imena Altemaver, Kremant, Tonderškofel, Štajnpoh in še kakšno visokoraslo ime v grebenu gorske gmote nad Jelovico, ki se na jug strmo spušča v Selško dolino. Goram in krajem pod njimi dajejo ime ljudje, ki tam živijo in tako so storili tudi tirolski (nemški) naseljenci iz fevdalnih časov ter po svoje poimenovali pogorje med Sorico in Soriško planino nad njo, vse tja do vzhodnih obronkov nad vasmi okrog Škofje Loke. A kot se je staroselski nemški živelj vse bolj stapljal s slovenskim večinskim prebivalstvom, so tudi najprej povsem nemška imena krajev in gora dobivala pogovornemu jeziku tamkajšnjih krajev podobno obliko, ki dandanes le še po svoji etimološki obliki spominjajo na njih, ki so jim dali prvotno ime. Nemško se v teh krajih že davno ne govori več, ohranilo pa se je narečno bogastvo, ki še posebej prihaja na plan v krajevnem poimenovanju, v bogati kulturni dediščini vzhodnih obronkov Julijcev, tam, kjer visokogorje izgublja skalne ostrine in prehaja v zeleno mehkobo sredogorske prijaznosti.
Ratitovec (1678 m)
Vzhodno od Bohinjskega sedla in Soriške planine (1277 m) se nad planotasto Jelovico z njenima visokima planinama Ribčevo in Pečano julijsko višavje še zadnjič vzpne nad gozdno mejo na dolgem slemenu Ratitovca, ki se na jug strmo, ponekod celo prepadno spušča v Selško dolino, vendar ta navpični zid omili dolga sončna terasa visoko nad Selško Soro, kjer ležita skoraj povsem opusteli vasici Zgornje Danje in Zabrdo, dolinskemu utripu bolj odprti vasici Ravne in Torka, ter Prtovč, ki pa za razliko od svojih sosed in v veliko veselje pohodnikov kar diha od življenja. Preden se zares odpravimo na Ratitovec povejmo še, da stopamo v goste k pravemu pogorju z dolgim planotastim grebenom in vsaj štirimi izrazitejšimi vrhovi, med katerimi je najvišje zrasel Altemaver, ob njem sta na vzhodu pomembna Gladki in Kosmati vrh, na zahodu se nad jelovškimi gozdovi izraziteje dviga Kremant, potem pa se Ratitovški hrbet preko Kačjega roba, Žbajneka, Mišjega grunda in Tonderškofla spusti na Soriško planino.
Lepotica med našimi, najvišje ležečimi vasmi, Prtovč (1025 m), je le eno od številnih, vendar najbolj priljubljeno izhodišče, od koder se do Krekove koče (1642 m), ki stoji na širokem sedlu med Gladkim vrhom (1667 m) in Altemavrom (1678 m) lahko povzpnemo po dveh lepih, odlično označenih stezah. Z juga preko prevala Povden (1264 m), z vhoda pa skozi globoko dolino Razor. Dolga, vendar lepa pot nas do koče pripelje s Soriške planine po že omenjenem zahodnem grebenu na Kremant (1658 m) in Altemaver, zahtevnejši popotniki pa se bodo Ratitovca lotili iz temnih gozdov Jelovice, z Rastoke (1122 m) tik ob cesti iz Železnikov v Bohinjsko Bistrico, obšli planino Ledine in se mimo planine Klom in preko Kosmatega vrha (1643 m) spustili na Vratca (1511 m) nad planino Pečano ter čez Gladki vrh zlezli do gostoljubne Krekove koče. Komur pa ni do velikih gorniških podvigov, bo izkoristil dolge kilometre gozdnih cest in pustil avto na parkirišču tik pod Pečano, od koder je do koče le dobre pol ure hoda. Zasnežen kot je zdaj, Ratitovec ponuja tudi vznemirljivo lep turni smuk z Gladkega vrha v Razor in navzdol na Prtovč in še niže v Podlonk.
Ratitovec z vsemi svojimi vrhovi je prvovrsten razgledni balkon, zato večji gotovosti v prid vzemite s seboj zemljevid Škofjeloško pogorje 1: 40.000, veliko koristnega pa preberite v knjigi Tineta Miheliča Julijske Alpe (PZS, 2003).
Na sliki: Gladki vrh s Krekovo kočo. Foto: Mitja Košir