Gore in ljudje: Ni sama – za njo gre Samo. »Malo zaostaja. Ena smučka mu je zletela čez Sfingo in dol mora peš.« »Bolje smučka kot on.« Zavzdihne. »Ni bilo tako v načrtu.« »Verjamem! Samo da se je vse dobro končalo.«
Mali
V dolini brsti svetlo zeleni mir bukovja.
Svizec na Malem polju se molče umakne v luknjo.
Gams zažvižga v drugo, kot da bi ga preslišal v prvo.
Uravnotežen par: njej se ni nič zgodilo in on je zelo dobre volje.
Nebo in visokogorje sta enakomerno popisani z oblaki in snegom.
Sence kasnega sonca sledijo strminam v dolino.
Gora je v sveži obleki. Tudi nebo se na novo pokriva z oblaki.
Vrh ni pristopen. Do kod me bo gora spustila?
Sredi največje strmine se vprašam: kaj počnem v tem svetu?
Mala podoba glave v ledu je znak, še sem na pravi poti.
Želje in zmožnosti uravnovesim na vrhu Malega Triglava.
Enega je letos že neslo čez – tudi v zadnji strmini sem skrben.
Smučarja
Mehka trava je dušila korake, ko sem želel presenetiti kakšnega svizca. Za robom je gams zažvižgal še tretjič. Na vzporedni poti sem zagledal postavo. Hodila je počasi, kot bi se obotavljala. Na mimobežni planinski poti je hitro prišla pod pastirsko bližnjico. Večkrat sem poskusil oponašati žvižg svizca. Ko je intonacija zašla v rahlo poulično, je pogledala. Imela je melodično štajersko govorico. Ne, ni bila sama. Kmalu za njo je prišel Samo. Kje pa ima drugo smučko? »Skril sem jo.« Z mehkim glasom je opisal grobe razmere. Odneslo ga je na ledu. »Samo pol ure kasneje bi šla in bi led že popustil.« Ravnovesje je ulovil na strmini petinšestdeset stopinj. »V taki strmini se na breg lahko nasloniš s komolcem.« Ostal je brez palic in brez cepina. Potem je nataknil eno derezo, namestil še drugo, vmes in potem pa … Iz njegove perspektive je bil plato spodaj videti raven, ko je … Mačji koraki so bili v ravnovesju z njegovo močjo. Lepe zgodbe verjetno ne bo nikjer objavil.
Zvone
Imel sem srečo. V tretjem poskusu (izletu) sem priklical k telefonu še tretjega vojaka. »Ali je kdo danes prišel gor?« V slušalki je nastala kratka tišina. »Ne.« Ali sta ponoči imela pri sebi kakšno punco? »Ja.« »Sem slišal, da je pri vaju prespala ena Maja.« »Kako pa to veš?« »Ker sem sedaj tukaj.« Ni bilo videti, da ga je to spravilo iz ravnovesja (tira), čeprav še ni bil četrtek. Med malico sem se hitro odločil, da poskusim priti tudi na vrh. »Sedaj moram iti!« Janez je bil raje tiho, Zvone pa je mislil, da se že vračam v dolino.
Zamuda
Požirek srebrne penine ob Haninem rojstvu je bil dober razlog za majhno zamudo v odhodu. V Zgornji Radovni sem se ustavil zaradi čudovito skrivenčenega drevesa. Na koncu ceste se mi ni mudilo, ko sva se z gozdarjem pogovarjala o Vrbi, (njegovi) dragi vasi domači. Klepet pri pastirskem stanu sem časovno malo raztegnil. Na Malem Triglavu sem uvidel, da to niso bile zamude, ampak sem se le dobro uskladil s časom – na pravem mestu sem bil ob pravem trenutku. Ne bi bilo dobro, da bi bil višje za pol ure.
Ravnovesje
Razmere na gori so bile zimske. Poledenel sneg se je menjaval z zameti nepredelanega snega. Presegalo bi moje zmožnosti, da bi se v takem vračal v temi. Do vrha Malega Triglava sem potreboval dve uri. Vsak korak sem brcnil dvojno. Boljše stope sem delal za lažji sestop. Na Malem sem želel malo drugačen pogled in šel po grebenu še nekaj korakov, pa je vrh takoj zagrnil oblak. Pol ure pred sončnim zatonom in pol ure za njim sem se vračal v kočo. Meteorologoma sem poskušal razložiti, zakaj sem zelo zadovoljen tudi brez osvojitve glavnega vrha. Kako da se je vse skupaj dobro ujelo! Moči nisem našel v moči, moč je predstavljalo ravnotežje v odločitvah.
Misel dneva
Nagoni so pomembni, ker ohranjajo tvoje življenje.
Vendar pa nagoni za ljudi predstavljajo smrtno nevarnost, če jim dajemo prednost pred drugimi stvarmi. Tedaj v veliki meri aktivirajo poželenja in v teh okoliščinah imajo za posledico ravno nasprotje tistega, za kar so bili določeni. Nagoni zaznamujejo živalski svet. Tukaj so primerni in dobri.
Ampak žival ima komaj kaj moči.
Človek pa ima neizmerno moč. Pomisli le na atomsko bombo, s katero je danes človek sposoben cel svet pognati v zrak. Nobena žival tega ni zmožna.
Kdor ima veliko moči, mora imeti veliko morale. Če to ni tako, se moč zelo hitro spremeni v demonsko nevarnost.
In natanko to vam grozi v 21. stoletju. Človek se je degradiral v divjo zver in obenem razpolaga s tolikšnim destruktivnim potencialom kot še nikoli doslej.
Človeštvo mora biti popeljano novim idealom nasproti. Prepoznati mora, da je zašlo v slepo ulico.
(Stephan von Stepski – Doliwa, Sai Baba govori zahodu, za 19. maj)
Iztok Snoj