Gorenjski Glas - Jelena Justin: Monte Grisa/Griža ali Vejna (322 m) in Monte Gurca/Gorka (368 m) - Sprehod po najlepši panoramski poti nad Trstom. Napoleonica.
Razgled na morje v zimskih mesecih še kako prija, saj prijetna mehka, morska klima dobro dene pljučem in smrkajočemu nosu.
Poslušaš vremensko napoved in se odločiš, da bo verjetno res na morju najlepše, da bo toplo in da bo sonce. No, toplo je bilo, sonce se je sicer le nakazovalo, a kljub temu je morska klima odlično dela.
Zapeljemo se po primorski avtocesti proti Trstu, prečkamo mejo na Fernetičih. Peljemo se skozi Opčine, ko pred seboj zagledamo obelisk, kjer je tudi manjše parkirišče; naše izhodišče in naš zaključek. Obelisk je bil postavljen v znak hvaležnosti avstrijskemu cesarju Francu I. leta 1839, ki je dal zgraditi cesto med Opčinami in Trstom, ki je bila dograjena leta 1830 in je omogočila razvoj trgovskega prometa. Obelisk je bil izdelan iz lokalnega, repentaborskega kamna.
Pri obelisku se začne pot Strada Vicentina/Vincentinska cesta, po njenem projektantu Vincentiniju, ki je traso ceste določil leta 1821. Cesta se je začela v vasi Prosek in je povezala kraško planoto s Trstom. Projekt je bil drag, zato je bil realiziran le deloma. Celotno pot prebivalci raje imenujejo kar Napoleonova cesta oz. Napoleonica, saj legenda pravi, da naj bi cesto 27. marca 1797, ko so dosegle Trst, odprle Napoleonove čete. Pešpot je bila večkrat preurejena, današnjo podobo so ji nazadnje dali tržaški planinci. Pot, ki se giblje med 250 in 300 metri nad morjem, odlikuje tudi vegetacija, saj se gozd naravno in umetno spreminja. Drevesa so del pogozdovanja, ki ga je že v 19. stoletju začrtala avstro-ogrska gozdna služba. Tedaj je prevladoval črni bor, ki trenutno izumira, nadomeščata pa ga črni gaber in puhasti hrast. Razgledna pot nam ves čas ponuja lep razgled na Trst z zalivom, na grad Miramar, na Gradež, na izliv Soče, ozadje pa krasi kulisa trenutno sneženih Dolomitov.
Peščena in kamnita pot se po treh kilometrih spremeniti v asfaltirano. A asfalta je le približno 200 metrov. Smo v delu, kjer je t. i. plezališče Napoleonica. Plezališče je razdeljeno v različne sektorje, kjer so smeri vseh težavnostnih stopenj; od tistih najlažjih do najtežjih z oceno 8b+.
Na koncu plezališča se lahko spustimo do gradu Miramar; moj predlog pa je, da se po zgornji poti vrnemo nazaj na izhodišče. Na koncu plezališča, kjer je parkirišče, zavijemo desno, strmo v hrib. Najprej dosežemo razgledni stolp, ko se še lepše odpre razgled na morje. Nadaljujemo po dobro označeni stezi do nenavadne, betonske cerkve. To je nacionalno svetišče Marije, Matere in Kraljice, ki dominira nad Trstom in morjem. Na ploščadi pred cerkvijo je tudi 15. slika križevega pota, Kristusovo vstajenje. Pobudnik za gradnjo cerkve je bil tržaški škof Santin leta 1945, zaradi zaobljube za rešitev mesta Trst. Papež Janez XIII. je določil, komu bo cerkev posvečena, ter jo poistovetil s simbolom enotnosti narodov med vzhodom in zahodom. Cerkev ima dve svetišči; nižje, kjer je oltar padlih brez krsta in oltar sv. Cirila in Metoda, v višjem pa je oltar Marije iz Fatime.
Svojo pot nadaljujemo mimo kalvarije, nato pa zavijemo desno na greben in nadaljujemo skozi gozd. Kmalu dosežemo še Monte Gurco/Gorko, kjer je bil v 19. stoletju astronomski observatorij, na kar nas opomni tudi informativna tabla in signal Mira. Skozi gozd nadaljujemo proti Opčinam oz. proti obelisku.
Nadmorska višina: 368 m
Višinska razlika: 100 m
Trajanje: 4 ure
Zahtevnost: 1/5
Jelena Justin