Planinski vestnik - Andrej Brvar: Pisma bralcev ...
Viki Grošelj je v decembrskem Planinskem vestniku na strani 8 mimogrede ošvrknil Planinsko zvezo, češ da za dva projekta Tomaž Humar ni dobil denarja na PZS, in o njegovem razočaranju nad tem dejanjem. Pri tem ni toliko resnicoljuben, da bi delil zadovoljstvo nad tem, da se je Tomaž pred tem pet let kalil v odpravah PZS. Tudi tam je brusil svoj talent in vztrajnost, da se je razvil v alpinista svetovnega formata. Ker je hotel in zmogel se je izvil iz objema matice, utiral nove poti ter odstiral alpinistom nove svetove. Zavoljo resnice je potrebno komentirati razočaranje, ki ga omenja Viki Grošelj.
V začetku devetdesetih so po sabljanju na alpinistični sceni, ko sta se udarila dva takratna alpinistična velikana, alpinistični komisiji »samoupravno« zavladali posamezniki, ki so namesto vizije slovenskega alpinizma v ospredje rinili predvsem in zgolj lastne interese pri razdelitvi denarja, ki ga je država namenjala alpinizmu. Pragmatično zadovoljevanje posamičnih interesov je tako okupiralo takratno Komisijo za alpinizem, da pogleda v prihodnost ni zmogla. Ko so se akumulatorji posameznikov spraznili, sta usahnila interes in volja za delo, druge ideje so bile nezaželene in končna posledica je bil organizacijski »krah«. Dogajanje v Komisiji za alpinizem, ki smo jo, da ne bi bili deležni očitka o dušenju demokracije, prepustili »samoupravljanju«, je živ dokaz, da posameznik teče na kratke proge, organizacija pa mora na dolge.
To pojasnjuje, zakaj je Komisija za alpinizem priznavala Tomažu manjše vsote za izvajanje programa kot ostalim alpinistom svetovnega in mednarodnega razreda. Ko smo po zaslugi Tomaža to odkrili, je bilo potrebno kar nekaj energije in pisem, da se je vzpostavilo pravično stanje tudi za nazaj.
Cilj, da dosežemo svetovni alpinizem z novimi smermi na osemtisočake smo dosegli z Anapurno sredi devetdesetih let. Že pred doseženim ciljem je nova alpinistična generacija oblikovala njihov projekt ohranjanja stika s svetovnim alpinističnim vrhom. Začelo se je z nesrečnim Lotsejem in vrh doseglo z Daulagirijem. Alpinizem je stopil po poti komercializacije in profesionalizacije, cilji so zavoljo zahtev trga postajali vse bolj drzni – da jih je javnost sploh opazila. To dejstvo je terjalo tudi prevrednotenje vlog vsakega od akterjev na alpinistični sceni. Če je v preteklih obdobjih odgovornost za vrhunske alpinistične dosežke prevzemala planinska organizacija, so to odgovornost sedaj prevzeli v roke posamezni vrhunski alpinisti – profesionalci. Zaradi zahtevnosti današnjih ciljev, kjer je črta med slastjo zmage in grenkobo usodnega poraza pretenka in preveč nepredvidljiva, teže odgovornosti za uspeh ali neuspeh projekta ne sme in ne more nositi organizacija. Tone Škarja je nekoč v komentarju zapisal, da so alpinisti športni vitezi, ki vložijo sebe in svojo glavo v zameno za rožo lepotice. Ampak, ko mi po spominu polzijo imena fantov, ki jih danes ni več: Filip Bence, Marko Čar, Vasja Furlan, Tomaž Humar, Janez Jeglič, Pavle Kozjek, Bojan Počkar, Slavc Svetičič, Miha Valič, se sprašujem, ali ni bila za to generacijo alpinistov ta roža preveč trnova?
Planinski zvezi je v tej delitvi dela pripadla infrastrukturna vloga: nabirati in izpopolnjevati mora znanje, da bodo podvigi lažje uresničljivi; vzgajati mora mlade alpiniste, ki se bodo, če bodo to zmogli in hoteli, zavihteli na svetovni alpinistični vrh; strokovno mora vrednotiti dosežke tako, da loči plemenita zrna od komercialnih plev. Na finančnem polju je pri velikih projektih njena prisotnost postala manjšinska. Potrebne vsote za organizacijo takih odprav največkrat presegajo vsoto, ki jo ima KOTG na voljo za ves program v letu dni. Glavni akterji so na PZS običajno prišli zgolj po denar, da bi zamašili neplanirano finančno luknjo. Vnaprej so dali vedeti, da ni možnosti vplivanja na potek, zasedbo ali organizacijo. Marsikdaj so odkrito povedali, da sponzorji ne želijo, da bi finančno poslovanje potekalo preko PZS, ker da je poslovanje prek privatnih družb bolj učinkovito. Viki Grošelj dobro ve, da je bilo veliko od tega prisotnega tudi pri Daulagiriju.
Zgornja prerazdelitev vlog se ni uveljavila čez noč – nastajala je postopoma tudi s kopiranjem rešitev od velikih evropskih planinskih zvez. Vmes pa se je pogosto zaiskrilo na relaciji PZS – profesionalni alpinisti. Ta pojasnila je bilo potrebno zapisati, da bi se čim manj teh isker končalo v razočaranju nad matično zvezo.
Andrej Brvar