Gore in ljudje: Premišljujem, kam naj grem na slavnostni izlet.
Naj bo predvsem čudovit in ne prezahteven.
Dovolj zgodaj sem naročil lepo vreme. Upam, da bo dostavljeno pravočasno.
Veliki Draški vrh
Po zasneženem gozdu lahko krpljam kjerkoli. Je to svoboda? Vseeno raje poskušam izslediti traso planinske poti. Za dosego današnjega cilja se moram močneje naprezati. Se lahko zaradi tega napora počutim svobodnejšega? Nam tehnologija omogoča vse več svobode ali bomo od nje čedalje bolj odvisni? Ugotovim, da sem zašel previsoko. Zunaj poti se ne počutim nič bolj svobodnega. Kje nastaja občutek svobode, v glavi? Tam bi moral krepiti zavedanje.
Pri petem preletu helikopterja preneham šteti. Z Rudnega polja leti v smeri Kredarice in nazaj. Sam sem se odpovedal bližini Triglava. Tokrat premočno presega moje sposobnosti. Pridem na čisto. Svetloba postane močnejša. Belina visokih oblakov se je pomešala s snegom in razpršila pogled, tako da ne razločim več tal. Ne opazim, da je sopara potu dodatno zameglila očala. Naj grem samo na Viševnik? Ozrem se proti nebu. Odprto nebo ponuja še vse možnosti.
Sredi doline se ozrem na prehojeno pot. Večji Mali Draški vrh in manjši Viševnik sta lep par. Postojim in pustim, da se čudovita podoba vtisne v občutke. Sonce sije postrani. Sence lažje razkrijejo posamezne zanimive podrobnosti nasprotne strani doline. Pred menoj se v soncu lesketajo snežni kristali – kot bi bil sneg posut z diamanti. Koliko je občutek te zimske lepote odvisen od količine vloženega napora? Raje še malo postanem.
Sneg je zravnal svet in ga spremenil v bel gorski cvet. Vse je videti ravno in varno. Vseeno se odločim za greben, manj se bo udiralo. S prevala se ozrem naravnost navzgor. S krpljami ne znam laziti po skalah. Razkoračim se. Tudi do komolcev pogreznjene roke so lahko dobro sidro v strmini. Razkrijejo se razgledi. Počasi razumem, zakaj sem izbral ta izlet. Je tudi vaja za gorskega razvajenca. Po razgibanem temenu pridem na vrh in se razveselim. V oblaku ne vidim razloga, zakaj.
Sestopam s plesnimi koraki. Na parketu bi bili videti nerodni, a tu so s krpljami dovolj mehki in prožni. Trd in okoren se ne bi dovolj spretno zavrtel po zadnji snežni strmini. Pod prevalom srečam Mefista. Videti je prijazna in plaha žival. Počepnem, da bi ga zvabil bližje. Šele ko se uležem na sneg, postane zaupljiv in razigran. Turni smučar se ponovno zapodi proti oblaku, ki čepi na Velikem Draškem vrhu, in pes Mefisto hodi pred njim.
Nisem vprašal, ali imata s seboj rego, lavinsko, planinsko, plazilsko, plazovno žabo. Tehnologija nas ne zavaruje pred zasutjem s plazom. Mogoče bi pomagala intuicija. Ampak kako priti do nje? Med prečenjem grabna prisluškujem tišini. Razen od tega, ki sem ga že srečal, novih človeških sledi ni videti. Na Rudnem polju na drobno poškropi iz oblaka. Smučarjev in tekačev to ne moti. Zakaj bi potemtakem mene? Mogoče je plohica zaključni del prazničnega vremena, naravni »šampanjec«.
RD-faktor je imel svoj vpliv 25. februarja 2010, tri dni pred polno luno.
Iztok Snoj