na posredovanja pa s svojim dopustom: 'Pravijo nam - če (za)pustiš službo, naj te plača HGSS'
Vedran Brkulj / TPortal - 12.01.2024
Okoli 1100 jih je, od tega približno 20 odstotkov žensk, delujejo v 25 postajah po vsej Hrvaški, imajo različne poklice, so med prvimi na terenu, letno opravijo okoli osemsto akcij, ko gre za nesreče in iskanja, in vse to počnejo prostovoljno. Gre za Hrvaško gorsko reševalno službo (HGSS), nominirano v kategoriji za nagrado vizionar leta, ki jo že drugo leto zapored podeljuje tportal.
Leta 1950 so bili ustanovljeni kot samozačitna služba v Hrvaški planinski zvezi, leta 2001 pa so postali samostojna pravna oseba, leta 2006 pa je bil sprejet Zakon o planinski zvezi. Devet let pozneje so bili z zakonom o sistemu civilne zaščite določeni za temeljno operativno silo tega sistema.
Če je bil prej morda še kdo, ki še ni slišal za HGSS, je sedaj zanje izvedel zaradi svojih izjemno duhovitih in poučnih objav na družbenih omrežjih. Pred nekaj leti so prejeli nagrado za komunikatorja leta. Pred nedavnim pa so nastopali na HRT v ne ravno najbolj posrečeni narejeni seriji 'Gora'.
Josip Brozičević je na mestu predsednika od decembra 2022, v sistemu HGSS pa je že dvajset let. Kot vsakemu HGSS-ovcu mu je najtežje, ko mu ne uspe tisto, zaradi česar je šel na teren – najti človeka ali nekomu rešiti življenje. »Najslabše je, ko človeka izgubiš in ti ne pomagaš. Na srečo je lepih trenutkov še veliko in so večinoma pristone čustvene razbremenitve,« je povedal Brozičević.
Prostovoljci so na Hrvaškem podcenjeni
Ob prevzemu štiriletnega mandata je Brozičević napovedal, da si bo prizadeval za izboljšanje statusa prostovoljcev, z zakonskimi spremembami pa tudi z vztrajanjem pri bolj sistematičnem in natančnejšem dodeljevanju sredstev za njihovo delo.
»Opravljeni so bili pogovori s pristojnimi organi, na sestankih pa so bili prisotni tudi prostovoljni gasilci, ker so v podobnem položaju. Prostovoljci so na Hrvaškem podcenjeni, nimajo nobenih pravic. Tu ne mislim na materialne pravice, ampak na to, da ljudje ne gredo v svojo škodo. Kot primer naši ljudje imajo en mesec izobraževanja in morajo za to vzeti letni dopust. Ne treniramo za hobi ali prestiž, ampak zato, da nekoga rešimo in delamo za skupno dobro. Zgodbo skušamo dvigniti na več ravneh od države do delodajalcev, da se to, kar delamo, bolj sliši,« je pojasnil Brozičević.
Meni, da je treba delodajalce, ki zaposlujejo HGSS, nekoliko razbremeniti, saj se pogosto dogaja, da ljudi ne spustijo z dela, da bi lahko šli v akcijo.
»Gre za manjši problem v državnih in javnih podjetjih – čeprav to ni pravilo. Obstajajo tudi manjši zasebni delodajalci, ki to razumejo. A v zasebnih podjetjih je večinoma težje. Razlogi so različni – nezmožnost iskanja zamenjave za človeka, ki bi šel v akcijo, ali pa zasebniki ne razumejo ali nočejo razumeti naše javne oblasti in dela za skupno dobro, ampak to vidijo kot hobi, dejavnost. Včasih so bile najrazličnejše nevšečnosti in ovire, da so ljudje šli v akcije. Enostavno ti rečejo – če greš, naj ti HGSS plača. To so absurdi. Po eni strani se država zanaša na nas, po drugi strani pa ni uredila odnosa z ljudmi. Zato zahtevamo določene zakonske spremembe,« je dejal vodja HGSS.
Iskanje sredstev je vedno bolečina in trpljenje
Krovna HGSS se financira iz državnega proračuna, lokalnih 25 postaj pa iz enot lokalne uprave in samouprave. »Lani je bil naš proračun 2,4 milijona evrov. To ni dovolj. Poleg tega lokalne postaje prejemajo sredstva od okrajev, mest in občin. Točnega zneska ali odstotka, ki bi ga morali dati na stran, ni, se pa o tem vedno lobira. Vse je odvisno od tega, kako dober si s prefektom, županom, županom ali kom v strukturah. Če niste ali če ste se mu zamerili, boste dobili malo ali nič. Tudi na državni ravni ni nič drugače. Vedno se pogaja in vedno je trpljenje. Iz sredstev, ki prihajajo od države, krijemo vso opremo in oblačila, pomagamo pri opremljanju lokalnih postaj, financiramo izobraževanja in mednarodno sodelovanje,« je pojasnil Brozičević.
Letno ima HGSS približno osemsto akcij najrazličnejših vrst, pogosto pa se postavlja vprašanje, ali bi morali neodgovornim posameznikom, kot so plezalci v natikačih na Biokovo, turisti brez vode, zaračunati izhod na teren.
»O neodgovornih in morebitnem kaznovanju ne odločamo mi. S tem se ne financiramo, niti nismo mi tisti, ki bi to neposredno izvajali in zaračunavali na terenu. O tem bi morala odločati država, čeprav se ne sme zaračunati, če je npr. nekdo izgubil otroka. V vsakem primeru bi bilo upravičeno, če bi kdo z neodgovornim ravnanjem prišel v takšne situacije,« meni sogovornik.
Akcija v jami v Turčiji
Za včlanitev v HGSS sta potrebna predloga vsaj dveh članov. Prednost pri sprejemu v članstvo imajo vedno kandidati, ki so registrirani člani enega od planinskih, plezalnih, alpinističnih, jamarskih in drugih društev ali klubov Hrvaške planinske zveze. Poleg osnovnih kriterijev morajo biti osebe fizično in duševno zdrave ter se rade volje odločiti svoj čas brezplačno nameniti reševanju človeških življenj. Med statusom pripravnika gre vsak skozi postopke usposabljanj (iz vode, prve pomoči, treh tečajev osnovnega izobraževanja). Po končanem celostnem izobraževanju, ki traja najmanj dve leti, pripravnik na predlog postaje opravlja izpit za gorskega reševalca. Če je uspešen, postane gorski reševalec.
»Vsako leto sprejmemo od trideset do štirideset novih ljudi, približni takšen pa je tudi z naravnim odliv,« je dejal Brozičević.
HGSS je v Evropi še posebej priznana na področju jamarskega reševanja.
»Z Italijani smo v tem vrhu. Zadnja akcija v Turčiji je to pokazala. Če ne bi bilo naše ekipe, ne vem, kako bi se končalo. Za tem so leta vlaganja in sistematičnega izobraževanja, vendar smo priznani in priznani tudi v drugih segmentih,« ponosno poudarja Brozičević in dodaja, da je predsednik Evropske komisije za jamarsko reševanje Dinko Novosel iz Zagreba.
V nedavni reševalni akciji v Križni jami v Sloveniji jih ni bilo, a so ponudili svojo pomoč. »Ponudili smo pomoč, a so nam Slovenci rekli, da ni potrebe. Če bi bilo treba, bi bili na voljo naši jamski potapljači,« je dodal sogovornik.
Čeprav niso tisti, ki bi se pritoževali in se zadovoljili s tem, kar imajo, ni skrivnost, da je vozni park HGSS v povprečju star več kot 15 let in potrebuje prenovo.
»Dejstvo je, da potrebujemo nova resna terenska vozila. Ne modne SUV-e, ampak resne terence. Nujno je potreben tudi helikopter. MUP je objavil nabavo dveh Bellov za sistem civilne zaščite. Iz ZDA še nista prispela, čeprav se je omenjalo, da naj bi prispeli novembra. Ne vem, zakaj, nekaj se je zataknilo. Na splošno naj bi bili stacionirani, po naših podatkih v Zagrebu in Dubrovniku. To nam sicer ne ustreza, a je stvar še v pogovorih in sestankov o tem še ni, tako da bomo videli, ali bo to sezono operativno šlo ali ne. Če letos ne bo šlo, potem poiščimo izhod, tako kot je to naredila urgenca, kjer je z vojsko zaradi pomanjkanja helikopterjev postalo težje. To je zdaj problem pred prihajajočo sezono. Vseeno nam je, s kom letimo, a z njimi so akcije v vsakem primeru preprostejše in hitrejše,« je zaključil.