Nejc Kuhar: V soboto je bila v italijanski Susi tekma, kakršne ne morejo izvesti praktično nikjer drugje ...
Red Bull K3 je tekma, kjer se tekmovalci v manj kot deswetih kilometrih dolžine povzpnejo za 3000 metrov višine. Štart na višini 500 metrov, cilj na vrhu Rocciamelone (3538 m), v tekaških copatih!
Vreme nas je tako kot na Grintovcu, tudi tokrat pustilo v dvomih do zadnjega, ali bo tekma izvedena do vrha oz. bo skrajšana. Tu je namreč še toliko večja vremenska razlika med startom in ciljem. Kakršno koli poslabšanje v tem obdobju pomeni na vrhu sneženje, kar je seveda za tekmovalce zelo neprijetno. Zato je vsak tekmovalec moral imeti s seboj vetrovko, rokavice in naglavni trak. Rokavice in trak smo praktično vsi uporabili že na zadnjem delu vzpona, vetrovka pa je bila obvezna za spust, saj tako kot na Grintovcu, tudi tukaj organizatorji do vrha je dostavijo rezervnih oblačil. Zaradi varnostnih razlogov sta bili na trasi tudi dve zapori, na tretjini proge so ustavili zadnjih sto tekmovalcev in tekmovalk, na zadnjo četrtino pa so spustili samo prvih sto.
V spremenljivem vremenu, ki je bil na dan tekme, se je to izkazalo za edino pravilno potezo.
Start je bil v centru Suse ob 9.30 v soncu ampak pogled proti vrhu ni obetal pretiranega veselja glede vremena. Tolažili smo se lahko le, da nam vsaj vroče ne bo. Prva dva kilometra skozi mesto sta potekala za vozilom v zaprtem teku. Štoparice so se prižgale na začetku vzpona, ki je prvih 1200 višinskih metrov zmerno vzpenjajoči mulatjeri. Kmalu po štartu se je izoblikoval vodilna skupina šestih ekačev, ki nas je vodil Norvežan Ludvigsen. Prvi vertikal kilometer smo pretekli v času 37 minut in 30 sekund in zasledovalcev za nami ni bilo več videti.
Na 1250 metrih višine se je trasa za dober kilometer položila in tu so mi tekmeci ušli za skoraj pol minute.
Pred nami je bil še najtežji del trase in nisem želel brezglavo slediti njihovem tempu. To se je izkazalo za odlično potezo, saj sem jih že pred 2000 višine ujel nazaj. Prva dva vertikal kilometra smo pretekli v času ure in dvajset minut, kar je praktično identični čas mojemu Grintovcu, le da nas je tu čakal še dodaten kilometer vzpona. Na tem delu je bila strmina najhujša, saj 500 višinskih metrov naklon ni padel pod 45 stopinj in tu se je počasi začela razbijati tudi vodilna skupina. Do zadnje koče dobrih 500 višinskih metrov pod vrhom smo pritekli skupaj trije tekmovalci. Noge so postajale utrujene, palice pa smo morali zaradi tehničnega terena v zadnjem delu tu pustiti.
Molleto je takoj nad kočo silovito pospešil in z Andorcem sva zaostala. Do 250 višinskih do cilja sem poizkušal še z napadi, da bi se otresel Andorca in mogoče dohitel Italijana, vendar mi ni uspelo. Dobrih sto višinskih pred ciljem pa sem se dobesedno zaletel v zid in ušel mi je tudi Andorec.
Posledica dolžine, višine, itd. je bila, da sem moral tempo močno zmanjšati, nekajkrat mi je le vrv ob poti pomagala, da sem ostal na nogah. Ker v megli nisem videl, koliko imam prednosti pred zasledovalci, sem priganjal svoje telo do maksimuma in to so bili res najtežji trenutki, ki sem jih kadar koli imel doslej na tekmi.
Na vrh sem prišel v času 2 h in 8 min, le minuto in pol za zmagovalcem. Od napora sem se tresel in po celem telesu so me spreletavali mravljinci. Topel čas in zavetje bivaka na vrhu sta mi toliko povrnila moči, da sem se lahko nato varno spustil nazaj do zadnje koče, kjer nas je ogrelo sonce in kjer smo se zbrali vsi slovenski tekmovalci.
Sledil je dolg spust v dolino, ki smo si ga seveda krajšali s pripovedovanjem prigod med tekmo. To je res tekma preizkusa človeških zmogljivosti, kjer začutiš, kdaj telo reče zelo jasni NE!