Gorenjski glas - Jelena Justin: Veliki Selišnik (1956 m)
Ko se snežne razmere stabilizirajo, ko ne grozijo več plazovi, so vrhovi nad Pokljuko množično obiskani. Vrhovi so zanimivi tako za »pešake« kot za turne smučarje. In kljub obljudenemu izhodišču lahko najdemo mir in tišino.
Pokljuka je odlično izhodišče za ture v visokogorje. V teh dneh so vrhovi odeti še v več kot dvometrsko snežno odejo in vzpon zahteva popolno zimsko opremo, kar pomeni dereze in cepin. Nikakor ne derezice oz. verige. To imejte v mislih, ko se opravljate v visokogorje.
Na današnji turi bomo obiskali Veliki Selišnik, ki je v kopnih razmerah lahko dostopen vrh, na katerega sicer ne pelje markirana pot. Le vedeti je treba, kje je treba zaviti z markirane poti. Pozimi je vzpon morda lažji, ker običajno sledimo smučini, ki so jo potegnili turni smučarji. V tem primeru seveda ne hodimo po smučini, ampak zraven.
Izhodišče vzpona je Rudno polje. Po zasneženi makadamski cesti se sprehodimo po spodnjega dela smučišča (ki ne deluje) in se začnemo vzpenjati po njegovem levem robu. Po prvem delu vzpona pot zavije levo in se bolj strmo začne dvigovati po zgornjem delu smučišča. Na vrhu smučišča pozimi poteka pot kar po grabnu navzgor, malce drugače kot poleti, ko začne zavijati desno.
Ko dosežemo planino pod Plesiščem, na razcepu nadaljujemo desno proti Kačjemu robu, pot naravnost gre proti Viševniku. Pot proti Kačjemu robu se zmerno dviguje skozi rušje. Niti nimamo občutka pridobivanja višine, a ta se kar nabira. Kmalu smo na severni strani Viševnika. Spuščamo se v dolinico pod Viševnikom. Poleti bi bil pred nami travnat, a kraški svet, s številnimi škrapljami, na koncu katerega zagledamo Mali Draški vrh, vzhodno od njega je vrh brez imena, še bolj vzhodno je Veliki Selišnik, za njim pa se skriva Debeli vrh. Zimska podoba je skoraj pravljična, saj je trenutno še vse zalito s snegom. Spustimo se v kotanjo pod Viševnikom, ki jo obhodimo po desni strani. Smučine, ob katerih hodimo, se razcepijo: leva gre proti Srenjskemu prevalu, mi pa sledimo smučini v desno. Naj na tem mestu poudarim, da nikoli pozimi ne obiskujemo tistih vrhov, na katerih nismo stali poleti. Zakaj? Zato, ker pogosto zimske poti potekajo drugače kot poletne in predvsem je zimska podoba gora bistveno drugačna od poletne. Če se pozimi spusti še megla, je orientacija zelo zahtevna, da ne rečem skoraj nemogoča. Veliki Selišnik je vrh, ki ga vidimo na svoji desni strani in ki se mu počasi približujemo. Pravzaprav hodimo po svetu, ki je poleti poraščen z rušjem. Poletna pot poteka povsem drugje.
Ko se začnemo po prečni poti vzpenjati proti Velikemu Selišniku, je pot najbolj zahtevna. Prečka je izpostavljena in zdrs ne bi bil prijeten. Pozimi je kakšna tovrstna prečka lahko tudi nevarna zaradi možnosti plazu oz. zdrsa snega, če so temperature bolj visoke.
Na vrhu Velikega Selišnika je eden lepših križev v naših gorah, teme gore pa postreže s čudovitim razgledom: pred seboj zagledamo Viševnik, kamor se običajno vijejo trume ljudi, na dosegu roke je Mali Draški vrh, ki je pozimi zelo zahtevna tura, vidimo Triglav s Planiko in Kredarico pa Rjavino, Luknjo Pečjo in Dimniki, na severni strani pa se razprostira greben od Debelega vrha, Mrežc, Lipanskega vrha do Debele peči. Če je vreme optimalno, vidimo tudi Karavanke in Kamniško-Savinjske Alpe.
Z vrha sestopimo po poti vzpona.
Če bi bili turni smučarji, bi se na Veliki Selišnik lahko povzpeli tudi mimo Malega Selišnika, a ta orientacija je malce zahtevnejša, predvsem pa je zahtevnejši vzpon za nekoga, ki gre peš. Skratka, ne pozabite na zimsko opremo in srečno!
Nadmorska višina: 1956 m
Višinska razlika: 800 m
Trajanje: 5 h
Zahtevnost: 3 / 5