OkoGora.com: Ponoči sem kolesaril, da sem se navadil na nov ritem aktivnosti, popoldan plezal in ob primernih pogojih letel, reko Savinjo pa tudi preveslal, da sem spoznal vse njene uganke.
Projekt Free mind ni trenutna ideja ali sad zdolgočasenih misli. Je temeljito načrtovan športni projekt, v katerem naj bi združil več različnih športov in izjemno telesno pripravljenost.
Osnovna ideja projekta je bila, da bi kolesaril do Logarske doline in po planinski poti dostopil do koče na Grohotu. Tam bi prevzel alpinistično opremo in se vzpel do stene. Steno bi uspešno preplezal. Sledil bi sestop iz stene na vrh Raduhe. Od tam bi z jadralnim padalom odletel v dolino, pristal ob Savinji in s čolnom nadaljeval pot do Laškega.
21. 8. 2010 Začetek projekta
Končno sem dočakal pravo vremensko napoved in uskladitev spremljevalne ekipe, ki bo sledila meni in Aljoši na terenu. Vse je bilo nared in v Laškem smo se zbrali ob 22. uri. Odhod je bil planiran ob 24. uri. Razdelil sem naloge in pripravil, pregledal vso opremo. Vse je nared. Samo Aljošata še ni bilo in prav vsi smo se spraševali ali bo sploh prišel, saj je imel zadnje štirinajst dni precejšnjo gužvo! Z eno urno zamudo smo ga le dočakali!
Z Aljošo sva se začela ogrevati in ko je ura odbila 24.00, sva s kolesi oddrvela iz Laškega.
Začetek je bil zelo obetaven in kolo je šlo kar samo. Adrenalin sem čutil v sebi in vedel sem, da me bo držal pokonci. Laško, Celje, Levec, Žalec so minili hitro, saj sva se pogovarjala o vsem živem in čas je bil najin zaveznik. Ko sva pridrvela v Mozirje, je najina spremljevalna ekipa že pripravila čudovito juho, ki je pomirila želodčka in nama dala nove moči. Kolesariti je bilo potrebno naprej do Solčave, kjer smo imeli postojanko in zaključeno prvo etapo.
Čakala naju je nova sveža pohodna obleka in nahrbtnik. Pred nama je bilo 3,5 ure hoda proti koči Grohot. Tam naju je čakal Stane, ki je bil šef spremljevalne planinske ekipe.
Hoja je potekala po zelo strmi planinski poti, ki je bila zelo slikovita, posejana z raznimi lepimi skalami, hudourniki. Pričakoval sem, da bova hodila hitreje, saj sem ta del poti že predhodno prehodil, a ta dan nekako ni šlo. Vmes je bil potreben počitek, pa tudi kaka motivacijska beseda, saj ni več daleč, ni bila odveč.
Alpinistični podvig
Prispela sva do koče. Tu si je bilo potrebno razdeliti še ostalo opremo: padala s sedeži in rezervno padalo, kompletno plezalno, alpinistično opremo z dodatnimi vrvmi, saj je z nama plezal tudi fotograf – Andrej.
Prihod pod steno je bil zame kar veličasten, saj sem videl, da gre cel sistem, cela karavana proti cilju, ki smo si ga zadali. Ozračje je bilo zelo prijetno, veliko heca, mnogo smeha, predvsem na račun Aljoše. Vsi smo si ga sposodili in ga hecali , ker je zadnje tedne pred odpravo čudežno izginil in ni imel prav nič časa. Na poti proti steni smo ga pa seveda vzpodbujali, saj so mu moči majceno popuščale. Moral se bo spočiti, usesti in pridobiti moči nazaj, saj drugače ni variante, da bi zmogel še preplezati smer.
Vstopili smo v steno. Za mano je plezal fotograf Andrej, s katerim sva natančno vedela, kaj želiva. Aljoša je imel vsaj uro za počitek. Vsi smo bili v steni in že smo hiteli po nebeških stopinjah uma proti vrhu.
Smer nam ni delala težav, saj lahko rečemo, da smo dobri »climberji«, poskrbeti pa je bilo potrebno za varnost. Ne smemo pozabiti, da je to velika stena in da so to hribi, kjer je skala čisto nekaj drugega kot v dolini.
Med plezanjem se oziramo za oblaki, vetrom in gledamo, v katero smer piha veter. Napoved je bila, da bo pihal rahel sever, a popoldan se naj bi vse obrnilo na jug. To je dobra novica za letenje z Raduhe. Oblaki so nekajkrat objeli Raduho, ampak na severu se je pojavila čista modrina, ki je dala slutiti, da bo odličen dan.
Aljoša si je opomogel, fotograf Andrej pa je zavzel svoje mesto.
Izpod stene smo slišali navijanje planincev, ki so hodili mimo. Neva, ki je bila pod steno je urno obveščala mimoidoče, kaj se dogaja. Vzpodbude prihajajo, smer je lepa, dolga 200 metrov. Veter se je začel spreminjati in počasi so nam misli že begale proti vrhu in proti naslednji etapi - letenju.
Varno, uspešno smo premagali tudi to etapo, plezanja čez steno. Aljoša fasciniran nad steno nad smerjo in zadovoljstvo se je prikradlo na obraz in zamenjalo utrujen obraz!
Vrh Raduhe
Vrh Raduhe nas je presenetil. Baza oblakov je bila precej nizka in doline se ni videlo. Na vrhu so nas čakali spremljevalna ekipa in dva jadralna padalca iz Kamnika, ki naj bi projekt, odlet snemala iz zraka. Poročajo nam, da je cel dan vreme zelo zelo slabo in da bo odlet zelo težaven, skoraj nemogoč.
Naš um ni še čisto nič slutil. Potrpežljivo smo čakali na izboljšanje pogojev. Klemen, ki je zelo izkušen gorski jadralni padalec, je iskal rešitev. Vsi smo upali, da se vreme popravi in da lahko z Aljošo nadaljujeva po najini začrtani poti.
Minili sta dve uri, ki sta nama bili zelo pomembni pri uresničitvi nadaljnje poti. Naš um je začel postajati nestrpen. Začel sem se spraševati: ali naj grem do te meje, da tvegam na varnosti in se enostavno spustim v oblak, kar je zelo zelo tvegano in seveda po vseh predpisih tudi prepovedano. Misli te obidejo in tedaj rabiš veliko zbranosti, da jih odženeš.
Po nekajkratnem medsebojnem posvetu, in klicu v dolino, da smo preverili veter, smo se odločili, da bomo morali žal sestopiti z vso opremo v dolino in da od letenja ne bo nič.
Samotni jezdec!
V roke vzamem rezervno gorsko kolo, saj so na njem grobe gorske gume, ki bodo za makadam najbolj primerne. Že drvim proti Solčavi in moji spusti so bili kar hitri. Lahko sem sledil kombiju in 16 km spusta po makadamu je bilo za menoj. V dolini se vstavimo, da se preoblečem, saj sem tam imel pravo bazo opreme. Počakamo na komplet spremljevalno ekipo in čakam na odločitev kaj in kako. Predlog je padel, da grem do konca sam s kolesom. Čoln odpade, saj pri takem nivoju vode sam ne morem narediti nič. Upanje je še v tem, da po vsem naporu - kolesarskem vzponu, hoji, plezanju, napornem sestopu - še odkolesarim proti Laškemu.
Malo sem počakal in želel sem imeti mnenja določenih ljudi, ki so bili v ekipi. Nekako je prevladovalo mnenje, da je časa premalo, saj smo ga zapravili s čakanjem na Raduhi, da bo pot nazaj prenevarna. Seštevek vidikov: moja utrujenost, vidljivost-tema, veliko voznikov, avtomobilov - tako so mi odsvetovali, da bi šel na pot. Moja zagrizenost mi ni dala miru. Imel sem še dodaten motiv, saj sem ostal sam na dirki s časom.
Nabral sem še kanček več energije in že sem bil na svojem Ghostu kolesu, ki mi zelo dobro služi. Kolesaril sem brez pomisleka in bil presenečen nad svojo močjo. Napitki Bhip in pa NoniGia so me precej zdramili, regenerirali in že sem šibal po cesti kot strela. Vseskozi sem kolesaril kar na polno! Povprečje hitrosti je bilo fenomenalno. Najprej 33 km/h, potem sem pri vsaki ravni še vstajal na kolo in potiskal z upanjem, da mi uspe. Spremljevalna ekipa me je oskrbovala s pijačo, ostale komunikacije nisem želel. Pozornost sem usmeril na kolo, moja kolena, saj nisem vedel ali bodo zdržala, saj sem si tri mesece nazaj potrgal križne vezi. Moj predhodni treningi so se izkazali za fenomenalne. Odlično povprečje sem dvignil na 35,8 km/h, kar je zame kot nekolesarja izjemno. V Laško sem pripeljal ob 21.45. To pomeni dve uri pred iztekom 24 urnega projekta.
Zadevo sem vzel v svoje roke in jo končal. Na to sem ponosen. Ničesar ne bi naredil, če ne bi imel spremljevalne ekipe, ki mi je izjemno pomagala pri izvedbi.
Aleksander
Več fotografij na >> Free mind Raduha 2010