Polet, 27.10.05 – Željko Kozinc: Kobilja glava, gora nad Baško grapo
Na svoji zemlji
Kobilja glava, gora nad Baško grapo
Res na svoji zemlji
Kobilja glava je morda nekaj najboljšega, kar lahko priporočimo gorskim klatežem, ki se izogibajo prehudim naporom in nevarnostim, ljubijo pa samotne planinske predele, ki so ohranjeni v svoji prvinskosti in neupostošeni lepoti. Gora je nekakšen siamski dvojček Spodnjih Bohinjskih gora, s svojim grebenom navpično postavljena na njihov venec, vendar za 500 metrov nižja, zato neprimerno laže dostopna. Kakor velikanska piramida je postavljena med Soško dolino pod Tolminom in dolino rečice Knežice, vsa zaplatasta od pašnikov in na pogled brazgotinasta od opuščenih stečin in kolovozov. Še posebno od Soče ima Kobilja glava res videz visoko vzpetega, mišičastega in napetega konjskega vratu, ki mu zmršena griva pada na eno stran; in ta griva je gozdičje, ki se strmo grezi v senčni in grapasti pastirski in gozdarski svet nad Knežico.
Razgled, ta z naporom pridobljena edina planinčeva nagrada, je s Kobilje glave res radodaren. Posebno redek je pogled na visoke planšarije pod bohinjskimi gorami, na Kolovrat in Volčanske Rute, ob zahajajočem soncu pa izletnik v jasnem vremenu (in okoli obeh enakonočij) vidi edinstvene in hkratne svetlobne odbleske na vodi na treh padajočih ravneh: na visokogorskih kalih (visokih okoli 1300 m), na akumulacijskem jezu pri Mostu na Soči (167 m) in na morju za ustjem Soče. Majhna čarovnija slovenskega reliefa! V tistem trenutku se rogovi bohinjskih gora pozlatijo, Rdeči rob nad dolino Tolminke postane škrlaten, dolina Knežice pa začne padati nekako vznak v vijolične temine. Človek bi se najraje utaboril na vrhu Kobilje glave, preživel na njej noč – z glavo že v vesolju – in pričakal sonce na nasprotni strani sveta. Stvar je čisto uresničljiva poleti s spalno vrečo. Zaspiš na zemlji, ki je od vsakogar in nikogar, na svoji zemlji.
Na svoji zemlji? Kaj niso v krajih pod Kobiljo glavo posneli prvi slovenski zvočni film Na svoji zemlji, tisti nacionalni kultni film? Kaj ga niso ravno v Baški grapi?
Bača je reka, ki si je v mehke apnence med Poreznom in Spodnjimi Bohinjskimi gorami vrezala globoko korito, tako globoko, da je na njenem dnu komaj prostora za cesto in železnico. Na njenih pobočjih utrjeni možje kosijo z derezami na podplatih; dozdeva se ti, da so tudi vasice splezale v pobočja in da morajo njihove seliščne korenine imeti najmanj moč derez, da jih ne odplakne v dolino, naprej na Primorsko in proti morju. Že na prevalu Petrovo Brdo, takoj ko se s soriške in selške strani spustiš v Baško grapo, buhne vate topla primorska sapa. V Grahovem in na Kneži te oblije tudi radovedna prijaznost domačinov: na toplem si, začutiš, in pomisliš, da je slovenski film, opotekav med prepadi in zvezdami, imel najsrečnejši trenutek prav tu, v tej globoki, a k soncu vedro obrnjeni grapi, takrat v letu 1948. Partizani tečejo čez gozd na sedelce, s katerega lahko pogledajo svojo osončeno zemljo, in najsrčnejši partizan šepne svetlih oči (kakor je kasneje Mel Gibson zrl Škotsko v Braveheartu): »Glej jo, našo grapo.«
Kdor nosi to v spominu, je kar bolj pri močeh za prečenje gozdnih širjav in pašnikov, za raziskavo številnih pritočkov in slapičij nad to »našo grapo«.
Bi morda pogledali, ali je še kaj življenja v vasici Loje? Še kdo zvoni pri svetem Petru, cerkvici iz leta 1561? Več kot 25 let bo, kar so na svoji široki travni terasi med gorami živeli samo še trije stari ljudje, dva možakarja in ženska. Sklenili so, da bodo svojo osamljenost in onemoglost premagovali tako, da bodo združili svoje imetje, pridelke, zaslužke. Uresničili so pravzaprav Marxov ideal: da vsak daje po svojih možnostih in dobiva po svojih potrebah. Ko je od trojice preživel samo eden, so iz doline naredili konec tej »komunistični« utopiji, razbili skupno posest in starec se je od obupa obesil. Tudi ta »nasvojizemljiška« zgodba je že bila eden od motivov za slovenski film (Christophoros).
Še kakšen motiv za slovenski film izpod Kobilje glave? Manj zatežen? Morda kriminalka? Vaščan ene od kneških vasi je sklenil, da se bo znebil odurnega, nevarnega gozdnega čuvaja, ki mu je bil takoj ustrelil kozo, če je zašla v državni gozd. Z vrha stene je možaku spustil na glavo skalo, ravno ko je ta sklonjen zajemal v usta izvirček pod steno. Policija je sumila, da vas ve, kdo je morilec, vendar je dolga leta samo sumničila in zapirala ljudi, tistega pa, ki je zagrešil ta tako imenovani popolni umor, ni odkrila. Nekaznovano je živel na svoji zemlji do svoje zadnje ure, ko je na način, ki ga pozna slovensko ljudsko pravo, na smrtni postelji le povedal: jaz sem bil tisti ...
Skladi kamnin se v tej dolinici pod Kobiljo glavo igrivo vijugajo in celo prekopicujejo; človek veselo pomisli, da ta njihova narinjenost izdaja, kako se je narava v svoji dolgi zgodovini zibala v sončnem naročju, se rada zabavala z vsem, kar se mora uvijati in drobiti. To pa smo, kajpak, predvsem ljudje. Vzdržljivi, trpežni ljudje. Po šoku, ki so ga doživeli v socializmu z begom mladih – leta 1940 je po podatkih Ivana Hvale tu živelo 356 ljudi, leta 1998 pa le še 29 – domačini zdaj spet bolj voljno ponavljajo stoletno izkušnjo svojih prednikov z iznajdljivim, a mukotrpnim obvladovanjem narave. Tudi Loje niso bile dolgo zapuščene. Zdaj v njih živi ena družina. Na svoji zemlji.
Besedilo in foto Željko Kozinc