GRS Rateče - Jurij Jeršin: Ob 14.12 se na pozivniku izpiše: »Reševanje plezalcev na Jalovcu. Zbor v garaži!«
Predvidevam, da sta (so) v težavah alpinista v Hornovi smeri ali pa v Kanti Jalovca. Vsekakor bo reševanje v obeh primerih zelo zahtevno, predvsem zaradi pogleda na oblake, ki se z jugo zahodnikom z veliko hitrostjo valijo preko stene Šit, Jalovca in Rateških Ponc. V takih razmerah je utopično računati na reševanje s helikopterjem.
Pokliče me še načelnik Marko, ki mi razloži, da je bil z žensko na telefonski zvezi, sicer avstrijsko državljanko, in da so zaplezani v Ozebniku. »OK, to bo precej lažje!« si mislim, nakar mi pove , da gre za sedem zaplezanih žensk! »Čakej, čakej, ob sedmih sta šle s Tamarja....« »Ne, SEDEM žensk je zaplezanih v Ozebniku!« »Upsi, to je pa povsem druga zgodba, hja tole zna biti še veselo.« se tolažim s humorjem. Heca ni več, zmečem najnujnejše v nahrbtnik, nekaj klinov, kladivo, dereze ... in že sem na poti v garažo.
V garaži se nas zbere dvanajst reševalcev. Marko kljub vsemu zaprosi za helikopter, ki bi nas poskušal prepeljati čim bližje nesrečnic. Glede na to, da jih je sedem, ura relativno pozna, popoldan napovedujejo kakšno nevihto, bo vsaka »prišparana« minuta dobrodošla. Enotni smo si, da potrebujemo najmanj štiri dinamične vrvi, kline, cepine in dereze. Namen je z nekaj vmesnimi sidrišči ženske spustiti pod Ozebnik. Seveda, pa je prej potrebno ugotoviti položaj žensk. Le ta bi bil eden ključnih dejavnikov trajanja reševanja. Marko pove, da je helikopter odobren in da je že na poti v Rateče.
Okoli 15. ure pristane na našem pristajališču. Izkrca se dežurna ekipa, vkrcata se Marko in Toni, da si skupaj s posadko ogledata možnosti za odlaganje moštva ter, da ugotovita točen položaj žensk. Pilot Dejan Kocuvan na vse načine poskuša odložiti dvojico na Kotovem sedlu, poizkusijo tudi z elektro motornim vitlom, vendar je veter premočan. Ugotovita tudi položaj žensk, ki je nekako pod zadnjim skokom pred najožjim delom Ozebnika, to je več kot polovica dolžine enega najbolj znanih in zloglasnih predelov naših gora. Odloži jih lahko šele na križišču letne poti na Kotovo sedlo, kar pa je žal precej nižje od želenega, kljub temu pa je prihranjena dobra ura hoje z vso opremo. Helikopter v treh naletih prepelje na omenjeno lokacijo devet reševalcev, nato odleti nazaj na Brnik, kjer nadaljujejo z dežurstvom. Trije reševalci se s Terranom odpravijo v Tamar za podporo v dolini. Vsi se namreč strinjamo, da pošiljati prav vse reševalce v ozko špranjo med Jalovcem in Goličico ne pride v poštev, predvsem zaradi palete nevarnosti, ki jih ponuja poletni Ozebnik. Pri tem prednjačita zdrs in padajoče kamenje. Miri nas le dejstvo, da nobena od žensk ni poškodovana.
Kakorkoli že, pohiteti bo treba, ker nočno reševanje v Ozebniku ne pride v poštev. Le upamo lahko, da nam bo uspelo rešiti ženske še pred nočjo in obljubljeno nevihto.
Ob 16.30 je Florjan pri skupinici, ki se stiska pod steno Goličice proč od vpadnice padajočega kamenja in močnega vetra. Za njim do žensk pride še Marko. Ženske opremita z improviziranimi pasovi iz gurten. Pridružita se jim še Mič, Klavdij in Roman. Marko jih preko sidrišča v spremstvu Florjana, Miča, Klavdija in Romana spusti do naslednjega sidrišča, ki ga uredim 50 nižje za skalnim skokom, ki me varuje pred kamenjem, ki ga prožijo sestopajoči. Vsi reševalci nižje v Ozebniku so na varnih mestih in čakajo planinke. Preko mojega sidrišča jih v spremstvu reševalcev spustimo naslednjo etapo do večjega snežišča, preko katerega jih spustimo preko tretjega sidrišča. Tu si reševalci nadenejo dereze, da lažje kontrolirajo spust negotovih, vendar pogumnih punc, niso namreč imele derez in cepinov. Ker na snežišču ni bilo nevarnosti proženja skal, gre spuščanje precej hitreje, pod snežiščem tudi varovanje z vrvjo ni več potrebno, zato smo že ob 19. uri pod tablo VTK od koder sledi samo še sestop po stezi v Tamar. Pod tablo VTK se odpočijemo, okrepčamo in zadovoljni, da nihče ni poškodovan, nadaljujemo proti Tamarju. Zdaj pogovor steče z našimi varovankami v polomljeni nemščini in angleščini. Povedo, da so iz okolice Kitzbuehla in da so izkušene planinke. Nameravale so preko Jalovca nadaljevati do zavetišča pod Špičkom. Na karti so videle, da pot vodi tudi skozi Ozebnik, vendar pa na spodnji tabli piše, da je pot zaprta, vendar žal samo v slovenščini, kar pa dekleta niso razumele in so se ujele v past nepredvidljivega Ozebnika. K sreči so poklicale na pomoč in se niso same poskušale izvleči iz zagate, kar bi lahko imelo povsem drugačen razplet zgodbe.
Nad križiščem letne poti na Kotovo sedlo nas pričaka Tomaž s petimi litri čaja, dene prav vsem. Tik pred trdo temo in kapljami dežja smo v koči v Tamarju. Veliko olajšanje za vse udeležence - pred nočjo, dežjem in brez poškodb-boljšega finala si nismo mogli želeti. Ob 23. smo v garaži, kjer uredimo opremo in jo pripravimo za naslednjo intervencijo.
Preden zaspim ko nekako v mislih preletim celotno akcijo, ne morem mimo dejstva, da kljub malo akcijam, vendar vsem zahtevnim, delujemo kakor dobro namazan stroj. Hvala vsem fantom in naši »dohtarci« za pomoč v nevarnem reševanju.
GRS Rateče - Jurij Jeršin