Gorenjski glas - Jasna Paladin: V letu 2011 mineva šestdeset let od organiziranega gorskega reševanja iz plazov s pomočjo psov. Jože Peljhan iz Breznice pri Žirovnici pri tovrstnih nesrečah in iskanju pogrešanih s svojimi psičkami pomaga že dvainštirideset let in je najstarejši še aktivni vodnik reševalnega psa pri nas.
Snežni plazovi planincem in alpinistom grozijo že vse, odkar gore obiskujejo tudi pozimi. Prva večja reševanja iz snežnih plazov pri nas je v svojih knjigah o gorskih nesrečah opisal Kamničan France Malešič in med takšne sodi tudi reševanje tedaj 24-letnega Sandija Wisiaka v grapi v zahodni steni Planjave leta 1933. Reševalci so se trudili več dni in mladi alpinist je le ena od številnih žrtev snežnih plazov, ki jih gorski reševalci beležijo vse do danes. Slabi dve desetletji od prvega podrobno opisanega reševanja so slovenski reševalci ustanovili odsek lavinskih psov pri GRS in letos tako praznujejo šestdeset let od organiziranega reševanja s psi na tem področju.
Številna zahtevna, letna in zimska izobraževanja, ki jih vodniki reševalnih psov skupaj s svojimi štirinožci opravljajo prav vsako leto, je prestal tudi danes 68-letni Jože Peljhan iz Breznice. Pravzaprav največ od vseh, saj je vodnik reševalnega psa pri GRS Radovljica že celih dvainštirideset let oz. najdlje od vseh pri nas. »Reševalcem sem se pridružil pri svojih šestindvajsetih letih. Že dve leti za tem sem vzgojil svojo prvo psičko Murko in od takrat je z mano reševalo osem psov – prav vse so bile psičke, nemške ovčarke in vsem je bilo ime Murka. Psičke so namreč bolj zveste, ubogljive in vodljive in z njimi je lažje delati,« pravi Jože Peljhan, ki se še danes zelo dobro spominja svojega prvega reševanja na Zelenici. Akcij ne šteje, a poudarja, da tako veliko nesreč s plazovi, kot jih beležijo zadnja leta, še ni bilo. Samo lansko zimo so iz snega v naših gorah potegnili sedem mrtvih. Največkrat je vzrok nesreče nepremišljenost planincev, opozarjajo reševalci. Kako je biti ujet pod snegom, ve dobro tudi sam, saj ga je plaz zasul leta 1984 in z veliko sreče so ga rešili prav reševalci, ki jim je tako dolgo zvest tudi sam.
V zadnjih desetletjih se je reševanje lavincev precej spremenilo. »Včasih nismo imeli opreme, tudi dostop do gora je bil težji, saj smo povsod morali peš, danes pa nas do ponesrečencev včasih odpeljejo tudi s helikopterji, imamo lavinske žolne, ki oddajajo signale, tudi obleka in obutev je neprimerno boljša. A tako kot je lažje za nas, je tudi za planince, zato je tistih, ki gore obiskujejo tudi pozimi, vedno več,« razlaga Peljhan, ki ima doma svojo obrt, a delo nemalokrat spusti iz rok, saj se ob klicu na pomoč nemudoma odpravi na reševanje. Nahrbtnik z vso potrebno opremo ima v domači veži vseskozi pripravljen, saj je pri nesrečah s plazovi dragocena prav vsaka minuta. »Vedno brez pomisleka hitimo na pomoč, čeprav včasih s tem ogrožamo tudi sebe. Čeprav nam zdravniki svetujejo, da o nesrečah ne razmišljamo in naj jih čim hitreje pozabimo, se meni še danes pred očmi vrtijo slike ponesrečencev, ki smo jih izkopali. Poleg tistih, ki jih zasuje sneg, pomagamo tudi pri iskanju pogrešanih oseb, tistih, ki storijo samomore,« razloži reševalec, ki svojo psičko vzgaja prav vsak dan. Šola jo, da je pozorna na vonj in prav vse spremembe v okolju. Prav zato je s psi lažje iskati v snegu, kjer je motečih elementov manj. Reševanje v snegu kombinirajo s psi, lavinskimi žolnami in sondiranjem. Lavinski oz. reševalni psi, kakor jim rečejo danes, se šolajo vsaj tri leta, rešujejo pa navadno okoli osem do deset let, prav zato se število reševalcev s psi pri nas spreminja. Trenutno jih je po večini GRS po Sloveniji 37, Peljhan priznava, da prav v zgornji Gorenjski v zadnjem času zaradi menjave generacij teh reševalcev manjka, zato so ti, ki so še aktivni, še toliko bolj iskani.
Reševalci svoje delo vseskozi opravljajo prostovoljno in brezplačno – srčno, kakor radi sami rečejo. A ker tu ne gre za delo, ki bi se ga zaradi vseh okoliščin veselili, si želijo, da bi bilo nesreč manj. Zato v teh dneh, ko v gorah že vladajo zimske razmere, opozarjajo na previdnost. »Spremljajte vreme in snežne razmere, ne hodite v gore že dan po sneženju, poskrbite za opremo in lavinsko žolno ter bodite previdni – plaz lahko sproži že pogovor ali kašljanje,« še opozori Jože Peljhan, ki mu je od vseh številnih priznanj, ki jih je prejel za svoje delo, najdražje to, če uspe rešiti človeško življenje.
Jasna Paladin