Nedelo, na pot(ep) - Mateja Kotnik: »Naj vzamemo smuči ali kolesa?« je v tem času najpogostejša dilema obiskovalcev pred odhodom na Ribniško Pohorje.
»Oboje,« odgovarjajo v Ribnici na Pohorju, idilični pohorski vasici na nadmorski višini 715 metrov, kjer že diši po pomladi, medtem ko imajo na smučišču ob osem kilometrov oddaljeni Ribniški koči, najviše ležeči planinski postojanki na Pohorju, na nadmorski višini 1530 metrov še vedno meter in pol snega.
Do vasi vodita dve poti. »Nobena ni kaj prida, zato je čisto vseeno, po kateri greste. Možnosti sta dve; iz smeri Vuhreda je pot slabša, ker na skoraj dveh kilometrih manjka asfalt, a je krajša. Iz Podvelke je pot malo daljša, a je v celoti asfaltirana, čeprav si asfalt ne zasluži več tega imena. Obe vas bosta pripeljali v središče vasi. Moja hiša je blizu. Pa saj ne boste zgrešili, je označeno,« mi je pred prihodom pojasnil Alojz Grubelnik, 80-letni zbiratelj starin iz Ribnice na Pohorju.
»Veliko ljudi prihaja k hiši in si ogleduje mojo zbirko. Tudi tujci. Nekateri me nagovarjajo, da bi jim kaj prodal. Pa se samo nasmejim. Ničesar ne dam od hiše. Ga ni denarja,« pravi Alojz, upokojeni voznik avtobusa, ki je v treh desetletjih zbral približno štiri tisoč eksponatov, starih od 40 do 400 let. »Vse, kar sem v življenju zaslužil, sem zapravil za starine. Celo bajto sem na ta račun zanemaril,« je pripovedoval Alojz, njegova žena Alojzija pa sprva le molče prikimavala. »V začetku sem bila huda, ker smo imeli polno hišo vsega. Zdaj je bolje, ko je uredil muzej,« je rekla in pripomnila, da je turistom na ogled ob vsaki uri ne glede na dan, na stežaj odprta pa so jim tudi vrata njene kuhinje. »Edino jutri, jutri me pa res ne bo doma, ker moram v Maribor,« se je spomnil Alojz, ki je v domači garaži preverjal, ali ima v oranžni zastavi 750 dovolj motornega olja.
Po zdravilno energijo
OKP 5-2 ni šifra, ki bi v Ribnici na Pohorju odprla kakšen bogato naložen sef, ampak oznaka za 17 kilometrov dolgo kolesarsko pot, ki velja za zahtevnejšo, saj je treba premagati kar 597 metrov višinske razlike. Začne se v središču vasi, od koder zavijete po cesti proti Vuhredu. Pri smerokazu za Janževski Vrh zapeljite desno in kolesarite mimo kmetije Držečnik. Sledi spust ob domačiji Sgerm in turistični kmetiji Miklavc. Pri Sgermovih lahko pustite kolo in v njihovi globači poiščete najvišjo smreko v Evropi. Če bo kdo doma, vas bodo pospremili, drugače pojdite mimo kmetije po cesti, ki v velikem loku zaobjame Sgermove travnike in vas pripelje do gozda. Smerokazov ni, zato upoštevajte naslednja navodila: »Ko pridete v gozd, se pot še vedno strmo spušča. Bodite pozorni na gozdne vlake na svoji levi. Pri drugi stopite med vitko smreko in še bolj vitko jelko in skrenite s poti ostro levo. Prišli boste na ozko gozdno pot, ki bo kmalu zavila desno. Vodila vas po strmo navzdol v globel, kjer se bohoti 61,8 metra visoka smrekova lepotica s prsnim premerom 1,13 metra. Blaž Kristan s Sgermove domačije je povedal, da so jo nazadnje izmerili aprila 2006. Gozdarji menijo, da je drevo staro okoli 260 let in še vedno raste.
Morda pa ste se do globače spustili z gorskim kolesom in vam je po vožnji nazaj na cesto, ki se vzpenja mimo Junkarja in Stepišnika do Bomarja, že zmanjkalo energije? Ustavite se pri Bomarju in Ljubo Martini prosite za ključe od cerkve sv. Janeza, za katero so ljudje že nekdaj pripovedovali, da ima zdravilno moč. Strokovnjaki, ki se na te reči dobro spoznajo, so pred leti določili deset energetsko bogatih točk v njeni notranjosti in tudi zunaj. Nič vas ne stane, če se na vsaki zadržite minuto in pol. »Običajno ljudje začutijo toploto ali mravljince v rokah in nogah,« je opozorila Ljuba. »Veste, nekateri se iz tega norčujejo. Češ da nič ni. So pa tudi taki, ki jih zanima, kaj to je, a si ne upajo priti pri belem dnevu.« Kadarkoli pridete, ponoči ali podnevi, pomembno je, tako Ljuba, da na zdravilnih točkah ne stojite več kot petnajst minut in da cerkvice ne obiščete več kot trikrat na teden. Od Bomarjeve domačije je do nje le kakšnih 300 metrov.
Vrnili se boste po isti poti, a pazite, pri Junkarju zavijte levo. Sledi strm spust mimo kmetije Pur v dolino potoka Slivnice. Kolesarite levo in se pri smerokazu priključite desno na OKP 3 (lažja kolesarska pot). Pot mimo domačij Lencl in Završnik je naporna, saj se vzpenja, a kmalu boste pri priključku na asfaltno cesto, ki vodi k vaškemu pokopališču. Zavijte desno in že ste spet v središču vasi, kjer se je decembra 1970 na odrskih deskah končala tudi življenjska pot Staneta Severja, velikega slovenskega igralca, režiserja in pedagoga.
Skozi lipov drevored
Za lažjo velja devet kilometrov dolga kolesarska pot z oznako OKP 5-3. V eni uri boste premagali le 206 višinskih metrov in se iz Ribnice na Pohorju pripeljali v naselje Josipdol, kjer so nekdaj živeli mojstri obdelave stekla, kamna in lesa. Pot vas bo vodila skozi lipov drevored, ki so ga zasadili pred 140 leti po naročilu takratnega lastnika steklarne Langerja. Na koncu vasi je na ogled muzejska zbirka, ki jo dopolnjuje muzej na prostem. Pohorci, člani Kulturnega, etnološkega in turističnega društva Josipdol, so na ogled postavili steklarsko peč, vodno drčo – rižo, pruharsko – kamnoseško uto, stroj za izdelovanje granitnih kock ter manjšo muzejsko hišo. Če boste svoj prihod napovedali, toliko bolje, sicer poskusite srečo s pritiskom na zvonec pri hiši Danijela Cvetka nasproti muzeja na prostem.
H kraljici Pohorja
Tako namreč mnogi imenujejo Ribniško kočo (1533 m). Iz Ribnice na Pohorju je do nje poleti mogoče priti z avtom po cesti (9 km), pozimi pa je cesta plužena le do spodnje postaje vlečnice Velka. Oskrbnik koče, v kateri je v desetih sobah na razpolago štirideset ležišč, je Janko Zapečnik. »Ne, jezera pa zdaj ne boste videli,« mi je pojasnil v telefonskem pogovoru, »njegova gladina je zmrznjena in prekrita s skoraj dva metra debelo snežno odejo.« Če že ne zaradi jezera, pa se na Jezerski vrh ta čas splača povzpeti zaradi razgleda; na zahodu Črni vrh in za njim Uršlja gora, Peca in Obir. Na severu se nad Dravsko dolino dviga Kozjak, na vzhodu prostranstva Pohorja, na jugu pa Paški Kozjak …
»Pa saj jezero sploh ni jezero, ampak planinsko barje,« se tolažim v mislih, ker je do takrat, ko se bo tod stopil sneg in se bo jezerce pokazalo v svoji pravljični podobi, še zelo daleč. Če ga boste kljub temu iskali v snegu, pojdite vzhodno od visokega spomenika na Jezerskem vrhu. In če se vam bo ob vsem tem, kar ste prebrali, zdelo, da bi bilo v osrčju pohorskih gozdov lepo preživeti več kot en sam izletniški dan, pokličite na katero izmed turističnih kmetij ali povprašajte za proste postelje v novem apartmajskem naselju z imenom Ribnica tik nad vasjo. Pa še to. Imajo shrambo za kolesa, pa tudi za smuči, če se doma res ne boste mogli odločiti …