Verjetno na svetu ni človeka, ki bi se kakorkoli zanimal za alpinizem in ne bi poznal moža po imenu Riccardo Cassin. Z njegovim imenom so povezani podjetništvo, navdušenje in nepozabni spomini, kar ga umešča v ožji izbor tistih, ki brezpogojno sodijo v zgodovino tega očarljivega športa.
V sedanjih časih so oprema in materiali izredno napredovali in omogočajo dosti varnejše plezanje, kakor je bilo to v času njegovih največjih dosežkov, v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Takrat so nastale njegove legendarne smeri, ki še vedno predstavljajo resen preizkus znanja in moči tistim, ki spoznavajo svet vertikale.
Cassin je po rodu Furlan, rojen je bil v S. Vitu pri Tilmentu, drugega januarja1909.
Že kot mlad fant se je preselil v Lecco, kjer si je po očetovi smrti poiskal zaposlitev. Ekonomska in politična situacija v tistih časih ni bila vzpodbudna, toda bila je ravno prava za utrjevanje volje in vzhajanje testa, iz kakršnega se naredijo pravi možje. Delal je po dvanajst ur na dan, zvečer pa obiskoval šolo, kar mu je kasneje pomagalo do mesta preddelavca in sčasoma celo do direktorja.
Njegova ljubezen do gora se je razplamtela v mladosti, ko se je s prijatelji lotil prvih izletov na slikovito Resegone nad Leccom. Prve plezalne vzpone pa je opravil v Grignetti. Najprej seveda lažje, a kmalu je ugotovil, da mu dišijo predvsem tiste, ki se jih ni še nihče dotaknil. Vsak trenutek, ki ga je uspel ukrasti službenim obveznostim, je posvetil goram, ki jih je vdano imenoval »velike učiteljice življenja«.
Med mnogimi prvenstvenimi vzponi v stenah bližnjih gora, so nastale tudi nepozabne smeri, kot denimo na Torre Constanza v Grignetti in v impresivni severni steni Sasso Cavalla. A prostor je začel mladega in silnega moža omejevati in ni trajalo dolgo, ko se je prvič soočil z Dolomiti. Tam je na hitro ponovil nekaj »najzloglasnejših smeri vseh časov«, ki pa mu niso nudile prave zadostitve in je tudi tam segel po še nedotaknjeni skali.
Leta 1934 je z Vitalijem in Pozzijem preplezal prvenstveno smer v severo-vzhodni steni Piccolissime Lavarede, naslednje leto pa je bilo že leto mojstrstva, ko sta z Rattijem uspela čez severo-vzhodno steno Torre Trieste v Civetti (VII+). Sledili sta severna stena Zahodne Cime (VI/A0) in severo-vzhodni, tisoč metrski granitni zid Piz Badile. Ti vzponi so postali znani kot "Severni triptih po Cassinu".
1938 je bilo leto, ko je uspel v enem »zadnjih problemov Alp«, severni steni Grandes Jorasses. Cassin si je zamislil najkrajši pristop na Walkerja, opravil pa ga je skupaj z Espositom in Tissonijem v nepozabnih in skrajno težavnih dvainosemdesetih urah na gori.
Njegove alpinistične aktivnosti je prekinila druga svetovna vojna, ki ga je popeljala tudi na na fronto. Po vojni pa je prišla na vrsto Himalaja.
Grenka izkušnja z odprave na K2, v kateri ni sodeloval zaradi nenaklonjenosti vodje odprave, je postala nekoliko znosnejša, ko so mu leta 1958 zaupali vodenje druge Italijanske odprave v Karakorum. Izkušnje, ki so se mu akumulirale tri desetletja, so pripomogle Bonattiju in Mauriu k velikemu uspehu na Gasherbrunu IV, ki velja za eno najtežje osvojljivih gora.
Modrost Ricarda Cassina je pripomogla k še enemu uspehu italijanskega alpinizma, ko se je leta 1961 skupaj s petimi soplezalci povzpel na McKinley (Cassin ridge). Uspeh »pajkov iz Lecca« je navdušil celo predsednika ZDA, Kennedija, ki jim je poslal telegram s čestitkami.
Resnično je bilo videti, kot da je njegova pot po gorah neskončna. Bilo ga je vsepovsod, od Himalaje do Kavkaza in od Aljaske do Andov, kjer je vodil odpravo na vrh Jirishanca (6126 m). Zaradi takšne vsestranskosti in aktivnosti, so ga še leta 1975 povabili k vodenju odprave, ki je imela za cilj preplezati severno steno Lotseja. Odprava, kot vemo ni bila uspešna. Kakor večkrat prej in pozneje, se je ubranila osvajalcev z velikimi tehničnimi težavami - v kombinaciji s slabim vremenom.
Njegovih aktivnosti z minevajočimi leti še kar ni bilo konec. Leta 1987 je v starosti 78 let, ponovil svojo smer na Piz Badile in se z nekaj prijatelji spominjal svojih preplezanih smeri in tistih prijateljev, ki jih ni bilo več med njimi. To je bilo ob petdeseti obletnici prvega vzpona.
Climbing.com je lani z njim naredil intervju, v katerem je razkril še marsikaj zanimivega.
Med drugim tudi največjo neumnost, ki jo je napravil pri plezanju:
»Mulci nismo imeli nobenega denarja, zato pa toliko večjo željo po plezanju. Prispevali smo vsak po nekaj drobiža in kupili eno 50 metrsko vrv in nekaj vponk. Ampak, bilo nas je osem, vrv pa samo ena. Pa smo se menjavali. Po dva sta plezala v navezi in s stojišča vrgla vrv navzdol, dokler nismo bili tam vsi skupaj.«
Takole pa je opisal svoj najhujši padec:
»Meril je štirideset metrov. Bil sem v Grigni v Dito Dones (6a+/5c/A0) skupaj z mojim dobrim prijateljem Mariom d'Oro. Bilo je v težkem raztežaju, ko me je odneslo in sem zakričal: »Odletel sem, drži me!« Ampak on je med tem tako zavzeto vlekel svojo cigareto, da sem odletel ves raztežaj in si razbil hrbet ob steni. Od tedaj z njim nisem več nikoli plezal. Ostala sva sicer prijatelja, vendar sva plezala le še vsak po svoje.«
Ricardo Cassin je poosebljena zgodovina alpinizma, ki ne dela razlike med dobrimi in slabimi alpinisti, temveč združuje tiste, ki tako kot on, brez zadržkov ljubijo vse gore.