Vprašljiva izbira alpinistov za K2 leta 1954
Med novembrom in decembrom 1953 se profesor Desio in vrh italijanske alpinistične zveze CAI odločijo, kdo bo sodeloval na odpravi na K2 naslednje leto. Med znamenitimi alpinisti sta izključena Cassin in Cesare Maestri ...
Zvečer 30. avgusta 1953 je v Rawalpindiju dogajanje okrog K2 v središču pozornosti. Vroče je monsun še ni zapustil pakistanskih gora. Na vrtu polkovnika Ata Ullaha je potekalo zgodovinsko srečanje. Ameriški plezalci, ki so neuspešno poskušali osvojiti drugi najvišji vrh na Zemlji, so se vrnili iz Skarduja. Utrujeni so, shujšani, zagorelih obrazov. Njihov vodja odprave Charles Houston je bil popolno porjavel, kot da bi bil dolgo na morju. Spremljala ga je žena, ki je bila višja kot on, suha blondinka. Edini italijanski gost tega srečanja je bil profesor Ardito Desio, ki je v naslednjih dneh poletel tudi proti Skarduju in Baltoru, je to srečanje opisal v svoj dnevnik. K2 je zavrnil odpravo Stars and Stripes, ki se je za razliko od predvojnih ustavila tik pred Ramo. Houston bi se rad vrnil leto kasneje, a ve, da to ni mogoče. Dva meseca prej sta v Rimu italijanski premier Alcide De Gasperi in pakistanski predsednik Mohamed Ali Bogra podpisala sporazum, s katerim so podelili Italiji dovoljenje za poskus vzpona na K2 leta 1954. Američan se je obnašal vzvišeno gosposko. Desiu je pripovedoval o svoji odpravi, mu pokazal zemljevide in zapiske.
 |
 |
| Ricardo Cassin Ardito Desio |
Kasneje je Desio v pismu Giovanniju Scoli Cameriniju, vodji kabineta italijanskega ministrstva za zunanje zadeve, večer opisal kot zanimiv.
Na srečanju v hiši Ata Ullaha pa je nekdo manjkal. Riccardo Cassin, tedaj najbolj znani italijanski alpinist, ki je začrtal izjemne smeri v Grandes Jorasses, Zahodni Cini in Piz Badile, nato pa se je v vojni boril v vrstah odpora. Po srečanju med De Gasperijem in Bogro se je italijanski alpski klub odločil, da se mu skupaj s profesorjem Desiom pridruži pri poizvedovanju v Pakistanu.
Po prihodu v Karači pa je Cassin ugotovil, da ga furlanski geolog ni obravnaval kot sebi enakega. Tako na poti nazaj kot na povratku. Desio je potoval med Karačijem in Rawalpindijem z letalom, Cassin pa trideset ur na vlaku. 30. avgusta, ko se je profesor srečal s Houstonom, Riccardo ni bil povabljen in je ostal sam v hotelu.
Sodelovanje med protagonistoma je zgolj navidezno, je le kulisa v Skarduju in nato v dolini Stak, kjer je Desio na zahtevo pakistanske vlade opravil inšpekcijo, na ledeniku in na pohodu proti Askolu Concordii in baznemu taboru K2, kjer prav pridejo Cassinove izkušnje in spretnost, da je pomagal furlanskemu profesorju premagovati plazove pregrade in nestabilne mostove ki so v Karakorumu nekaj običajnega.
18. oktobra sta se vrnila v Italijo in Desio se je poglobil v organizacijo odprave. Cassin se je vrnil v Lecco k Pajkom in njegovi družbi, a je bil prepričan, da bo leta 1954 del igre. Ker pa potem ni bilo tako in je to zgodba, ki jo je treba povedati od začetka.
Stefano Morosini, zgodovinar Univerze v Bergamu, je v svojem dragocenem zapisu v knjigi "Italijansko osvajanje K2 ," ki ga je leta 2021 objavila Corriere della Sera, posvetil poglavje izboru udeležencev. Zadeva temelji na ročno napisanem zvezku z zapisniki komisije, ki se hrani v Milanu v arhivu sedeža CAI.
Po zaslugi Morosinija zvemo, da je bila komisija ustanovljena pod okriljem CAI in se je začela sestajati novembra 1953, skoraj vedno v Desiovi hiši, to je v Geološkem inštitutu Univerze v Milanu. Zvemo, da je imel profesor močno centralizirajoče vedenje in da je moral biti edini, ki se je pogovarjal z novinarji.
Po zaslugi zapisa se pojavijo tudi imena politikov, ki so sodelovali pri izbiri. Za to temo pa je bila potrebna nadaljnja poglobljena analiza. Seznam, na katerem so bili: Giuseppe Saragat (PSDI), ki bi lahko postal predsednik republike, Giuseppe Pella (DC), ki je leta 1953 postal predsednik vlade namesto De Gasperija, in Attilio Tissi (PSI), socialist, slavni alpinist iz Belluna, ki je bil po vojni izvoljen za senatorja.
Na prvih sestankih se je po naročilu Centralnega sveta CAI pojavil tudi Cassin kot vodja alpinističnega dela odprave. Na srečanju 21. novembra pa se je vse spremenilo. Sestavljen je bil začetni seznam 20 kandidatov iz celotne alpske regije. Desio je zahteval in dosegel, da je bila edina uradna odločitev CAI njegova.
Na prvem seznamu so bili: Ugo, Angelino, Luigi, Barmasse, Riccardo Cassin, Achille, Compagnoni, Armando Da Roit, Cirillo Floreanini, Ernesto Frachey, Pino Gallotti, Luigi Ghedina, Lino Lacedelli, Giuseppe Oberto, Giulio Pagani, Arturo, Ottoz, Augusto, Pala, Vittorio Penzo, Camillo, Pellissier, Mario Puchoz, Enrico Rey, Ubaldo Rey in Eugenio Ryon. Luigi Carrel, Enrico Costantini, Ferdinando Gaspard, Antonio (Toni) Gobbi in Sergio Viotto, prav tudi kot tudi alpinisti iz Monze in Lecca so ostali zunaj ožjega izbora. Imena Walterja Bonattija, Andree Oggionija, Carla Maurija, Cesareja Maestrija in Ericha Abrama so bila navedena v zapisniku sestanka 15. decembra.
Pri vsakem alpinistu so bile zabeležene tudi tehnične, fizične in moralne presoje z ocenami, kot so: "Zahodnjak," "Orientalist" in "Slab na ledu" in osebno karakteristične "Nadležen in agresiven," "Discipliniran" in "Dober značaj".
Fizično oceno alpinistov so izvedli najprej na Univerzi v Torinu in nato v Rimu. Po teh preizkusih se je pokazal seznam plezalcev, ki so pozneje odšli v Pakistan: Angelino, Bonatti, Compagnoni, Floreanini, Gallotti, Lacedelli, Oberto, Pagani, Puchoz, Rey, Gino, Soldà in Viotto.
Najbolj senzacionalno so odmevale "fizične izključitve" Cesareja, Maestrija, »Pajka iz Dolomitov,« ki so mu diagnosticirali želodčno razjedo, kar so nato ovrgle nadaljnje preiskave, predvsem pa izključitev Riccarda Cassina, ki mu zdravniško poročilo odsvetuje "alpinistično dejavnost na višinah".
 |
 |
| Cesare Maestri Italijanski uspeh na K2 leta 1954 |
Maestri se je hudo razjezil in govoril o politični nekompatibilnosti zaradi članstva v PCI. Cassin je sprejel oceno brez polemik, odstopil iz organizacijske komisije (kar mu je odsvetoval Renato Chabod, odvetnik in direktor CAI), nato pa je 9. februarja napisal zelo ostro pismo Alpskemu klubu. Dokument, ki je po zaslugi Stefana Morosinija zdaj v javni domeni.
"Ne strinjam se s sprejetimi odločitvami, ki razkrivajo slabo poznavanje izbrancev in po mojem mnenju preveč temeljijo na fizioloških dokazih, ne pa na objektivnem pregledu osebnosti in alpinističnih sposobnosti izbrancev." Gentleman, zaveden Italijan in alpinist, je v zaključku pisma zaželel uspeh odpravi, ki je bila 12. februarja tudi uradno predstavljena. 20. aprila 1954 pa odpotovala v Karači z letalom.
Kot pojasnjuje Stefano Morosini, se je Desio po vsesplošno razširjenem mnenju Cassina bal, ker bi alpinistova karizma in osebnost postavila pod vprašaj vodstvo furlanskega geologa in bi zasenčila njegove zasluge v primeru uspeha odprave. Kar se je zgodilo v naslednjih letih, dokazuje, da je bil njegov dvom upravičen.
Štiri leta po izključitvi iz odprave na K2 je Riccardo Cassin na Gašerbrumu IV na 7925 metrih, kjer je dokazal, da je bil izjemen vodja in alpinist, ki se z lahkoto premika na visokih nadmorskih višinah. Enako se je zgodilo leta 1961 na Aljaski, ko je odprava Pajkov iz Lecca splezala izjemno smer na McKinley (danes Denali), 6194 metrov, velikansko in divjo goro.
Compagnoni & Lacedelli tribute - K2 first ascent