Delo, Kultura - Tomaž Švagelj: Nekaterim ni mogoče ustreči, zaskrbljenost ostaja
Z razstavo Robbov vodnjak, zgodba mestnega simbola, se nekako zaključuje desetletna (v celoti skoraj polstoletna) saga o reševanju najpomembnejšega baročnega spomenika v Ljubljani. V Narodni galeriji si bomo lahko osvežili spomin nanjo katerikoli dan med torkom in nedeljo, vse tja do 2. maja.
Kakšno je materialno-tehnično stanje vodnjaka treh kranjskih rek, so restavratorji več ali manj vedeli že zelo dolgo. Za začetek reševalnih del je manjkalo predvsem politične volje. Toda ko so se leta 2000 končno začela, je prišlo malodane do vstaje civilne družbe. Mnogi so proti nameravani selitvi začeli pravo gonjo, strokovno in kulturno žal pod vsakim nivojem. Ustanovljena je bila celo Civilna pobuda za ohranitev Robbovega vodnjaka, ki je uspešno ustavila vsa pripravljalna dela, pa ne zato, da bi se »v restavratorskem centru lahko lotili dodatnih raziskav«, potrebnih denimo za varnejšo in lažjo demontažo, restavriranje in selitev izvirnika v zaprt prostor. Ravno nasprotno, njeni člani so zahtevali sanacijo in situ, da bi se na ta način »izognili tveganemu postopku popolnega razstavljanja originala«, kar je nesmisel, saj bi bilo treba izvirnik v vsakem primeru razstaviti. Hoteli so ga na prvotnem mestu, že narejene kopije treh kipov pa v Narodni galeriji. Zahtevali so torej rešitev, diametralno nasprotno od sedanje.
O tem ne more biti nobenega dvoma
Vse dodatne raziskave, ki jih je specializirano italijansko podjetje Ser.Co.Tec izvedlo januarja 2002 (poleg ultrazvoka in sklerometrije še termografija, magnetoskopija, porozimetrija), so se nanašale izključno na materialno-tehnično stanje spomenika in so le potrdile, kar so slovenski restavratorji že ves čas trdili, to je da bo vodnjak v kratkem do konca propadel, če bo ostal na prostem.
Po dialogu, ki je nato stekel, so restavratorji šele s papirji Ser.Co.Teca v rokah nekako dosegli svoje in predstavnike civilne pobude končno le prepričali, da prideta v poštev zgolj in samo selitev vodnjaka v zaprt prostor. Skratka o tem, da sta bila »selitev originala in postavitev kopije za tak spomenik najboljša rešitev«, danes ne more biti več nobenega dvoma.
Tako se je potem tudi zgodilo. Na kopijah kipov so pred postavitvijo celote odpravili vse pomanjkljivosti, ne le »vsaj nekaj«, stebričke pa bi tako ali tako lahko dodali tudi kadarkoli pozneje. O tem, da tako kipom kot arhitekturnemu delu lepega novega vodnjaka na stičišču Mestnega in Ciril-Metodovega trga nič ne manjka in da tudi nimajo ničesar preveč, se lahko danes na lastne oči prepriča vsak mimoidoči, ki ima vsaj nekaj pojma o umetnostni zgodovini. (Torej vsak, ki ve recimo vsaj to, da izvirniku ikonografsko povsem ustreza vsaka replika. Že po definiciji. V nasprotnem primeru pač ni replika, temveč drug oz. nov kip.)
Iz tega, da so celo najsrditejši nasprotniki selitve tri leta in tri mesece, to je odkar stoji kopija pa vse do nedavne otvoritve razstave v Narodni galeriji, molčali kot grob, lahko z veliko gotovostjo sklepamo, da so strokovno pravilno mnenje novembra 2006 privzeli celo oni, pa čeprav s stisnjenimi zobmi. Danes oz. ves ta čas (jim) je to seveda težko priznati.
Brez navezave na izvirnik
Sedanja razstava je po obsegu pretirano skromna. Najprej so jo dvakrat preložili, potem pa postavili v pritličnih sobah na desni strani Narodne galerije, namesto v stekleni povezovalni trakt, kamor nedvomno sodi in kjer bi jo lahko učinkovito navezali na tam stoječi izvirnik, v dveh sosednjih pritličnih sobah pa enako predstavili restavratorske posege oziroma izdelavo kiparskih replik. Glede na vse pretekle posnetke, skeniranje in risanje bi na razstavi pričakovali tudi kakšne panoje z večjimi tehničnimi risbami, zlasti seveda s tlorisom in z vsemi tremi nárisi, pa jih žal ni.
V nadaljevanju le še nekaj o razmerju med izvirnikom in kopijo. Nekaterim res ni mogoče ustreči: po uspešno opravljeni selitvi in postavitvi kopije je eden znanih slovenskih razumnikov javno izrazil zaskrbljenost, češ, kaj bomo pa zdaj, ko imamo dva Robbova vodnjaka. Mi pa smo se že bali, da ne bomo imeli nobenega.
Poleg tega se danes nekaterim zdi, da so žolčne polemike ob napovedani selitvi temeljile »na (implicitni) tezi o večvrednosti originala in manjvrednosti njegove kopije«. Od tod nekoliko nenavadno vprašanje, ali ima original prednost pred kopijo.
Pa poglejmo. Dejstvo je, da je izvirnik vedno veliko dražji od replike – kopije, posnetka, reprodukcije –, kar je v glavnem prednost za lastnika in težava za kupca, seveda če je original sploh naprodaj. »V glavnem« zato, ker lahko tudi varovanje pomembnejšega izvirnika veliko stane, najboljša zaščita kiparske umetnine pa je, kot smo videli, izdelava njene replike, ki potem in situ nadomesti izvirnik (danes sicer znamo narediti že digitalni 3D model, ki ga lahko obravnavamo tudi kot zelo učinkovit pripomoček za izdelavo replike).
V razlikovanju med originalom in kopijo ni čisto nič metafizičnega, se pa seveda razlikujeta in zato lahko med njima potegnemo jasno ločnico. Tudi najboljša replika, recimo miloške Venere, je v primerjavi z originalom skorajda brez tržne vrednosti, to je že prva razlika. Ali ima kopija lahko »realne učinke«? Edini tak učinek umetnin na človeka je v tem, da tistemu, ki ima za te stvari vsaj nekaj smisla, zbujajo prijetne občutke, zlasti denimo estetski užitek. In če je replika dovolj dobra, ima lahko dejansko enak »realni učinek« kot izvirnik. Ki mu kopija s svojim obstojem na noben način ničesar ne jemlje, ne avre ne česa drugega. Toda izdelavo dobre replike, poleg že omenjenega digitalnega modela, omogoča le izvirnik, kar njegovo (ne le tržno!) vrednost v primerjavi s kopijo samo še povečuje.
Slovenstvo in njegova (ne)abstraktnost
Robbov vodnjak in Aljažev stolp sta jabolka in hruške. Stolp ni umetniško delo, čeprav je kulturni spomenik. Drugače je z vodnjakom treh kranjskih rek. Ta je po eni strani kiparska in kiparsko-arhitekturna mojstrovina nacionalnega pomena, ki pa po drugi strani za slovenski narod nima nobenega simbolnega naboja. Ima ga le za Ljubljano, pa še tu je na drugem mestu, za veliko starejšim ljubljanskim grbom. Tista skromna kovinska hiška na vrhu Triglava pa je v tem pogledu čisto nekaj drugega, za Slovence je izrednega narodnega in danes že malodane državnega pomena. Pri njej gre namreč za slovenstvo. Kakšen pojem je to? Je res tako zelo abstrakten? Kakor za koga, kakor kje in kakor kdaj, odvisno od položaja in razmer (denimo pri Treh žebljih na Pohorju je bilo januarja 1943 nekaj zelo konkretnega!). In za pojem slovenstva je popolnoma vseeno, ali na vrhu Triglava stoji izvirnik ali replika Aljaževega stolpa, drugače povedano, v primeru zamenjave izvirnika z repliko ne bi bilo »razločevanje na prave in neprave Slovence« ne manjše ne večje, kot je zdaj. Še drugače, za nikogar od ljudi z družbenega obrobja se s tem pri nas ne bi spremenilo popolnoma nič.
Na vprašanje, ali naj na Triglavu stoji original ali replika, lahko smiselno odgovori edinole (restavratorska) stroka, ki je to že tudi storila: izvirnik ni toliko načet, da bi ga bilo treba zamenjati s kopijo. Torej je primer Aljaževega stolpa z obeh bistvenih vidikov ravno nasproten primeru Robbovega vodnjaka.
Tomaž Švagelj