Spomladanska klasika polna smučarskih užitkov.
Jutranja prometna gneča pripomore, da startamo kasneje od načrtovanega in tako v Ukancu ujamemo drugo vožnjo nihalke, s katero se povzpnemo na 1540 m, na smučišče Vogel.
Do snega naredimo nekaj korakov in se pripravimo na smuko. Spustimo se do sedežnice in nekaj minut kasneje smo na Orlovih glavah. Hči si privošči še smuko in ko se vrne, odsmučamo v Konto ter se povpnemo z vlečnico na Kratke plaze, kjer se prične turnosmučarska avantura.
Sneg je pomrzjen in trd, odličen za dobro nabrušene robnike in s smučarske proge gremo na greben južnega pobočja, ki se prevesi v dolino, ki povezuje Visoki Orlov rob in planino Suho. Ozremo se na očaka Julijcev in nato urežemo prve zavoje. Lepo zavijamo ob hreščajočih zvokih izpod smuči, smučamo mimo ruševja in dosežemo dolino, kjer malce predahnemo in se nasmehnemo ob mislih na naslednje zavoje. Na snegu so še vidne smučine prejšnjih dni, za nami pa ne ostane kaj videti, tako trd je sneg. Uživamo in se izognemo smučanju pod prepadno steno vrha nad nami. Uberemo drugo smer in hitro prismučamo nad planino Suho, od koder že vidimo Žleb, ki je v senci. Na soncu sestopimo s smuči, jih pritrdimo na nahrbtnike, nataknemo dereze in s cepini in palicami v rokah pričnemo prečenje. Stopimo v senco in dosežemo strmo grapo. Drug za drugim se vzpenjamo, malce zasopihamo in že smo na vrhu Žleba in na sončni planjavi, v konti, ki jo obkrožajo pobočja gora z lepim pogledom na Julijce. Prijatelj se odloči, da bo nadaljeval pot na derezah in se hitro oddaljuje, medtem ko s hčerjo pripraviva vse za hojo na smučeh s srenači. Stopava po dolini in greva na najino levo pobočje med Špikom in Malo Rodico, previdno stopava po trdem pomrzjenem snegu. Srenači dobro opravljajo svoje delo, a kljub temu pazljivo korak za korakom kljubujeva strmini in se povzpneva do prijatelja, ki naju je počakal na vrhu. Odpre se čudovito zasnežena dolina med snežnimi pobočji. Vse pa le ni belo in nekatera desna pobočja krasijo že velike kopnine, medtem ko na levih sem ter tja vidimo nekaj kamenja, ki pa ne motijo pri vzponu. Dohiti nas Bohinjec, ki ga poprosimo za skupno fotografijo, nato pa oddide v eno od dolin med desnimi pobočji in se po grebenu povzpne na pobočje Rodice, mi pa nadaljujemo po osrednji dolini in nato pričnemo vzpon po še vedno trdem snegu. Povzpnemo se na greben pod pobočjem, ki vodi na vrh Rodice. Greben kaže že nekaj skalovja, a me to ne moti in nadaljujem na smučeh malce nižje od grebena. Hči sestopi s smuči in s prijateljem nadaljujeta vzpon na derezah, medtem ko sam dosežem vrh na smučeh in se pridružim trojici na višini 1966 m, s katero se lahko pohvali Rodica, ki je imeniten razglednik na številne vrhove Julijcev. Globoko spodaj vidim Bohinjsko jezero in na drugi strani Baško Grapo s Poreznom, ki ima le še nekaj snežnih jezikov.
Na vrhu se mi pridružita hči in prijatelj in nekaj minut uživamo v lepotah okolice ob slastnih grižljajih dobrot in toplega čaja. Sonce prijetno greje, a snega ne omehča in ko zaveje mrzel veter, pohitimo in se pripravimo na smučanje. Odsmučam prvi. Pod smučmi hrešči pomrzjen sneg, izognem se kamenju in na prelomu pobočja fotografiram smučanje hčere in prijatelja z vrha, ki se mi pridružita in skupaj urežemo zavoje po pobočju v dolino. Dvojica se vzpenja, mi pa vijugamo po dolini do naslednjega preloma pobočja, kjer se razidemo. Odsmučam po poti vzpona, prijatelj in hči po drugem pobočju v spodnjo konto, kjer se ponovno združimo, toda ne za dolgo. Za nami prismučata še dva, ki hitro nalepita kože na smuči in gresta nazaj. Tudi mi ne odnehamo. Ponovno nataknemo dereze in s smučmi na nahrbtnikih se podamo na zahodna pobočja konte. Izberem strmejšo pobočje z nižjim prehodom, medtem ko gresta hči in prijatelj na višjeležeči prehod. Hitro stopam navzgor in dosežem prehod, kjer počijem, se okrepčam in pripravim na smučanje. Ker sopotnikov ne vidim, vzamem piščal in žvižgi prekinjajo tišino. Nič ni odziva in čakam in čakam, da le končno ugledam visoko nad menoj znana turna smučarja, ki se spustita do mene in skupaj smučamo po še vedno lepo smučljivem in delno odjenjanem snegu v Zadnjo Suho. Prečimo proti zahodu in nad planino Suho naredimo še en odmor. Sedaj sonce že močno pripeka in sneg postaja južen, ko po njem drsijo smuči na vzponu. Hodimo in hodimo. Višje smo, lepše se vidijo Špik, Mala Rodica in Rodica, pa še greben, ki vodi proti Šiji. Tokrat gremo mimo pobočja za Kratke plaze in se vzpnemo na greben, ki vodi na Visoki Orlov rob, kamor nas ponesejo naše že utrujene noge. Na zgornji postaji sedežnice naredimo še zadnji predah.
Pogledi nas ponesejo na vrhove Spodnje Komne, nadaljujemo preko Špičja na Kanjavec in sosede, se pomudimo na Triglavu, pa na vrhovih Pokljuke, da sežemo na Karavanke in Kamniško-Savnijske Alpe ter se vrnemo na Rodico in Šijo. Lepo je, res je lepo in čas neusmiljeno hiti. Naprave na smučiščih ne delujejo več. Vidimo teptalce snega, ki brzijo po progah in čas je za odhod. Stopimo na smuči in smučamo proti Orlovim glavam. Povzpeti se moramo. S prijateljem prestopava, hči nosi smuči in na vrhu klanca predahnemo, nato pa smučamo do štirisedežnice, ki miruje. Sami smo na smučišču in lahkotno se pozibavamo v ritmu levega in desnega zavoja ter prismučamo na planino Prvi Vogel, kjer pa moramo še enkrat uporabiti moč nog in rok za prestopanje in nošenje smuči, da nato nekaj deset metrov ostanemo še na smučeh ter zadnjič danes sestopimo in s smučmi v rokah se vrnemo na izhodišče, polnem obiskovalcev.
Počakamo nekaj minut, nato pa stopimo v gondolo in se spustimo v Ukanc, kjer pospravimo smučarsko opremo in se odpeljemo s postankom ob jezeru na zasluženo jedačo in pijačo v Ribčevem Lazu.
