Slovenske novice: Andrej Artiček iz Gorice pri Slivnici je v nedeljo s tovariši iz Alpinističnega odseka Celje preplezal smer Nemška grapa med Ojstrico in Škarjami v Kamniško-Savinjskih Alpah
Med razvezanjem na vrhu se je 32-letnemu alpinistu pripravniku dereza zapletla v hlačnico, tako da se je spotaknil in padel približno 200 metrov globoko — Gorski reševalci mu kljub hitremu posredovanju niso mogli pomagati — »Naš pes Aron je bil že ves teden nemiren, kot da bi nekaj slutil,« je povedala mati nesrečnega planinca
Solčava, 13. aprila: Čudovito sončno vreme je skupino plezalcev iz Alpinističnega odseka Celje pospremilo do vrha, na vrhu pa se je zgodilo najhujše. Alpinistu pripravniku, 32-letnemu Andreju Artičku iz Gorice pri Slivnici, se je dereza zapletla v hlače, tako da se je spotaknil in padel približno 200 metrov v globino.
Skupina, v kateri so bili tudi izkušeni gorski reševalci in alpinisti, je splezala smer Nemška grapa med Ojstrico (2350 m) in Škarjami v Kamniško-Savinjskih Alpah. Prišli so že čez zadnji rob stene in na vrh, zmaga je bila tako rekoč že njihova. Mirno so se razvezali, ko se je zgodila tragedija. Kot je povedal alpinist inštruktor Brane Povše, se je zgodilo nenadoma, ko bi človek najmanj pričakoval. Bilo je nekaj minut po 10. uri dopoldne.
Načelnik postaje gorske reševalne službe Celje Matej Zaluberšek je povedal, da je na kraj nesreče odhitela helikopterska posadka Slovenske vojske z zdravnico reševalko dr. Evo Pogačar iz GRS Radovljica in šestimi reševalci. Toda rane so bile prehude. Andrejevo življenje je ugasnilo opoldne, ko so ga prepeljali v dolino, v Mozirje.
Pes je vedel
Njegova mama Darinka pravi, da je bil Andrej že od mladih nog navdušen nad naravo, predvsem pa lesom. Spomni se, ko je še kot kratkohlačnik izginil v gozd. Nazaj ga ni bilo celo uro ali dlje, tako da jo je začelo že pošteno skrbeti. Vedno pa se je vrnil s koščkom lesa v roki in ga potem obdeloval. Vpisal se je na biotehniško fakulteto in končal študij lesarstva. »Največja želja, da bi imel brunarico, bo ostala neuresničena,« doda skrušena mama. »Vse je že naredil zanjo, napeljavo, pot do nje, vrt, načrtno je varčeval zanjo, samo še postavil bi jo. Na veliko noč se je rodil, na veliko noč je umrl ...«
Bila je šokirana, ko ji je Andrej povedal, da se je vpisal v alpinistični tečaj. Bala se je. Ko je v nedeljo prišla od obiska pri mami, je za trenutek postala pred hišo in videla, da proti njim pelje modro-beli policijski avto. Vedela je, kaj se je zgodilo, policista je le še vprašala, ali je Andrej umrl. »Zdaj tudi vem, zakaj je bil naš nemški volčjak Aron ves teden nemiren. Kot da bi vedel, da se bo kaj zgodilo. Ampak nikdar si ne bi mislila, da kaj takega. V petek je bil na Boču, kamor je poleg Donačke gore redno zahajal, in si tam naročil gobovo juho. V soboto je bil pri zdravniku,« še pove mati. V nedeljo ob petih zjutraj ga je pospremila do vrat in še zadnjič vprašala, ali ima očala in vse potrebno s seboj.
Uroš Praš