NeDELO - Mojca Finc, šport: ... zasvojen z alpinizmom in popotovanji
Alpinizem, plezanje, fotografija, potovanja so velike strasti nekdanjega smučarskega skakalca.
Nekoč smučarski skakalec, zdaj boemska duša. »Sem človek, ki živi zdaj. Ne razmišljam predaleč v prihodnost.« Pripravlja diplomo o spletni grafiki. Alpinizem, plezanje, fotografija, potovanja so njegove velike strasti. Ta konec tedna je Rok Benkovič v Planico vzel tudi fotoaparat in z njim prvič poskušal ujeti tekmovalce med letom.
Skakati je začel precej pozno, star je bil enajst let. »Primož Peterka je bil moj prvi vzornik. Ima velike zasluge, da sem se sploh začel ukvarjati s smučarskimi skoki. Ko sem bil mulc, sem gledal njegove izjemne predstave po televiziji in navijal zanj. Pa sem si zaželel, da bi skakal tudi jaz. Nekateri so govorili, da sem prestar. Klubski trener Aleš Selak me je spodbujal, naj poskusim, pa bomo videli,« se je spomnil začetkov. Kariero je končal precej hitro, star je bil 21 let, v žepu je imel že naslov svetovnega prvaka, bronasto ekipno kolajno iz Oberstdorfa (2005) in državni rekord v Planici (226 metrov). Je človek hitrih odločitev? »Morda je delovalo, da sem se odločil na hitro, pa vendar ni bilo tako. O tem sem razmišljal že med sezono. Motivacija ni bila več prava, zanimale so me še druge stvari. Moral sem potegniti črto, saj nisem bil pripravljen ves svoj čas usmeriti v skoke. Ne odločam se na hitro. Res pa je, da ko se odločim, od tega ne odstopam,« je razkril Rok Benkovič, ki je v sredo praznoval 27. rojstni dan.
Se mu zdi, da je vrhunec kariere na SP v Oberstdorfu prišel prehitro? Bil je namreč še najstnik. »Res je, da šele po nekaj mesecih malo bolje dojameš, kakšen rezultat si dosegel, ampak sem se zavedal, da sem tega sposoben, ker sem bil tisto sezono v zelo dobri formi,« je povedal in dodal, da mladega tekmovalca rezultati ne smejo prevzeti, nadaljevati se mora trd trening. Verjame, da se tega dobro zavedata tudi nadarjena mladca Peter Prevc in Jaka Hvala. »Prav gotovo se za njuno prihodnost ni bati,« je prepričan športnik po duši in srcu, ki je, preden se je zapisal smučarskim skokom, z očetom veliko smučal. »Težko si predstavljam življenje brez športa,« je poudaril. Skakalne vzornike je zamenjal za ljudi z raznovrstnih področij; največji vtis so nanj naredili alpinisti. Navdihujejo ga tisti, ki stvari lotevajo drugače, iščejo nove razsežnosti.
Očarala ga je Indija, želja so Andi
Po koncu skakalne kariere je uspešno opravil maturo in se lotil študija. Odločil se je za elektrotehniko, a je po enem letu spoznal, da to ni prava pot. Našel jo je na fakulteti za medije: »Ukvarjamo se z videom, fotografijo, grafiko. To so področja, ki me zelo zanimajo. Čakata me še en izpit in diplomska naloga. Tema, ki sem si jo izbral, je spletna grafika. Naredil sem celostno grafično podobo za neko podjetje.« Med vsemi področji, ki se jim popolnoma posveča, na prvo mesto postavlja alpinizem. »To je postal moj način življenja, kakor so bili prej skoki. Kamorkoli grem, je vse povezano večinoma s plezanjem. Tudi popotniške destinacije izbiram glede na vrhove,« je povedal sogovornik. Pozimi in v slabem vremenu se zapelje do Rodice, kjer pleza na umetni steni: »Da obdržim moč.« Ima morda najljubšo goro? »Pri alpinizmu mi je všeč raznolikost. Eden najljubših vzponov pa je bil zame Dawa Peak letos v Himalaji.«
Izzivov v prihodnosti mu ne bo zmanjkalo, pravi. »Lani sem nameraval diplomirati in potem leto dni plezati in potovati. Ker navsezadnje še nisem diplomiral, sem skrajšal pot za pol leta. Letos sem se odločil, da opravim diplomo in raziskujem slovenske hribe, ki sem jih doslej kar malo zapostavljal. Prihodnje leto pa upam, da se bom res lotil višjih,« je razmišljal. Najbolj ga mika Južna Amerika: »Tako s plezalskega vidika – merim na Ande – kot s popotniškega,« je dejal. Osvojene vrhove si skrbno zapisuje, včasih pripravi tudi kakšen potopis, držav, ki jih je obiskal, pa še ni preštel. A ni jih malo: »Obiskal sem vse celine razen Avstralije. Veliko sem potoval že med skakalno kariero, a takrat nismo prav veliko videli, saj je bil namen poti drugačen. Zdaj si vzamem čas, da se naužijem okolja, spoznam kulturo, se pogovarjam z ljudmi.« Najbolj ga je očarala Azija: »Indija me je močno navdušila. Nisem še našel lepšega dela sveta.«
Kadar prime v roke fotoaparat, najraje lovi naravne motive: »Ponavadi na turah.« Smučarskih skokov do tega planiškega konca tedna še ni proučeval skozi fotografski objektiv. »Hitrost je tako velika, da se je za dobro fotografijo treba že potruditi,« je priznal.
So se vse te strasti vzbudile šele po koncu skakalne kariere? »Ko se profesionalno ukvarjaš s športom, ta zahteva popolno osredotočenost. Za druge stvari takrat ni časa. Ko sem pospravil skakalne smuči v kot, pa sem se lahko posvetil vsemu, kar me je privlačilo že med kariero.«
Na izpit za gorskega vodnika
Rok Benkovič je človek, ki v zaprtem prostoru ne zdrži prav dolgo: »Redno spremljam uspehe slovenskih športnikov, a ponavadi pogledam samo rezultate, saj so tekme ob koncu tedna, ko je čas in priložnost za to, da grem ven, v naravo,« je povedal. V tej zimi je močno ploskal odličnim rezultatom skakalne reprezentance, najbolj pa je med športniki tudi v njegovih očeh z rekordi izstopala smučarska kraljica Tina Maze. »Bila je vrhunska. In menim, da tudi ta beseda, ki kaže na izjemnost, ne more opisati veličine njenih dosežkov,« se je poklonil prvi dami svetovnega smučanja.
Tudi on še vedno rad obuje smučarske čevlje. »A premalokrat. Kadar je lepo vreme, grem raje plezat. Želel bi si večkrat pripeti smuči, saj na belih strminah izjemno uživam. Tudi turno smučanje mi je močno pri srcu,« je potrdil, da je njegovo življenje eno samo gibanje. Precej manj mu je ljub tek, a se kljub temu z njim redno ukvarja: »Tek je nuja. Če se pripravljaš na vzpon, potrebuješ namreč kondicijo. Veliko tečem, a precej raje kot to imam hojo v hribe.« Tudi po karieri je torej ostal zvest individualnim panogam. Ekipne mu nikoli niso bile blizu. Od športov z žogo mu najbolj ustreza odbojka, je povedal Benkovič, ki z nekdanjimi sotekmovalci še vedno ohranja stike, čeprav so ti redki. »Težko uskladimo čas, se pa slišimo.«
Čeprav za njegov značaj ni značilno, da razmišlja predaleč vnaprej, se v prihodnosti vidi v alpinizmu. Eden od ciljev je opravljanje izpitov za gorskega vodnika. »Rad bi ostal v športu in s tem v zvezi našel delo, ki mi bo prinašalo denar za življenje,« je – po mnenju mnogih prehitro upokojeni skakalec – strnil svoje misli.
Mojca Finc