Delo, Kultura - Peter Kolšek: Sfinga Anteja Mahkote zdaj na filmu
Ante Mahkota je knjigo Sfinga objavil leta 1979, dobrih trideset let pozneje je po njej nastal film. Posnela ga je produkcijska skupina Mangart, režiral Vojko Anzeljc. O filmu, o snemanju na nenavadni lokaciji te triglavske stene, seje govorilo vsaj eno leto. Premiera je bila aprila, od četrtka je film - gre za igrani dokumentarec, dolg dobro uro - na rednem sporedu. Spremlja ga četrta, »delno spremenjena in dopolnjena izdaja« knjige, izšla je pri Didakti.
Slovenska alpinistika je na splošno cenjena in nacionalno afirmativna tema, nekako samo po sebi se zdi, da pritiče plezanje po skalah Slovencem enako kot Švicarjem. A ne glede na njeno popularno naravo podrobnosti, kot pač pri vseh stvareh, izginjajo iz spomina. Ante Mahkota in njegove plezalne osvojitve domačih in svetovnih vrhov (Julijci, Dolomiti, Zahodne Alpe, Himalaja, Pamir, Kilimandžaro) seveda niso podrobnosti, toda priznajmo, čeprav Ante ni star kot zemlja, letos jim ima komaj 75, da so njegovi podvigi mlajšim generacijam zastrti kot megleni vrhovi. Film ne bo samo osvežil spomina nanj in na njegove tovariše (kajti plezanja brez majhne in zanesljive tovarišije ni), spodbudil bo tudi razmislek o petdeset let oddaljenem alpinizmu. Pri tem ne gre toliko za čudenje nad razliko, ki jo je prineslo tehnično napredovanje varovalnega orodja, bolj kot to je v ospredju vprašanje, ali je tudi motivacija, ta osnovna sila, ki potiska plezalce navzgor, enako nenačeta in iracionalna, kot je bila v času Anteja Mahkote. Njegove glavne navpične poti so se zgodile v letih 1955-1970.
Film - scenarij sta pisala plezalca in v tem primeru tudi »igralca« Gregor Kresal in Tine Marenče - je narejen kot dvojna ekspozicija osvajanja tega strašnega skalnatega stebra. Najprej dogodek iz leta 1966, ko sta Mahkota in njegov soplezalec Peter Ščetinin (v filmu sta njuni vlogi prevzela brata Miha in Anže Marenče) steno, ki je bila sicer že dolgo oblegana in tudi dobro raziskana, a je zaradi velikih previsov ostala v svojem osrednjem delu nedotaknjena, prvič preplezala v enem kosu in v enajstih urah. Kakšen podvig je to bil, si tisti, ki vemo za to gladko tristometrsko pečino le od daleč, lahko zdaj zelo nazorno ogledamo. Druga ekspozicija obuja dosežek, ki je nastal slabih trideset let pozneje, leta 1995, ko sta prvi prosti vzpon v isti smeri opravila Gregor Kresal in Miha Kajzelj (in ga zdaj ponovila).
Dokumentaričnost Sfinge presega fiktivni zastavek v smeri dramske kompozicije, ki raste iz posameznih pripravljalnih dogodkov pred desetletji (prva dva plezalca se do gore peljeta s fičkom, druga dva z neko novejšo makino), na koncu pa vse akterje združi v sedanjem realnem času. Tako se na polici na vrhu skale ob filmski ekipi zberejo »pravi« Ante Mahkota in »pravi« Peter Ščetinin ter Grega Kresal in Miha Kajzelj, »mimogrede« pa se od nekod vzame še padalec (B. A. S. E.) Robert Pečnik (?), ki se požene v dolino kot superman. Tako je krog, človeški in tehnično-tehnološki, sklenjen.
Sfinga bo najbrž učinkovala predvsem z vizualno razsežnostjo (direktor fotografije je Matej Križnik), s silovitostjo podob triglavskega sveta (na začetku je razkošni panoramski ogled), z zastrašujočimi posnetki premagane skale in z dih jemajočimi plezalnimi vzponi in prostimi padci. Film je glede na snemalne okoliščine resnično velik tehnični podvig. Dodajmo nevsiljive, na situacije implicirane dialoge v gorenjščini, dodajmo pravo asketsko mero vzporednih informacij (le bežen zaris Mahkotovega službenega in zasebnega življenja; izvemo, kakšen pomembnež na Delu je bil, po radiu zaslišimo Poletno noč in seveda vemo, zakaj) - dobimo simpatičen in privlačen izdelek, ki je narejen samo za alpiniste in zaprisežene hribolazce. Na ogled vabi tudi zapeljiv Sfingin glas (Polona Juh); zdaj, ko je njena uganka ne samo popisana, ampak tudi vizualizirana, bo nemara morala utihniti.
Peter Kolšek