Gore in ljudje: Zgodba z izrazito versko vsebino je v celoti izmišljena.
Izmislil in zamislil si jo je dober prijatelj ... morda pa je vse to celo res.
(Romanje - roman je dobil novo življenja poglavje.)
Maša za domovino in za dušo
Na kresni večer so pri svetem Joštu zakurili ogenj. Gledal je zarjo za Triglavom, kako bledi v noč. Videl se je na gori in se vnel za romanje nanjo. Med verniki se mu je po glavi vrtelo vprašanje, zakaj nekateri ljudje tako težko odpuščajo. Kljub temu, da se označujejo za katoličane. Zakaj najtežje odpušča prav sebi? Morda pride do spoznanja na romanju.
Kako naj gre brez kondicije? Za nasvet je zjutraj vprašal orakeljske karte svetnikov in angelov. Premešal je možnosti, izmed katerih je izvlekel: »Nad vami bedijo nebesa«, »Molite«, »Sv. Anton Padovanski« in »Spanec«. Prva mu je vlila vero. Druga ga je spomnila, da pri maši na Kredarici še ni bil. Tretja mu bi lahko pomenila podpornika - ko se je pred kratkim vračal s Snežnika, se je ustavil na otvoritvi kapelice, posvečeni imenu tega svetnika. In tudi brez zadnje karte je vedel, da mora dvakrat prespati na gori.
Po dobrem letu je hodil svojo romarsko pot skozi Krmo kot že ničkolikokrat prej. Goro je čutil drugače. Pravzaprav je sploh ni občutil. Ker sebe ni znal začutiti v prejšnjih izletih. Določil je velikost napora, gorskega navora: do koče mora priti v štirih urah in en četrt. Na četrtini poti je mislil, da ne bo zmogel. Na polovici ga je mlad par seznanil: »Sami boste s svizci in gamsi.« Na treh četrtinah je utrujenost izčrpaval s fotografiranjem. Na zadnjih korakih je krepko vdihnil. Veter se je za hip ustavil in vetrnici na Kredarici sta kratkotrajno obmolknili.
Prvi, ki ga je pozdravil, je bil eden izmed Triglavovih prijateljev Janezov. Skupaj sta lovila veter v pljuča in použila sivenje najbližjih gora. Za Triglavom je bil gost promet večerne oblačnosti. Iz njega se je oddvojil majhen oblak. Nekaj časa se je čudil, kako ga močan piš ne premakne, potem pa je šel v kočo. Poročal je: Magistrala Rudno polje – Kredarica je bila prazna in promet je potekal brez zastojev. Razlagal je, kako se je nekoč gnal tako silovito, da je prišel z zadnjimi močmi do koče, sedaj pa to zmore tudi počasi in brez prave kondicije. In se razkril, da je on tisti šaljivec, ki je hotel rezervirati sobo s kopalnico. Oskrbnikova šala je bila slajša: resnično mu je ponudil sobo z umivalnico.
Zjutraj so se vremenske napovedi slabšale. Nad sedlom je srečal dve družini z otroci. Moral je miriti mater, ker je nervozo prenašala na hčeri; ti sta sestopali izredno počasi. Kaj, če bi jih zajelo slabo vreme, na kaj so mislili? Okoli dvajset jih je tisti dan stalo na vrhu, med njimi teh sedmero ljudi. Dan poprej jih je sredi poti zapustila večja skupina pohodnikov. Ker so hodili prepočasi. Do Staničeve koče so jim pustili neuradnega vodnika in jih same napotili nazaj. Znašli so se z nekom, ki se jim je ponudil kazati pot naprej. Bil je markacist. Tako so šli spat pred nočjo in vstali pred dnem, da so imeli dovolj časa za vrh.
Ja, tudi oni so bili samo romarji. Vse so stavili na romanje in gora je bila tisti dan do romarjev prizanesljiva. Volja in vajenost sta ga vztrajno vodila na vrh gore. Za dan državnosti biti na Triglavu je bil resen namen, trenutni cilj pa je bil najti najvišje rastoče rože v Sloveniji. Nekaj jih je našel manj kot deset metrov pod vrhom. Pri stolpu je našel še tri samotarje. Nihče od četverih se ni dolgo mudil na vrhu. A ne zaradi maše za domovino, ki se bo zgodila za eno Šmarno Goro nižje, ampak zaradi oblakov, ki so prihajali vse višje in bližje.
Na Kredarici se je krepko okrepčal in zapisal na kartico: »Dragi oče, uspelo nama je, kar sva skupaj v mislih zastavila.« In že se je spustil po stopnicah do kapelice, kjer je deveterici Franc daroval za mašo. Romar take stvari ne more vrniti župniku, oddolži se lahko le bogu. Njihova maša za domovino in za dušo je bila skromna, a srčna. Po njej je triglavski župnik med novimi gosti doma urno izpeljal hitro mašo: vsakemu je dal potegniti naključno lepo misel. Nakar je udeležencem maše daroval še za štefan vina. Romar se mu bo oddolžil le na en način - tako, da bo kaj podaril svojim prijateljem.
Kako prijeten je bil pogovor s Francem. Gospod je bil poln življenjskih modrosti. Med drugim ga je presenetil z zanimivo razlago, zakaj nekateri zapriseženi katoličani tako težko odpuščajo - ko je odpuščanje vendarle temelj krščanske vere: »Odpustiti nekomu pomeni, da moraš najprej priznati svojo napako.« Zato je sebi tako težko odpuščal… Tiste dni se je med politiki vnela razprava: ali smo se Slovenci kot narod rodili takrat, ko smo se zadnjikrat poročili, ali takrat, ko smo se zadnjič ločili. Kot bi moralo iti v pozabo, da naši rodovi segajo tisočletja nazaj, v nezavedno.
Popoldan je padel v dremavico. Iz nje ga je zdramil notranji poziv, da je čas za obisk Rži. Greben proti vzhodu je bil meditativno miren in tih. Vrh. Prve kaplje so sporočile, da je zadnji čas za vrnitev. Vsak s svoje strani sta se bližala Kredarici, vendar je prišel do koče pred nevihtnim oblakom. Zvečer so bili vsi nagrajeni z mavricami in odprtjem posameznih delov neba. S pogledom je ošinil špico ob Višnujevi gori Viš. Oče mu je naslednji dan povedal: »Včeraj smo brali tvojo zgodbo s tiste zašiljene špice, z Velikega Nabojsa.«
Zadnji dan romanja je dolgo postopal pred obličjem največje izmed slovenskih gora, preden je sestopil po svoji zaverovani poti v Krmo. V gornjem delu doline je delovnemu dnevu primerno srečaval mladino, mlade družine in mladostno razpoložene tujce. Kot ponavadi se je razveselil kvadraste skale, pomenila mu je bližino konca poti. A skala ni bila ljuba samo njemu. Prehitela in v noge zapletala se mu je miška, hiteč se mu skrit tjakaj.
Vse se je izteklo, kot bi bilo skrbno načrtovano. Čeprav se z očetom nista dogovorila za uro, sta na viški dom prišla le z nekajminutno razliko. Da bi se skupaj odpeljala na njuno torkovo romanje k Sandiju v Stražišče pri Kranju.
Iztok Snoj