Gore in ljudje: Kdo je v aprilskih TV odmevih sprožil plaz opozoril reševalcev, naj se družine za boga milega odpovejo prvomajskemu vandranju v visokogorje? Je bil to jek 'svobodnjaka' Jake? (Vir: internet, splet okoliščin).
Razločevanje
Za pot potrebuješ štiri lastnosti: razločevanje, brezželjnost, pravo ravnanje in ljubezen. (*)
Predsednik predsednikov planinskih društev je odsvetoval obisk visokogorja. »To je bedarija!« mu je odgovoril Jack (po domače smučarski kaveljc). Zdi se, da mladi gospodič bolje pozna realnost zasneženih planinskih vrhov od vrhov planinske organizacije. Alcyone, kaj bi pa ti rekel, kdo ima prav?
»Prva izmed teh lastnosti je razločevanje, ki ga je treba razumeti kot razločevanje med neresničnim in resničnim, in šele to privede ljudi na Pot.«(*) Priložnost imam, da grem sam pogledat, kako je na Kredarici, kje pa drugje. Šlo bo, če bom prespal v največji bližini očeta slovenskih gora.
V starem snegu so sveže traktorske sledi. Avto z letnimi gumami raje umaknem s ceste. Še nisem obul gorskih čevljev z zimskim profilom, ko zagledam zabaven prizor. Spominja me na eno sceno iz filma Velika dirka Stana in Olia. Avto, ki je pred kratkim peljal naprej, vozi sedaj vzvratno. Pred njim tekata dva psa in hiti ena gospa. Vsi skupaj se umikajo plugu na traktorju. »Ni problema, do Kovinarske bo šlo. Naprej pa je bolj tako, tako,« pove in odpelje naprej, za vztrajno vzvratno vozečim avtom. Alcyone?
» Na svetu sta samo dve vrsti ljudi – tisti, ki vedo, in tisti, ki ne vedo, in to znanje je edino, ki kaj velja. Kaj kdo veruje in kateri rasi pripada, je povsem nepomembno.«(*) Ponovno poprimem za volan. Gospod traktorist mi je prihranil vsaj četrt ure hoje.
Obiskovalcev gora ni bilo veliko. Prva dva sta med poganjanjem svojih smuči pomahala na Zasipski planini. Četrtega sem videl pod Draškimi vrhovi, kako lovi najugodnejšo linijo proti dolini. Najbolj zadovoljen je bil videti tretji, ki je skozi redek gozd žvižgajoč podrsaval s smučmi. »Bil sem malo prepozen. Odpovedal sem se Kredarici in se raje sončil na začetku Ulic. Kjer se svet na široko odpre. Lepo se je videlo naokoli. Užival sem sredi gora ... Zgoraj se je zmehčan sneg izpodmikal pod smučko. Tudi tebi se bo izpod krplej.« Alcyone, kaj praviš na to?
»Pa tudi, ko si izbral, moraš dobro pomniti, da se resnično in neresnično kažeta v mnogih inačicah.«(*) Se je ustavil na meji visokogorja? To je bilo na poti tudi edino pravo srečanje.
Vem, da imam energije premalo, le ne vem, za koliko. Koroški reševalci so me naučili: na vsako uro kratek počitek za majhen prigrizek in plitek požirek, pa bo šlo. Malo polje daje delno zavetje pred mrzlim severnim vetričem, ki mi sledi po dolini navzgor. Pred kratkim se je pogled odprl do Malega Triglava. Dober kraj je za novi počitek. Nad pastirskim stanom opazujem Tosc in sneg v njegovih prepadnih počeh. Alcyone, je to priložnost za ponoven počitek?
»Telo in človek sta dvoje in človekova volja ni zmerom enaka tistemu, kar želi telo. Kadar si tvoje telo kaj zaželi, postoj in pomisli, ali to želiš v resnici 'ti'.«(*) Kje se začne visokogorje? Čutila molčijo. Še okus suhih fig je hitro izginil iz ust.
Vrhovom na severnem delu doline so se pridružili posamezni snežno beli oblaki. Kaj pravite vi, kje se konča sredogorje? Bele barke nemo pljujejo dalje po modrem oceanu vesolja. Za Rjavino nebo začenja temneti. Se bo jutri zjutraj dalo v dolino? Še prej moram gor priti! Vzdihnem. Izdih je pomemben, je enkrat rekel sosed saksofonist Zoran. S snegom krepko zalita pobočja so na senčnih straneh dobila drugačen odtenek. Sem že v visokogorju, sem že! Z višino je padel napora pritisk. Zakaj, Alcyone?
»Ne zamenjuj svojih teles s samim seboj, pa naj bo to fizično, čustveno ali miselno telo. Vsako izmed njih hoče biti tvoj Jaz, zato da bi doseglo to, kar želi. Ti pa moraš poznati vse in si biti svest, da si ti njihov gospodar.«(*) Poprej nezanesljiva smučina je postajala čvrstejša. Začela je trdeti vrhnja plast snega smetanastega odtenka.
Na kratko posveti po Rži in snop rumenkaste svetlobe oblizne tudi vrh Kredarice. Zadnje metre hitim, že vidim vetrnico. Nič ni pomagalo globlje dihanje. Sončni zahod sem zgrešil le za nekaj minut. Omagan pogledam čez rob, proti Jalovcu, Mangrtu in Razorju. Stojim na kraju, kjer bi z užitkom zvonil! Alcyone, bi zmogel zvečer v dolino?
»Fizično telo je tvoja žival – konj, ki ga jezdiš. Zato moraš z njim lepo ravnati, zanj skrbeti. Ne smeš ga prenapenjati. Dajati mu moraš zadostno in čisto hrano in pijačo ter ga skrbno čistiti in odstraniti tudi najmanjši madež.«(*) Pri meteorologih se dobro podprem. Milan in Andrej sta se menjala danes popoldan. Bil sem globoko v Krmi, ko je vojaški helikopter dvakrat preletel dolino. Povesta, da sem zgrešil Pretepača. Po čakanju na boljše vreme je zjutraj sestopil v 'globokodolje'.
Oblačni pokrov je spustil svoje dno. Rahlo jutranje svetlikanje je utonilo v meglenem gorskem prostoru. Zamudil sem! Moral bi vstati ob prvem bujenju. Veter je začel droben sneg vrtinčiti v drugo smer. Koliko časa bom moral čakati, eno uro ali en dan? Pogosto hodim ven opazovat, kako se še vedno ničesar ne vidi. Obsedim. Kaj naj storim, Alcyone?
»Tvoje miselno telo bi se rado v ponosu ločilo od vseh, rado visoko misli o samem sebi in omalovažuje druge. Ti nisi ta um, marveč je on tvoj, da ga uporabljaš; pa je spet potrebno razločevanje.«(*) Vznak naslonjena glava zazna Andrejev glas: »Vidljivost se je povečala.« Odprem oči. »Zato pa sneži močneje.« V trenutku sem zbujen, nekaj minut kasneje opremljen. Obljubim si: vrnem se v kočo, če se ne bo videla pot v dolino.
Na prvem pobočju so krplje drsele po novi prevleki, mehko potegnjeni preko zmrznjene skorje. Mimo Kalvarije sem po drugi, večji strmini raje drsel na ostro prirezanih podplatih. Na spodnji meji visokogorja sem bil novega snega že vesel, tako lepo je blažil korakanje v krpljah. Rahli obrisi en dan stare smučine so kazali pravo smer gibanja. Alcyone, zakaj nisem nič več vznemirjen, pa tudi včeraj je vznesenost hitro minila?
»Čustveno telo zmerom goji svoje lastne želje, nešteto želja. Hoče, da se razjeziš, da govoriš trde besede, da se ljubosumno vedeš, da si pogolten na denar, da zavidaš drugim njihovo posest, da se vdajaš potrtosti. Vse to hoče in še več, ker ima rado močne vibracije in jih rado stalno menjuje.«(*) Morda snežinke čistijo motnjavo v zraku, nase pritegnejo majhne delce meglene pare, in tako povečujejo vidljivost v oblaku. Draška vrhova se spontano oglašata s proženjem malih plazičev.
Z roba se že vidi v deževno dolino. Še zadnjič pogledam v migetajoč zrak snežink pred stenami gorske pregrade. Avto imam parkiran ob smreki: dober kraj za preoblačenje v suho mestno obleko. Svetlo zeleno listje bukovja na oči deluje osvežujoče. Šumi voda. Sava šumi ... desetkrat sem jo tja in nazaj prevozil med vožnjo. S hitrostjo in velikostjo je ohranila nekaj gorskih značilnosti vse do Ljubljane. Alcyone, še kakšna misel?
»Med pravim in napačnim okultizem ne pozna polovičarstva. Naj velja, kar hoče, storiti moraš to, kar je prav in tega, kar ni prav, ne smeš storiti, pa naj nevedni mislijo in govorijo, kar hočejo.«(*) Mogoče niti ni šlo za obisk visokogorja. Bil je potep v kraje, kjer se počutim vsaj malo domače. Spoštljivost do gostitelja med obiskom Narave pa tudi ne more biti napačno ravnanje. Krma in Kredarica, hvala za družbo!
»Razlikovati moraš resnico od laži. Naučiti se moraš ohranjati popolno resnico v mislih, besedah in dejanjih. Predvsem v mislih, čeprav ni lahko, saj je v svetu toliko lažnih misli in polno nespametnega praznoverja. Nihče, ki ga to zasužnji, ne more napredovati. Zavoljo tega ne štej neko misel za pravo, ker se jo sprejeli drugi, ali zato, ker so stoletja verjeli vanjo ali ker je zapisana v neki knjigi, ki jo imajo za sveto. Sam moraš o njej razmisliti in presoditi, ali je pametna. Pomni! Tudi če tisoč ljudi soglaša v svoji sodbi o neki stvari, o kateri nič ne vedo, je njih mnenje brez vrednosti. Kdor bi rad hodil po Poti, se mora naučiti misliti sam, saj je praznoverje zlo, eno izmed največjih na svetu, ena izmed spon, ki se jih moraš znebiti.«(*)
(*) Alcyone, Ob nogah učitelja.
Iztok Snoj