Gore in ljudje: Gledam reklamo za mobi s simpatičnim dečkom, ki mu očitajo vpitje v gorah. V bučnih odmevih so hote ali nehote spregledali tišji del sporočila: "Poglejte, sam sem sredi zasneženega visokogorja!"
Brezželjnost
Za pot potrebuješ štiri lastnosti: razločevanje, brezželjnost, pravo ravnanje in ljubezen. (*)
Konec aprila sem v Novem Matajurju videl vabilo za turo na Krn. Med prvomajskimi prazniki sem si želel iti nanj tudi sam. Nobena kombinacija se ni iztekla gladko. Zakaj, Alcyone?
»Za mnoge je brezželjnost zelo težka zahteva, ker imajo občutek, da so oni sami te želje, in da bi od njih nič ne ostalo, če bi jim odvzeli njihove vroče želje, to, kar jih privlači in česar ne marajo.«(*) Na Anino željo sva se odpeljala na daljši sprehod po solinah na skrajnih mejah Slovenije. Bilo je zelo sproščujoče in poživljajoče, bil je krasen izlet! Veter v spremstvu oblakov je vlekel od morja proti goram. Neviden spremljevalec mi je šepetal na uho: bo že prišel čas za višinske sprehode.
»Iztok.« Poznam ta glas! Z obraza mu berem ugodje po opravljeni turi. »Imaš smučke?« Krplje. »Nad 2200 metri je meter novega snega.« Je šel kdo peš? »Ena skupina.« Ampak gor so prišli? »Videl sem jih pod Kalvarijo. Ko sem se vračal, so še tičali v strmini.« Kotički ust so se mu zavihali proti ušesom. Hodi sam; za dogovarjanje in usklajevanje porabi preveč energije. Meter, hm. Kaj, če so obrnili? Krplje vzamem kot zavarovalno polico. Preverim, kaj bi lahko pogrešal v nahrbtniku. Alcyone, kaj naj še dodam o srečanju z dvojnim sošolcem?
»Dobro je govoriti malo, še bolje pa je molčati, razen če si si popolnoma svest, da je tisto, kar bi rad povedal, resnično, dobrohotno in v pomoč.« Res me je razveselilo srečanje!
V oči tolče močna zelena. Z mislimi romam k drugemu prvomajskemu izletu, na Slavni 'K' (Slavnik) z bori, bukvami in brini, z belimi oblaki nad ozelenelo pokrajino, s pisanimi rožami v travi. Bil je lep izlet po izboru Ane. Prijeten šum vetra v krošnjah dreves nama je mehko polnil ušesa. Na Grmadi sva ujela ogenjček v očeh odraščajočega dekleta, ko je fotografiralo očeta z manj kot leto starim bratcem. Alcy?
»Delati moraš dobro zato, ker je tako prav, ne pa zato, da bi videl sadove; služiti moraš svetu, ker ga imaš rad in ne moreš si kaj, da mu ne bi pomagal.«(*) Ponudil sem se, da jih slikam vse tri skupaj in plamenček se je dekletu prižgal še v drugem očesu. Položen sestop skozi Slavnikov gozd je bil poživljajoč. Zame imajo taki izleti v dvoje posebno vrednost.
Prvi par, ki sem ga srečal v Krmi, ni zmogel do koče. V čem mi je bil podoben starejši gospod? Imel je utrujen obraz, ki je čakal na konec poti. Poznam ta obraz, od znotraj! Osvežilni vetrič se je ohlajal med zlivanjem po sneženih pobočjih. Sta bila zato druga dva videti skoraj spočita? »Ste pa korak zastavili z andahtjo.« Pozdrav tretjega gospoda je topel in uglajen. Od nekje se mi zdi znan. Verjetno s Kredarice, drugje ne srečujem ljudi po gorah. »S televizije,« konča ugibanje gospa spremljevalka. Televizije pa ne gledam. »Jaz tudi ne,« odgovori gospod presenetljivo hitro. Alcyone, sem bil preveč vsiljiv?
»En sam stavek takole izraža vse zahteve: vedeti, tvegati, hoteti in molčati. Zadnje pa je izmed vseh najtežja.«(*) In že gremo naprej vsak svojo pot. Prešine me: pozabil sem se zahvaliti za gaz!
Čaj z okusom smrekovih vršičkov pijem v zgornjem macesnovem gaju. Vmes sem pri stanu srečal novih pet sestopajočih. Trdili so, da gre dol lažje kot gor. Hvala vam za stopinje, za gaz. Njihove besede so mi olajšale težo nahrbtnika. Krplje so s hrbta romale za zadnji tram stana. Iz doline stopim na plano. Nad strmaljo prevlada širokóst visokogorske planote. Ugotovim, da me bo zeblo v bombažu. V požiralnik ponovno stečejo močno razredčeni vršički tete Tončke. Alcyone, o tej čudoviti dolini bi rad napisal še kaj lepega.
»Vsaka sebična želja veže, pa naj bo njen cilj še tako vzvišen, in dokler se je nisi znebil, nisi povsem svoboden, da bi se posvetil Učiteljevemu delu.«(*) Pod zadnjo strmino zagledam osamljeno piko. Zadnji, dvanajsti gre.
»Udira se do kolen.« Naj mi bo žal za krpljami? Kako se udira, če vas je devet šlo gor in še dol? Molči. Počakam, da ponovno spregovori. »Sredi strmine je v snegu grozna in nevarna razpoka. In okoli grozijo snežni plazovi. Sem navzdol kar pohitel.« Alcyone, naj mu rečem, da pretirava in da sem snežnih razmer bolj vešč?
»Varovati pa se moraš tudi nekaterih drobnih želja, ki jih prinaša s seboj vsakdanje življenje. Nikoli si ne želi, da bi blestel ali da bi bil videti pameten.«(*) Gospod mi je želel samo dobro. Raje sem se mu zahvalil. Vseeno bom s čutili na preži. V največji strmini večkrat pogledam k Vernarju, carju Krme. In kje si ti, Cesar, v katerem vršičku se skrivaš?
Izgubljam zadnji stik s Krmo. Širina modrine postaja prevladujoča. Tudi brez gazi in celo brez krpelj bi nekako šlo. Kaki meter novega snega neki! Alcyone, naj jutri Juretu pošljem e-sporočilo, da se je zmotil glede razmer za pešake?
»To, kar drugi dela, govori ali veruje, ni tvoja stvar, pa se moraš naučiti, da mu pustiš svobodo. Vso pravico ima svobodno misliti, govoriti in delati, dokler drugega ne ovira.«(*) V koči bom vseeno rade volje razložil, kakšne so razmere na poti. Drugega imena dvojnega sošolca raje ne bom omenjal, je simpatičen človek!
Vedel sem, da bo gor Janko. Andreja sem v koči videl pred dvema tednoma in v torek še Janeza, ko sem se peljal z Blegoša mimo njegove hiše. Kateri bo od vojakov? Zvonim z največjim zvoncem in Zvone pride na vrata. Mine prva ura klepeta, mine druga zanimiva ura. Konec mraka je. Skoraj polna luna sveti skozi sredo majhnega okenca. Pred kočo se slikam, vendar slike na spletu ni videti. Alcyone, zakaj mi ni uspelo?
»Ko si se rešil vseh sebičnih želja, pa utegne ostati še ena želja: da bi videl sadove svojega dela.«(*) Čas je, da vzamem slovo. O, kako je zunaj lepo!
Različne vrste snežnih sledi so speljane po lepo zaliti strmi poljani. V Zgornji Krmi izgubim vidni stik z luno. Svet postane za oko nedoločen. Stan. Delno izpraznjen nahrbtnik uravnotežim s krpljami. Kopnine gozda toplo dišijo po pomladanskemu prebujanju. Alcyone, naj na splet napišem poročilo o snežnih razmerah?
»Kadar ti koga zaupajo, da ga poučuješ, si ga dolžan obzirno opozoriti na napake. Razen takih primerov pa skrbi le za lastne zadeve in se uri v molčečnosti.«(*) Pomislim, da brez sprehoda z roko v roki po vetrovnih solinah in potepa v dvoje po Slavniku tole romanje ne bi imelo enake vrednosti.
(*) Alcyone, Ob nogah učitelja.
Iztok Snoj