Gore in ljudje: Sneg v hribih strahovito hitro pobira. Hitim z zadnjo romarsko zgodbo. Koga bo čez dva tedna še zanimal lanski sneg?
Ljubezen
Izmed vseh lastnosti pa je najvažnejša ljubezen. Če je dovolj močna, človeka sili, da si prisvoji vse ostale; brez ljubezni pa vse ostale niso dovolj. (*)
Nameraval sem mimo Planike in čez Triglavsko škrbino priti na vrh Slovenije. V Krmi težkam nahrbtnik. Poltretji kilogram kovinske opreme mi je preveč, istočasno pa se več let ne morem znebiti odvečne telesne teže. Celo zimo nisem nataknil derez. Zakaj bi jih po vsej sili hotel uporabiti sredi pomladi? Nisem še pripravljen na 'velike' ture. Tudi tura bi bila izven sedanje zasnove gorskih izletov. Malo sem znižal cilj in izbral običajno pot, kar je precej zmanjšalo pritisk na ramena. Alcyone, vseeno si želim priti na Triglav.
»Ne gre toliko za hrepenečo željo, kolikor za odločno voljo. Če naj ta odločna volja doseže svoj cilj, ti mora izpolniti vse življenje tako, da ni več nobenega mesta za kakšno drugo čustvo.«(*)
Začel sem zjutraj, le četrt ure po dogovorjenem času. Ne bi se ga bilo več treba držati. Sam stopicam ob strugi Krmarice. Majhen odmik od poti dá zadoščenje. Uresničujem nov način romanja: z obiskovanjem vmesnih postaj. Ptiči na ves glas vadijo lepe melodije visokih oktav. Na skali ob gozdni poti leži nekaj modrega. Lahko bi bila pozabljena majica, a je bila izgubljena gamaša. Za romarsko pot je to vmesno obdobje. Sezona smučarjev se je skorajda končala in planincev komajda začela. Na strjen sneg sem stopil v trših čevljih, za trdnejši stik z goro. Alcy, o čem naj razmišljam na današnjem romanju?
»Tri stvari so, ki več škodujejo kakor vse drugo na svetu – opravljanje, krutost in praznoverje – in sicer zategadelj, ker so greh zoper ljubezen.«(*)
Malo polje bi lahko bilo druga postaja. Prvi svizci se vadijo v žvižganju. Premišljujem, kako mi je včeraj zvečer uspelo ohraniti prvotni namen. Po glavi so se mi motale razne misli, o različnih ciljih in ob drugih urah. Med poslušanjem sproščujoče melodije se je um umiril in na površje je splavala prvotna namera. Zaslišim šum vode. Pod stanom staljeni sneg teče preko skalovja – priložnost imam za novi mali ovinek in novo postajo. Že deloma kopna pastirska stezica me pripelje nivo višje. Kako bi prikazal tole skrito lepoto? Velikokrat sem slikal zanimivo skalo, pa slike nikdar niso bile kaj prida. Alcy, sem na pravi poti?
»Kdor hodi po poti, ne živi zase, marveč za druge, da bi pomagal bližnjim, in mora pozabiti nase.«(*)
V enem tednu se je višina snega močno znižala in se povečini spustila pod vejevje borovja. Arhova glava bi lahko bila naslednja postaja. Pogled končno seže več kot eno uro daleč. Kje so? Ni jih videti! Ni sveže smučine ali stopinj, ki bi jih stapljalo sonce. Spregledal sem, da sem današnjim sledem sledil samo do Malega polja. So šli proti Staničevi koči? S kotičkom očesa zaznam, da se na tleh zamaje drobna borova vejica. Se je osvobodila izpod snega? Ponovno pomiga. Jo je zanihal zračni vrtinček? Čutim pihanje. Vejica pa noče več migati. Kot bi onemela. Alcy, kaj bi to lahko bilo?
»Čakaj na besede Učitelja, bodi buden za skrito luč; razpoznaj njegov ukaz celo sredi hruma bitke; pazi na njegov najbolj bežen znak nad glavami množice; prisluhni najtišjemu šepetu nad silnim zemeljskim petjem.«(*)
Naslednja postaja sta dva stebrička pod Vrhom nad Snežno konto. Frrfrrfrr, pove belka s perutmi. Tudi frfotanje druge me preseneti. Alcy, sem ju prestrašil, je bilo to kruto do ptic?
»Krutost pa je tudi v govoru, enako kakor v dejanju. Kdor reče besedo z namenom, da bo drugega prizadel, zagreši to krivico. Marsikdaj pa naredi nepremišljeno izgovorjena beseda prav tako škodo kakor zlobna. Zato se moraš izogibati tudi nenamerne krutosti.«(*) Vrh tega skalovja bi lahko bila naslednja postaja. Na majhni izravnavi ob njem se vedno počutim odlično. Nad bohinjskimi gorami so se razpotegnili oblaki. Eden se podaljša preko malih gorskih glavic in zakrije razglede. Pod Kredarico sem, ko zagazim v sveže stopinje in zaslišim nejasne glasove. Naenkrat sem iz oblaka. Pred menoj stoji stroj, ki sem ga zjutraj slišal preleteti dolino. Triglav in z njim koča zasijeta v bleščeči se sončni svetlobi.
Pozvonim. Na vratih se ob Milanu prikaže starejši gospod. Pričaka me s širokim in dobrohotnim nasmehom. »Sem prišel pogledat, če kdo zvoni k maši.« Navado imam pozvoniti, kadar pridem na obisk. Na obisk Triglava. Obraz se mi zdi znan, čeprav ga nisem še nikdar videl. Predstavi se: »Franc Urbanija.« V koči je potnikov več, kot sem pričakoval. Med njimi je tudi Jože 'Rzeniški', ki sem ga spoznal prve dni novega leta. »Še včeraj sem bil na planini.« Ano moram enkrat letos res peljati na lep, razgledni balkon Kamniških planin in se oglasiti pri njem. Kot bi nekaj gorelo na soncu, tako močno žge skozi oblake. Naredimo nekaj gasilskih slik in že s Strojem odletijo proti zvonikom v dolinah. Alcy, danes sem o vseh lahko mislil samo dobro. Ko bi vedno bilo tako.
»Če o bližnjem misliš slabo, se istočasno trikrat pregrešiš: svojo okolico izpolnjuješ s slabo, namesto z dobro mislijo in tako množiš trpljenje na svetu; če je v tistem bližnjem res zlo, na katerega misliš, boš tisto zlo okrepil in mu dal netiva; svoj lastni um izpolnjuješ s slabimi namesto z dobrimi mislimi in s tem zaviraš svojo rast.«(*)
Za tole srečanje moram biti hvaležen prijatelju. Za današnji izlet sva se dogovorila za odhod v jutranjih urah. No, njega danes ni zraven. Mogoče se je v njegovi odločitvi »V sredo nimam nič v načrtu.« skrivala zanka, ki je iz načrtov izključila današnji izlet. Pa čeprav zaradi višje sile. Alcy, je to že opravljanje?
»Poglej, kaj povzroča opravljanje. Začne se s slabo mislijo in ta je že sama krivično dejanje. V vsakomer in v vsem obstaja dobro in prav tako je v vsakomer in v vsem tudi zlo. Vsako izmed njih lahko okrepimo, če nanj mislimo in na ta način utegnemo podpirati ali pa zavirati razvoj.«(*) Tu, na Kredarici so bili in so še sami zadovoljni in prijetni obrazi. Ne, to bi bilo preveč enostavno, da bi moje življenje krmilile navadne odločitve drugih ljudi. Načrte izpolnjuje nekdo drug! Ve se kdo ... zato se najraje držim prvotnih namenov. Lahko da je njih uresničitev že v teku.
Helikopterski zvoki obkrožajo Triglav. Zakaj ne pristane? Milan tipa gumbe na srajci, če so skrbno zapeti. »Vojaški je. Še kakšen general zna priti na kavo.« Zvoki so za Triglavom izginili v Luknjo. Janez se domisli: »Z Doliča vozijo na Planiko material.« Po nekaj obletih imamo ponovno krasen triglavski mir. Kakšno nasprotje nedeljskemu izletu na primorsko romarsko goro Nanos, kjer se je nepretrgoma slišalo rohnenje avtomobilov. Kljub vsemu je bila tisto lepa in prijetna tura z Ano, brez katere bi današnji izlet ne imel iste vrednosti. Na njej sem preizkušal izrek 'Klopov ne potrebujem'. Verjetno izjava ni bila izrečena z dovolj velikim prepričanjem in je delovala le delno. En klop je obupal pri lezenju na pravi del kože in me ugriznil v podlaket. Alcy, saj taki izreki (uroki) niso praznoverje?
»Še eno veliko zlo je, praznoverje, ki je povzročilo nešteto strašnih krutosti. Človek, ki ga zasužnji, prezira modrejše od sebe in jih skuša prisiliti, da bi delali tako kakor sam.«(*)
Dve uri sem mislil, da sem že zaključil z današnjim romanjem. Ob dobri kavici ugotovim: napočil je čas za naslednjo postajo. Ne samo derez, tudi cepina nisem uporabljal vso zimo. Da so pred tremi dnevi brez derez hodili po močno omehčanem snegu na vrh, sem včeraj mimogrede ujel na spletu. »To sta bila Idrčana…« ki sta se vpisala v spominsko knjigo. Grem. Ozračje je slavnostno, bogato okrašeno s kumulusi, ki presegajo višine vrhov. Izposojenemu cepinu v desnici pomaga levica, ki jo potapljam v sneg prve strmine. Za prečnicami se v skale vklesana pot postavi pokonci. Ni več sledu o stopinjah. Jeklenica in klini so skriti pod snegom in ledom. Prva naslednja postaja bo Mali Triglav, in še ne sam vrh.
Lahko bi si mislil. Kar zmorejo male princeske (tako so dekle poimenovali na spletu), ni nujno, da zmore kak nočni škrat. Tule sta morala uporabiti neke alpinistične prijeme in mimo zlesti po skalah! Ne spregledam, da bom po teh skalah moral zlesti tudi navzdol. Po možnosti ne v mokrem. Ko je težav konec, dahnem: dobra sta! Še na enem mestu nisem vedel, kako sta zlezla čez premajhno količino snega. Gledam skalovje, če bi ta del preplezala. Domislim se Janezovega razbijanja ledu z lopato. Krepko udriham s cepinom. Zadoščata mi dve iz ledu odkopani stopnici. Alcy, kaj je po tvoje obvezna oprema?
»Modrost, ki te usposablja za pomoč, volja, ki usmerja modrost, ljubezen, ki navdihuje voljo; to naj bodo tvoje lastnosti. Volja, Modrost in Ljubezen so trije Logosovi aspekti; in ti, ki želiš služiti Njemu, moraš te tri aspekte posredovati dalje svetu.«(*)
Preostali del poti do vrha je lažji. Vseskozi opazujem oblake, če se ne bi začeli združevati in višati. Preverjam tudi svetlost nad glavo, kadar zaplava čez goro oblak. Nenavadno: če se zapira na vse druge strani, proti Kredarici ostaja pogled vseskozi odprt. Krasen je tale počasen višinski sprehod po zasneženem grebenu! Vrh. Šele na kraju samem lahko bogateje doživim lepo zgodbo očeta, ki je hčer za rojstni dan peljal na Triglav. Kakšna želja, namen in uresničitev! Spust z Malega je nova preizkušnja. Na kratkem odseku lazenja po skalah sem okoren. Bolje priti dol zbran kot raztresen ali celo raztreščen. Nad iztekom zadnje strmine visoko dvignem obe roki. Boris in Sara, hvala! Objavila sta pravo novičko na pravem kraju in ob pravem času.
Zvoni, telefon ima odprt. Veš, kje sem bil danes? Na Triglavu. »Sem vedela!« Kako, če ti nisem povedal? »Čutila sem, da si danes zelo, zelo zadovoljen in srečen.« Kako je to čutila? Pravi dopustniški dan je. V dolino se mi ne mudi. Nabiram nove moči in podaljšujem bivanje pod Triglavom do zgodnjega večera. Dva Romuna se zanimata za razmere na vrhu. »Slovenija nama je zelo všeč.« Meni tudi! »Na Triglavu ne marava gneče.« Tudi jaz ne. Svetujem jima konec sezone, to je drugo polovico septembra ali začetek oktobra. In zadnji čas je, da se potopim v dolino Krme. Še nikdar nisem sestopal tako naravnost. Dober sneg je omogočal lepo hitrost. V gozdu sem ujel zadnji mrak. Bilo je lepo! Na vrh sem prišel na edini možni način: da se je ujelo nekaj naključij. Le kdo je tisti, ki ureja taka naključja?
(*) Alcyone, Ob nogah učitelja.
Iztok Snoj