Špela Baznik: Po zavarovani plezalni poti (avgust 2021)
Izhodišče Sky fly Cheile Turzii: 13 km zahodno od Turde (432 m)
Težavnost ferate: C
Dolžina celotne ture: 5,5 km
Čas hoje (s počitki vred): 3 h
Najvišji vrh: 746 m
Izpod Rape Rosie sva se v dobrih dveh urah vožnje prebila do Turde. 13 km zahodneje je soteska Cheile Turzii. Soteska je dolga skoraj tri kilometre, nad njo pa se vzpenjajo 300 metrov visoke stene, nekatere oblikovane v stolpiče, kjer je plezalo kar nekaj alpinistov. Območje je kraško, tako da precej spominja tudi na Slovenijo. Na območju soteske je kar 60 jam. Pred vstopom v sotesko Cheile Turzii je ogromno parkirišče, ki pa je bilo sredi dneva že skorajda povsem zasedeno. Po kratki hoji mimo turističnih stojnic se zavije levo proti soteski. Hodi se po lahkotni poti ob potoku Hasdate, kjer pa je bilo za najin okus preveč ljudi, tako da pravega užitka svobode hribov do odcepa z glavne poti ni bilo. Za četrtim mostičkom se je potrebno držati stranske poti v desno in nazaj, kjer se vijeta dve poti: pot navzgor vodi do ogromne jame, druga pa proti vzhodu in izhodišču ferate. Začetek stezice proti ferati ni označen, tako da si je potrebno dobro prebrati opis poti. Tudi preostanek poti do ferate in sama ferata ni označena. Sledi kratek vzpon in lažje poplezavanje, nato se stezica razcepi v dve, držati se je potrebno malo boljše stezice naravnost in proti vzhodu, ki se vmes tudi spusti in preči ter se nato še vzpne čez izjemno strmo melišče do vstopa v steno. Do vstopa v steno od parkirišča sva hodila približno 45 minut. Sledil je vzpon po dobro varovani ferati, ki je ocenjena s C. Mestoma je ferata malo previsna, potrebno je tudi vzpenjanje na trenje in malo tudi z močjo rok. Pot skozi okno je izjemno lepa in veličastna, razgledi so po celotni dolini, na sosednje stolpiče in na soplezalca. Zavarovana plezalna pot ima pravzaprav pravo ime: Sky Fly, saj na poti prav doživiš pot proti nebu, samo vzpenjanje pa je kar 'zračno'. Po približno 50 minutah vzpenjanja ob dobrih jeklenicah, mestoma skobah sva prispela na vrh, kjer se je odprl lep razgled. Sledil je izjemno strm spust, ki je dobro markiran z rdečo piko, kjer sva srečala tudi več pohodnikov.
Naslednji dan sva si v Turdi ogledala še rudnik soli Salina Turda. Prvi zapisi rudnika soli segajo v leto 1075. V samem rudniku so stene slane, s stropa visijo slani stalaktiti (tudi več metrov dolgi). V rudniku je ogromna dvorana višine 90 metrov in solno jezero, po katerem se je moč popeljati s čolnom. Na sredini jezera je majhen otoček ostankov soli, kar so pridoma izkoristili in naredili turistično točko. V veliki dvorani so naredili pravi zabaviščno-športni park. Ves rudnik sva prehodila peš (možna je tudi uporaba dvigala), najbolj zanimiv je bil spust in vzpon po ozkem Rudolfovem rovu, kjer je v 13 nadstropjih označeno leto, ko je bila izkoriščena določen raven. V rudniku je tudi predstavljeno, kako so včasih izkopavali sol in jo transportirali. Predstavljen je gepelj, nekakšen ogromen vitel, ki so ga vrteli konji in dvigovali izkopano sol. Rudnik je zelo obiskan, tako da priporočam zgodnjo uro vstopa in po možnosti tudi obisk med delovnikom (cena ogleda 12 €/osebo; za posamezne aktivnosti npr. lahko igraš namizni tenis ali se voziš z vrtiljakom, pa je potrebno odšteti še kakšen dodaten evro).