Zgodba o razpadu monarhije, novi meji, razcvetu tihotapstva in o tem, kako se je gradila naša največja utrjena linija ...
Od šverca do švorca
Z rokami v žepih je Miha ogledoval Amerikančev grunt, ki se je bohotil ob cesti med Gorenjo vasjo in Žirmi. Zadaj so se raztezali travniki in zapleveljena polja. Hiša je bila obsežna, nadstropna in samo na prednji strani je imela šestnajst oken. Od daleč je spominjala na prerezan hleb sira z luknjami. Grunt bi bil bi že zdavnaj prodan, a ni se našel kupec, ki bi plačal v celoti, deliti pa niso pustili ...
Po cesti je počasi in brezvoljno prihajal pešec. Miha je prepoznal postavo, ovešeno z nahrbtnikom. Bil je sosedov Ivan, ki se je vračal z orožnih vaj.
»Spustili so me, ne vem pa za kako dolgo« je dejal namesto pozdrava. »Govorijo, da bodo vaje podaljšali na deset tednov.« Miha se je namrdnil kot bi mu glavo v svinjak tiščal. »Vaje? Ivan! Si mar videl puško v teh dveh mesecih, ko si garal in vsak dan otepal krompir in zelje? Kakšne vaje neki« je zaril roki v žepe in se izpod klobuka zazrl proti Pasji ravni, kjer je oblak prekril sonce. Izvlekel je srebrno cigaretnico, ponudil in jima prižgal. »Saj sem ti govoril, pa nisi poslušal.« Ivan je požrl slino in se zamislil. Deset let je že minilo, kar so ga med njunim kontrabantom obstrelili graničarji1 ...
1 Nadaljevanje zgodbe Rapalka, PV 11/2009
Ko zacinglja denar v žepih
Naslednje jutro po nesrečnem dogodku, je Miha nesel svojih deset kilogramov riža do bližnje gostilne in brez težav prodal zalogo. Bližal se je čas kolin in v krvavice so ponekod namesto ješprenja dajali riž, kar je bilo bolj »nobel«. Nazaj grede se je ustavil pri Ivanu in potrkal na okno. Izročil mu je polovico zaslužka, ki je bil nekajkrat večji od nakupne cene. Ivan se je kislo zahvalil in povedal, da mu je mama nogo oskrbela z domačimi pripravki, vendar ji je moral obljubiti, da se s kontrabantom ne bo nikoli več ukvarjal. Miha ga ni mogel razumeti, saj je bil še vedno omotičen od cingljanja v žepih. Razšla sta se in nikoli več skupaj podala na pot lahkega zaslužka.
Dva dni za tem je prikrevsal domov stari oče in se Mihe kar sredi sobe lotil s palico. Ni šlo drugače, kakor da jo je pobesneležu izpulil iz rok. Bil je cel kravál in domači so pritekli na kup. Oče je hotel posredovati, pa mu ni uspelo. »Kaj imava, sprašuješ?« je vpil starec. »Delam tisto, česar ti nisi. Skušam ti vzgajati sina, pridaniča! Smolarjevemu so zaradi njega prestrelili nogo. Žirovci bodo s prstom name kazali, ker ga je tvoj paglavec zvlekel pred puške.« Mihov oče, čevljar po poklicu, je ob tem pogledal v tla …
Večina žirovskih čevljarjev je bila zaposlena pri mojstrih ali v zadrugah. Hotel se je osamosvojiti in mámila ga je delavnica v Selu, katere mojster je bil star in opravljal le še manjša popravila. Nakup bi zmogel brez večjega posojila.
Cesar potrebuje vojno posojilo
Nato se je leta petnajst zgodilo, da se je monarhija, ki jo je vojna na frontah izčrpala, obrnila po pomoč k ljudstvu. Cesarska blagajna je razpisala vojno posojilo, za katero je ponujala visoke obresti. Zanj sta med drugimi agitirala tudi župan in učitelj. Razlaga, da bo po vojni Dunaj še vedno stal in da bo tam cesar, se je zdela preprostim ljudem več kot verjetna. Marsikoga so premamile obresti, ki jih je cesar ponujal v zahvalo za mazanje vojaškega stroja. Ivanov oče je računal, da bi lahko delavnico izplačal, povrhu pa nabavil še lepo zalogo usnja. Nekega dne je enostavno pobral ves denar, ki so ga premogli in odšel v loško hranilnico. Šele, ko je za mizo pokazal potrdilo, je žena izvedela, kam je naložil tudi njeno revno doto. Bila je tiho, saj je bilo prepozno za premišljevanje.
Poleti je Italija prestopila na drugo stran in napovedala monarhiji vojno. Odprlo se je bojišče na Soči in tedaj so vpoklicali tudi njega. Imel je srečo, pristal je v terenski delavnici, kjer so krpali vojaško obutev. Po preboju fronte, se je vojska razlila na italijansko stran in delavnica je ostala daleč zadaj, brez dela. Lahka zmaga je bila nepričakovana, a propad izčrpane monarhije se je že kazal na obzorju. V nekaj mesecih so iz nje nastale nove države, vojna posojila pa so skupaj s sanjami izpuhtela kot prižgan smodnik.
Koža naprodaj
Njegov Miha je bil druga zgodba. Po tistem, ko so se mu žepi napeli od lir, ga ni nič ustavilo. Pri devetnajstih je že veljal za enega največjih tihotapcev na Žirovskem. Omislil si je tudi lastno tihotapsko pot. Iz Ledinice se je odpravil mimo Kovka in pod osamljeno Cornovo kmetijo skozi plitvo dolino med Mrzlim vrhom in Trepalovo Sivko. Med Jaznami in Ledinami je prečkal cesto in se spustil v Spodnjo Idrijo. Naenkrat je peljal čez mejo po tri konje, ki jih je pajdaš kupoval na hrvaškem. Skupaj z nagrado kupcu so ga stali deset tisoč dinarjev, ko pa jih je predal odjemalcu na italijanski strani, je imel v žepih petindvajset tisoč. Seveda so bili konji tja grede natovorjeni še s hercegovskim tobakom, saharinom in drugim blagom.
Enkrat bi ga skoraj dobili. Na mestu, kjer je prečkal stezo, po kateri so hodile patrulje, so ga izdale sledi kopit v mehki zemlji. Čakali so ga, ko se je vračal. Rešila ga je sraka, ki se je začela izdajalsko dreti, ko se je bližal zasedi. Stisnil se je za smreko in čakal. Prvi so se naveličali graničarji, ki so se dvignili iz praproti in z napetimi puškami krenili navzgor, kjer so ga zadnjič videli. Miha je izza pasu izvlekel pištolo, ki jo je imel vedno pri sebi, sprožil nekaj strelov in se pognal v beg. Spodaj je zapokalo, a med drevjem se je znebil zasledovalcev, ki jih je vsake toliko opomnil s strelom, da so šli počasi in previdno. Umaknil se je čez Kovk in se po drugi strani spustil v dolino. Tedaj je sklenil, da kože ne bo več nastavljal svinčenkam.
Visoka šola kontrabanta
Poiskal je nekaj dvolastnikov, se pravi kmetov, ki so imeli del posesti na drugi strani. O navadah in razvadah financarjev se je pozanimal pri gostilničarjih in navezal stik z najbolj pohlepnim od njih. Dvolastnike je nato organiziral, da so med njegovo izmeno peljali na drugo stran in se še pred iztekom vrnili. Tja grede so imeli vprežene po tri pare konj, na povratku pa enega. V Italiji je bil les dražji, zato je kmetom dovolil, da so ga spotoma naložili in prodali za svoj žep. Zaradi koristi. so vsi vpleteni molčali kot ribe.
Velik trn v peti so predstavljali srbski graničarji. Bili so zavedni in vsak poskus nagovarjanja je bil tvegano početje. Na kaplarja Dimitrijevića, ki je bil najstrožji, je naletel v gostilni v Starih Žireh, kamor je prišel na vsakodnevnega pol litra vina. Mož jih je imel okoli štirideset, bil je strog in odljuden, zato ga je bilo težko videti v družbi.
Miha mu je na mizo poslal pol litra najboljše črnine. Srb je bil začuden, a v nadutosti je le pokimal. Ko je na dušek izpil kozarec odličnega vina, se mu je odtajal obraz in dobrotniku je z gesto pokazal, naj prisede. Dimitrijević je bil v Žireh od prvega dne, ko so postavili mejni blok v Osojnici. V vseh letih se ni hotel naučiti niti ene slovenske besede, vendar je govorico domačinov razumel zelo dobro. Do Mihe je skušal biti osoren, zdelo se mu je sumljivo, da bi mu mladenič plačeval drago pijačo, toda Miha mu je brez posebnega uvoda razložil, za kaj gre. Na mali kmetiji pod Breznico je živela njegova sorodnica. K hiši se je pritepla lisica in naletela na psa, ki jo je pregnal. Med ravsom je pes staknil ugriz in začel kazati znake stekline, tako da si ni več upala do njega. Bil je na verigi in Miha je Dimitrijevića prosil, če bi naredil ovinek do kmetije in kot človek, ki nosi službeno orožje, odrešil žival hudih muk, žensko pa strahu. Dimitrijević seveda ni hotel nič slišati, a po drugi polovički je le nakazal, da bi morda našel način, kako v knjigo dežurstev vpisati opravdanje za ispaljeni metak2 , ker je šlo ravno za nemočno žensko. Domenila sta se za soboto, dogovor o »nadomestilu« pa previdno pustila ob strani.
Mihova sorodnica se je na kmetijo primožila kot zelo mlado dekle. Mesec dni po poroki je prišel nov krog nabora in vpoklicali so ji moža. Imela ni niti osemnajst let, ko je izvedela, da je postala vdova in ostala na kmetiji sama z njegovo materjo in starima staršema. Pozimi je španska mrzlica, vzela stara človeka, tašča pa je ob izgubi najbližjih postajala vedno bolj čudna. Neke pomladne nedelje je dejala, da mora v Žiri, a nazaj je ni bilo. Čez štirinajst dni so jo našli, zataknjeno v veje pri Trebiji, kamor jo je prinesla Sora. Pri petintridesetih je tako ostala popolnoma sama in štela dneve, ki so ji polzeli med prsti ...
2 Obrazložitev za izstreljeni kos ostrega streliva vknjigo dežurstva straže.
»Cherchez la femme«3
Bilo je vse v rosi, ko sta v pol ure prisopla do kmetije, ki se je kopala v jutranji svetlobi. Ženska je bila obveščena o obisku in pričakala ju je vsa segreta in razpeta, z rovnico v rokah. Nekaj je kopala v vrtu, prišlekoma pa na vprašanje o steklem psu le zmignila z rameni. Naredila je vtis, da je nesrečnega psa pravkar zakopala. Dimitrijević si je zmedeno popravljal kapo in brisal znojno čelo, ne vedoč, da je bila pasja uta za hišo v resnici že več let prazna. Ženska je bila videti prav čedna in divja v tej samoti in strogega štiridesetletnika je to pahnilo v njemu doslej neznano stanje. Za kiklami je vedno gledal, a zrela ženska, ki je praktično vse življenje pogrešala moškega, je izžarevala neustavljivo privlačnost. Miha je silil nazaj, češ, da sta prišla zastonj, Dimitrijeviću pa se ni nikamor mudilo. Gospodinja se je opravičila, ker je pozabljiva in odhitela v hišo.
»Kažeš, muž joj je poginuo u ratu?« je mrmral kaplar. »Je, že dolgo tega«. Dimitrijević je zadovoljno kimal. Ko se je vrnila, je natočila žganja. Ko je hotela natočiti drugič, je Miha odklonil, Dimitrijević pa se je nasmehnil: »Jáka je, táka je, vsaka vam čast gospa. Prava rakija za pravog muškarca« in pomolil kozarček. Tudi tega je izpil na dušek, si s prstom navil brke, da so lepše navzgor stali, se odhrkal in izustil: »Zelo lepo imate tukaj. Gospa, ne tej kmetiji, vidi se, da manjka samo muške roke, pa bi bilo vse tako kot je treba«.
Miha je zijal. Nikoli ni slišal, da bi ta človek sploh poskušal izreči slovensko besedo, tako mu je bilo pod častjo. Ona se je nasmehnila. »Kaj morem, če sem ostala sama? Sem gor nihče ne zaide, po semnjih jih pa nisem iskala«. Dimitrijević je kar sam segel po steklenici v njeni roki in si točil. »E pa gospa, morda se še kaj srečamo, živi bili, pa vidjeli« je nato pomignil Mihi, da sta se odpravila. Ta je mislil, da bo šlo za trši oreh, a se je motil. Stari panj se je vnel in naslednjega dne, ker je bila ravno nedelja, jo je primahal nazaj. Ni ga bilo več spoznati. Večkrat tedensko je prihajal na kmetijo in bilo je očitno, da sta se našla dva, ki sta se dolgo iskala. Postal je poln načrtov, še posebno čez nekaj mesecev, ko je povedala, da je noseča.
Poročila sta se in strogi kaplar je postal zakonski mož, ki mu je bila prihodnost družine pred vsem drugim. Začel je razmišljati o prodaji njene kmetije in nakupu hiše v Žireh, a za to je potreboval denar. Prihrankov ni imel nobenih, saj je do tedaj živel brez cilja in vse pognal za pijačo, tobak in karte. Ko mu je Miha preko žene sporočil, da bi bilo njegovo ob dogovorjenih časih zatisnjeno oko vredno redne odškodnine, ni menda niti trenil z brki ...
Poslej je imel Miha proste vse poti in denar se je kar kopičil in počasi je začel razmišljati o veleposestvu, s katerim bi popravil očetovo napako, materino tiho trpljenje in utišal dedovo godrnjanje.
3 "Iščite žensko." Če se kaj pripeti, ima gotovo ženska prste vmes (Dumas st.).
Rupnikova linija
Leta sedemintrideset je kraljevina Jugoslavija začela z utrjevanjem zahodne meje. Inženirske enote so se lotile gradnje komunikacij, ki so pognale iz dolin in se kakor plesen razpredle po obmejnih hribih. Izogibale so se pobočij, obrnjenih k Italiji ter se z zadnjimi nitkami stezale vse do vršnih grebenov, kjer je tekla z očmi taktikov začrtana obrambna linija. Šlo je za zapoznel odgovor Italiji, ki je že deset let gradila svoj Alpski zid4 . Primanjkovalo je denarja in šele politične razmere v Evropi so spodbudile gradnjo. Po napadu Nemčije na Poljsko, je bilo potrebno dela odločno pospešiti in nadzor je prevzela vojska.
Odgovornost je prevzel general Leon Rupnik, doma iz Lokev pri Čepovanu. Dela so stekla, deset tisoče rezervistov je bilo vpoklicanih na dolge vojaške vaje, kjer so jih porabili kot gradbene delavce. Gradili so strojnična gnezda, manjše in večje bunkerje, vse do podzemnih utrdb z več bojnimi bloki.
Število ljudi ob meji je vrtoglavo naraslo in med prebivalstvo zaneslo nov življenjski ritem. Gradnja je zahtevala neznanske količine denarja, katerega delček se je stekel tudi v žepe domačinov in gostilne so bile polne teh in onih, saj je vojska ponujala solidno plačano delo. Kontrabant je bil v upadu, delo za vojsko pa je bilo zanesljivo in predvsem manj tvegano. Potrebovali so vse, od kovačev in železokrivcev, do delavcev, ki so urejali hudournike. Miha je spoznal, da je napočil trenutek, o katerem je sanjal. Imel je veliko, za razmišljanje povprečnega Žirovca neznansko veliko, a ves čas je vedel, da hodi po spolzki brvi. Uspešen umik iz zlatega brezna, se mu je namreč zdel vedno manj verjeten.
4 Vallo Alpino, utrjena italijanska kopenska meja od Francije do Jadrana, pri nas "branik" rapalske meje.
Iz ilegale v legalo
Priložnost se je ponudila spomladi, ko so oživela gradbišča na visokih grebenih. Oskrbovanje delavcev na težavnem terenu je bilo zapleteno in logistika se je oprla na domačine. Železnica je bila predaleč, cesta slaba, a stvari je bilo potrebno spraviti tja, kjer so jih potrebovali.
Miha je odšel na Hrvaško in kupil nekaj težkih vpreg, med domačini najel izkušene vozarje in skrbel za prevoz materiala, v glavnem hrane in pijače. Vsakodnevno so vozili med Škofjo Loko in Žirmi, kjer so blago pretovarjali na manjše voze ali na konje in tako dosegli tudi zadnje točke. Ko so pričeli z izkopi za slemenske utrdbe na Hlavčih njivah, Hrastovem griču in Golem vrhu, so logistične zahteve narasle do neznosnosti. Vojaška inženirija se je lotila največjih projektov; pri Hotavljah, kjer je bila ožina med hribi najmanjša, so predvideli velike obrambne bloke, ki bi Italijanom onemogočili prodor po dolini.
Miha si je s podkupninami pridobil uvozno dovoljenje za pet Škodinih tovornjakov z nosilnostjo štirih ton, ki so ga stali goro denarja, a z njimi je postal monopolist. Še največ težav je imel pri iskanju voznikov, saj si z vozarji ni mogel pomagati.
Pri vojski je denarja za vse!
V ponedeljek zjutraj se je z bleščečim tovornjakom odpeljal v Ljubljano, na železniško postajo. Tam je opazoval, kako so težaki raztovarjali vagone in nalagali tovornjake. Izbral je nekoga, ki se mu je zdel najspretnejši pri manevriranju in najbolj glasen pri priganjanju delavcev, ki so nalagali vozilo. Dohitel ga je na Dunajski in ko je ta po hupanju razjarjen ustavil in skočil iz kabine, je kazalo, da se ga bo lotil s pestmi. Pomiril se je takoj, ko so mu oči obstale na novem tovornjaku in od občudovanja se je slinil kakor otrok. Miha mu je v nekaj stavkih razložil za kaj gre in ga kar naravnost vprašal, koliko mu plačujejo za vožnjo. Kljub temu, da je možakar povedal mnogo višjo vsoto kot mu jo je v resnici izplačeval veletrgovec, mu je Miha ponudil dvakrat toliko: »Pa naj bo, čeprav dobro vem, koliko te v resnici plača. Potrebujem zanesljive ljudi, ki bodo lojalni in temu primerno jih bom nagradil.« S tem mu je nedvoumno povedal, da bo radodaren, a zahteven delodajalec. Izkazalo se je, da je našel pravega. Možak se je predstavil le s priimkom Kosec in dejal, naj ga tako tudi kličejo.
Po zadnji furi sta se dobila v Šestici, kjer sta si privoščila pečenko in najboljšega vipavca. Miha mu je ob slovesu v roko stisnil pet tisoč dinarjev, kolikor je znašala normalna šoferjeva plača. Dobil je še nekaj napotkov in Kosec je obljubil, da se bo že konec tedna javil na delo.
Tako kot so se domenili, je bilo. V petek popoldne je Miha poslal šoferja s tovornjakom v Ljubljano, kjer je pobral Kosca in še tri druge, ki jih je ta moral najti in pregovoriti. Obenem ga je postavil za njihovega vodjo, ki je kmalu namesto njega s podpisom prevzemal robo iz prevzemnih skladišč in jo predajal vojaški intendanturi v Žireh. Miha je imel malo dela, zato pa so ga imeli toliko več šoferji, ki so bili vpreženi od jutra do večera. Plačeval jim je radodarno.
Pet tovornjakov je amortiziral prej kot v letu dni in pripravljal se je na nakup še petih novih, ko so se stvari zopet nepričakovano zasukale. Nemčija je zasedla Češko in Miha je moral pozabiti na uvoz odličnih Škodinih vozil. Prekinjena je bila tudi dobava jeklenih plošč in železa za betonske armature, brez katerih se je gradnja obrambne linije zelo upočasnila.
Kaj bo?
Evropo je preplavilo živčno pričakovanje, kdo bo naslednji. Državna blagajna je bil izčrpana, vojska je zahtevala svoje, vlada je delala zopet po svoji glavi. Denar namenjen obrambi kraljevine, se je preusmerjal od zahodnih meja na vzhodno mejo z Bolgarijo in zopet nazaj, vmes se ga je precej izgubilo, a kar je bilo najbolj kritično – noben od projektov ni bil dokončan. Načrti Rupnikove linije so bili večkrat popravljeni v smislu zmanjšanja stroškov, prvotno zamišljene utrdbe so izgubile po več sklopov, a učinka ni bilo.
Spomladi leta enainštirideset, ko so temni oblaki preplezali Karavanke, so bile v bunkerjih namesto mitraljezov po tleh razmetane pozabljene lopate in krampi, na stenah pa še pritrjen lesen opaž od betoniranja. V bojnih blokih na Hlavčih njivah, Hrastovem griču in Golem vrhu, je bilo po tleh še blato in iz neizoliranih sten je mezela voda in risala temne srage po zidovih ...
Konec nekega obdobja
Miha se je zavedal, da je zlato obdobje v zadnjih izdihljajih. Rojevala se je nova kriza, hujša kakor vse prejšnje in za slab denar je razen enega odprodal vse tovornjake in odpustil tudi šoferje razen Kosca. Podjetniška žilica pa ga ni zapustila. Prihrankov je imel še veliko in spomladi leta enainštirideset, si je izpolnil željo in kupil Amerikančev grunt.
Najel je četo pleskarjev, krovcev, kolarjev, tesarjev in mizarjev, ki so se lotili obnove poslopij in po dveh tednih je grunt zasijal v prvotnem blišču. Konec maja je načrtoval vselitev, a se je zavleklo, ker so Kosca mobilizirali in je moral sam poprijeti za volan tovornjaka in razvoziti robo gostilničarjem in trgovcem. Tovornjaka se ni nikoli privadil. Petega aprila zgodaj zjutraj, je pri Visokem v ostrem ovinku dohitel voz naložen s hlodi in ob umikanju zdrsnil v Soro ...
Amerikančev grunt je okupacijo dočakal bleščeč in – prazen. Stari oče je umrl, mati in oče pa se v tistih »čudnih« časih nista upala vseliti v tako veliko hišo. Prostora na gruntu je bilo na pretek in teden po koncu vojne so lokalni aktivisti priredili miting v počastitev svobode in osvoboditeljev.
Bilo je proti jutru, ko so utrujeni veseljaki opazili, da je ostrešje toplarja obliznil plamen. Še preden so uspeli najti prvo vedro, je ogenj objel in preplavil celo streho, veter pa je zanesel goreče kosme v zrak in na ostrešje hiše. Ko so dopoldne ljudje hodili po bližnji cesti, so videli le še kadeče se zidovje, ki se je rušilo samo vase.
Grunt so priključili novi kmetijski zadrugi in na njem postavili več ogromnih lesenih hlevov, ki pa nikoli niso zaživeli, kakor so si zamišljali zadružni funkcionarji. Lesena poslopja so z leti propadla in na veliko betonsko ploščad so konec šestdesetih postavili koše za košarko, da se je lahko mladina namesto po njivah, preganjala za žogo ...
Dušan Škodič