Polet - Janez Konečnik: Ko tudi visoko v gorah zadiši po pomladi, ko začnejo macesnu nabrekati popki in ko sneg ostaja le še na bolj senčnih legah, se začne tam dogajati skrivnostni ples.
To so, vsaj zame, najlepši prizori in doživetja, ki jih kot ljubitelji narave in navdušeni fotografi lahko doživimo v naših gorah.
Tudi za ta doživetja še posebej velja že velikokrat potrjeno in v praksi preizkušeno pravilo: za vrhunska doživetja se je treba tudi vrhunsko potruditi. Ali z drugimi besedami: več truda ko vložimo za dosego cilja, večji je potem užitek.
Vsekakor moramo vedeti, kje so rastišča ruševcev, to so prostori, kjer se dogaja njihov svatbeni ples. Informacije o tem so zelo zaupne in le res dober znanec bi nam izdal to skrivnost.
Pri nas se je za to treba povzpeti vsaj nad 1500 ali 1600 metrov visoko, nad samo gozdno mejo.
Nujno moramo biti ob pravem času na pravem kraju. To se sliši enostavno, v praksi pa to pomeni, da je treba biti že pred svitom (že kar precej pred četrto uro zjutraj) visoko nekje v hribih. Do tja pa je običajno kar več ur hoje. To je še posebno težavno, če je na poti veliko snega. Ker je v tem času še zelo mrzlo, moramo tovoriti s seboj dodatna topla oblačila in seveda še obvezno fotografsko opremo, med katero spadata kak težak objektiv in še težji stativ.
Ruševci, še posebno kokoške, so zelo plašne ptice, saj pravijo, da ima ruševec na vsakem repnem peresu oko, zato se moramo na rastišču dobro skriti ali se narediti nevidne. Ker sam tehnike nevidnosti še ne obvladam, si navadno že dan prej pripravim skrivališče (koč ali »širm«), kamor se zjutraj še v temi zavlečem in čakam …
Kljub vsemu se mi je že zgodilo, da je navdušen petelin pristal prav na strehi mojega skrivališča.
Kaj naj potem počnem z velikim teleobjektivom?
Še v temi se začne: prileti prvi, drugi, tretji … Pristajajo z velikim truščem in kmalu se zasliši značilno gruljenje in pihanje. Ruševci se šopirijo, poskakujejo in se zaganjajo drug v drugega. Boji so hudi, perje leti naokoli in poraženec navadno zapusti ring. Težjih poškodb običajno ni. Ko se zdani in prvi sončni žarki obsijejo rastišče, bojevitost petelinov popusti. Spet oživijo le, če med njih zaide kakšna kokoš. V trenutku se spet zberejo na bojnem polju in perje spet frči.
Čudim se, od kod tem malim petelinom takšna energija in moč, da dan za dnem uprizarjajo te jutranje boje. Obred se ponavlja vsako jutro in traja skoraj ves mesec. Mi pa, če imamo srečo, jih pri tem opazujemo in včasih nastane še kakšna dobra fotografija.
In ko se zgodaj zjutraj vračamo v dolino, se srečujemo z začudenimi planinci, ki jim ni jasno, kaj smo ob takem času iskali tam zgoraj. Saj ko oni pridejo na rastišče, ni o jutranjih bojevnikih niti sledi več. Vsa čarobnost zgodnjega jutra do takrat že izgine.
Lov
Ruševec spada, zdaj še, med vse leto zavarovane vrste. V sosednji Avstriji je lov nanje dovoljen. Prav zanimivo je ponekod v Karavankah, kjer državna meja poteka po vrhovih gora. Na naši strani je varen, prehod meje pa ga lahko stane življenja.
Krivci, repna peresa, so simbol poguma mladih hribovcev in krasijo klobuk gorenjske narodne noše. Ustreliti ruševca in priti do njegovih krivcev ni bilo enostavno. Skoraj tako kot ubiti leva zaradi repa! Zato so se fantje s tako »trofejo« šopirili pred dekleti. Če samo pomislimo, koliko petelinov je to »petelinjenje« plačalo z življenjem?!
Tako je pri nas, na Finskem pa jemljejo streljanje ruševcev bolj kot šport, podobno kot pri nas lov na fazane. Lovijo jih s psi, in ko se pred njimi umaknejo na drevesa, jih lovci brez težav postrelijo.
Opis
Ruševca uvrščamo med gozdne kure. Samec je precej večji od samice in tudi veliko lepših barv. Tehta največ do dva kilograma. Za petelina so najbolj značilna repna peresa, ta so na obeh zunanjih straneh zakrivljena – krivci, peresa na spodnji strani repa so bele barve, nad očmi pa ima ruševec kožno gubo izrazite rdeče barve.
Življenje
Parjenje ali rastitev poteka običajno aprila in maja. Kokoš znese šest do12 jajc in po slabem mesecu se izvalijo mladiči ali kebčki. Glavna hrana ruševcev so poleti in jeseni semena, borovnice, brusnice in tudi hrana živalskega izvora (žuželke, bube, deževniki). Pozimi in pomladi se hranijo z drevesnimi in grmovnimi poganjki in popki. Zavetje pred zimo si najdejo v rušju, pod debelo snežno odejo.
Ogrožajo jih lisice in kune, veliko jih konča v krempljih orlov.
Ruševec je zelo občutljiv na spremembe naravnega okolja, posebej zaraščanje nekoč lepo vzdrževanih visokogorskih pašnikov, moti ga hrup številnih in preglasnih obiskovalcev ali prenizko letečih letal ali helikopterjev.
V Sloveniji je največ ruševcev na območju alpskega sveta: Julijske, Kamniško-Savinjske Alpe in Karavanke. Najdemo ga tudi na Pohorju in morda še kje.
Če gremo bolj proti severu, na primer na sever Evrope, lahko ruševce opazujemo že na nadmorski višini nekaj metrov.
Janez Konečnik