ČZP Večer je predstavil Ruslico, prvo založbo elektronskih knjig v Sloveniji. V Ruslici je možno kupiti elektronske knjige različnih zvrsti slovenskih avtorjev in v slovenščino prevedenih tujih avtorjev.

ČZP Večer, d.d., je v Botaničnem vrtu v Razvanju pri Mariboru predstavil svoj novi produkt - Večerovo založbo elektronskih knjig Ruslico. "Večer je in bo napredna časopisno-založniška hiša. Nenehno razvijamo nove digitalne programe in produkte, v katerih vidimo velik potencial za naše podjetje. Z Ruslico, ki je prva slovenska založba elektronskih knjig nasploh, orjemo ledino na področju elektronskega založništva v Sloveniji," je v uvodnem govoru na konferenci povedal Uroš Skuhala, direktor in odgovorni urednik Večera.

V Ruslici je možno kupiti elektronske knjige različnih zvrsti slovenskih avtorjev in v slovenščino prevedenih tujih avtorjev. Od leta 2006 do sedaj je bilo izdanih prek 100 elektronskih knjig več kot 60 avtorjev. Prva e-knjiga, izdana v Ruslici, je bila pesniška zbirka Cirila Zlobca Samo ta dan imam (26. april 2006). Bralcem so v Ruslici v elektronski obliki na voljo vrhunci slovenske klasike in novejša dela z raznoliko tematiko. Cene posamezne e-knjige se gibljejo med 2 in 10 evri. "E-knjiga je taka kot tiskana, le da ni na papirju, torej ima vse elemente tiskane knjige, tudi kataložni zapis. Vsaka e-knjiga je opremljena s kratko vsebino, življenjepisom in bibliografijo avtorice ali avtorja," je o e-knjigah povedala Helena Grandovec, urednica Ruslice, in dodala, da je naš cilj v elektronski obliki objaviti čim več najboljših del slovenske klasične in novejše literature, učbenike, priročnike in leksikone.

E-knjige lahko prebiramo na namiznem ali prenosnem računalniku, dlančniku in na nekaterih vrstah mobilnih telefonov. Format in oblika e-knjige sta prilagojena tudi za elektronski papir in mnoge vrste bralnih naprav. Vse, kar mora imeti naprava, na kateri beremo e-knjigo, je naložen brezplačen bralni program MS Reader. >>www.vecer.com/ruslica/

Elektronska knjiga:

S prijatelji pod macesni
Kmeclova knjiga "S prijatelji pod macesni" je dragoceno, domiselno, iskrivo sporočilo in dokazilo o globoko človeškem značaju planinstva, to je gibanja v gorski naravi, naši učiteljici in rešiteljici; o našem slovenskem "zlatem, ljubem, zvestem" svetu, o srečni samoti, o človeški preproščini, vse skupaj nekakšna planinska simfonija, in konec koncev res ganljiva izpoved o človeku, njegovih stiskah in njegovih potrebah, o njegovem hrepenenju po sreči in njenem doseganju.

Tine Orel v spremni besedi h knjižni izdaji

Odlomek iz knjige:
Tradicionalni, spodobni planinski gospodje s palicami na kljuko in z zelo lepimi zelenimi lodnastimi hlačami ga zmeraj resno in očitajoče gledajo. Ne rečejo nič, ker so olikani, ampak imajo takšne očitajoče obraze, ko da bi bili sami nezakonski sinovi. Niso še dobro mimo, že se Kocina hipoma napne od popka na vse strani, ena sama struna, stopi na prste, zamiži in ustreli takšno vpitje, da se planinski gospodje za nama kar stresejo, palice na kljuko jim skoraj popadajo iz rok. Ko so končno le pošteno mimo, na primer po tisti lepi razgledni stezi čez Toščev trebuh, za prvim vogalom, se Kocina zdajci zahahlja in zraven na debelo razhudi: - A si videl te kaplane poštirkane! Še govorijo ne na glas, ko kakšne angelske device. In tudi na stran si ne upajo. Raje držijo, da jih šraufa po trebuhih, ker se jim zdi greh v hribih za grmovje. Ko kakšne mlade punčare, ki jim tudi ne gre v glavo, da bi kdaj kakšnega zaljubljenega človeka lahko tiščalo na stran in bi se moral mimo vzvišenih ljubezenskih reči ukvarjati s takšnimi banalnimi težavami! Še čudno, da v verzih ne govorijo! Juuuuuuu!
In spet razgraja. Njegovo načelo je: Kar godi, to počnem. Skušal sem mu že dopovedati, da to ne gre. Kaj, na primer, če bi šlo sto Kocin na Triglav! Vendar na ta ušesa ne sliši:
- Sto Kocin? Ko da je sploh sto Kocin na svetu! Še deset jih ni! Kocina je en sam! Je res? - Kaj hočem, priznati moram, en sam je.
- Torej, nobenih neumnosti!
Saj pravim: vsi Gorenjci spet niso tako slabi! Ob priložnosti sem jih srečal cel kup, ki so bili prav sodobno organizirani. Odpravili so se v hribe ko tolpa paglavcev, na zabaven ferjuks: nič drugega niso imeli pred očmi, ko da ga bojo daleč od spodobnih pogledov kronali, in to kar se le da! K takšnemu karseda kronanju spada muzika; ampak ne kakšna kasetna škatla - živa glasba! Zato je eden nosil harmoniko: specializiran nosač, nekakšna družbena nadstavba v malem - kultura; za jedačo, pijačo, milo in zobno ščetko so skrbeli zanj drugi, baza. Kar zadeva bazo, spada k takšnemu kronanju po gorenjskih nazorih pivo. Saj spada pivo zraven, ne? Seveda, kajpada, da ni žeje! Torej so trije prenašali mogočno zalogo piva, specializirani nosači: za kulturo jim je skrbela vrhnja stavba-harmonikar, lahko so se posvetili izključno pivu. Ker se ne sme biti lačen, sta dva nosila proviant: eden venec domačih klobas kar okrog vratu ko šal, drugi na palici, da je mahalo in bingljalo v večno spodbudo zastajajočim. Ostalo so nosila dekleta, recimo različna čistila - zobne ščetke, brisačo, milo in podobne ženske reči. Vsake pol ure so se usedli, za čas ni šlo, vrhnja stavba je morala gosti, vsi skupaj so se basali s klobasami (baza je vrhnji stavbi brez običajnih očitkov pridno lastnoročno in obilno polnila usta), se zalivali s pivom, kriče in malce onemoglo, ker je trajalo že tretji dan, zbijali šale, pri kočah pa obnavljali zaloge. Sploh niso mislili pol dneva naprej: fiksali so ga in se veselili življenja. Ko so se ga za kakšno skalo nažgali, so se veseli, neizčrpni, malce opotečni odpravili naprej. Godcu je tu in tam instrument padel malo po kakšnem grušču navzdol, da je spuščal različne vesele, čeprav neubrane glasove, pa se sploh ni pokvaril: kar nekako prizadevno in s posluhom se je ta harmonika vključila v vso zadevo. - Najbrž s pravim planinstvom takšen pohod nima kaj dosti skupnega, je pa zabaven kar se da; toliko bolj vesel kolikor nevzgojen; toliko bolj nepozaben kolikor nespodoben. Ekoloških težav pa ni povzročil niti malo: praznih steklenic se jim je, Gorenjcem, zdelo škoda in so jih, kakor so že bili v rožicah, vestno pobirali za seboj, pred konzervami pa so dali prednost domačim klobasam in tako je ostajalo za njimi, kakor je bilo: čisto, pospravljeno, v ekološkem ravnovesju, brez "embalažne polucije". Zgledno. Bolj ko za marsikaterim fasadno mnogo bolj neoporečnim planincem!
Tako se mi malo podrenjajo v mislih slovenski pokrajinci in tipi, kot v Mercatorjevi reklami. Na koncu pa le vprašam:
- Z Jesenic?
- S Krana, sledi izza stolpa nagel in varčen od govor. - Na, saj sem vedel, saj se ne da zmotiti. Iz Kranja je, še črke špara: reče "s Krana", namesto lepo
"iz Kranja".
Seveda pa varčnost tudi ni prav zmeraj za spotiko. Včasih te življenje enostavno prisili, da moraš stiskati, če si tudi Štajerec. - Kar živo mi vstane pred spominske oči davni študentovski pohod čez Pohorje. Najprej smo z bicikli prevozili Prekmurje po dolgem in počez, potem smo dva dni odmerili Pohorju; zjutraj smo se še basali z gostoljubnostjo pri prijateljevih domačih, potem smo se z avtobusom odcijazili do pod Pohorja, preskusili (prvič!) vzpenjačo, potem pa smo do večera želeli priti na Roglo, po skrajšanem postopku. Bil je lep dan; brez pojma o razdaljah smo sedeli v travi in po kamnih, kjer se je le dalo, dokler nas ni začenjala preganjati noč po nekakšnih močvirnih lesnatih stezah, na katerih smo očitno zašli. Bolj ko se je temnilo, bolj sva z Alijem tekla in bolj je Krijek zaostajal. Če je le preveč zginil v temi zadaj, sva postala, mu vpila, ga vabila in rotila, dokler se ni iz mraka izluščila senca velikanskega negodovanja in molčečih očitkov. - Ja, kaj pa je? sva skrbela. On pa nič, samo nekam široko, previdno in varčno je hodil. Predlagala sva mu, naj stopa pred nama, da ga ne zgubiva, zgube razvajene, podelane. Noč je tako in tako, eno uro prej ali kasneje, bogpomagaj. Seveda, sva komentirala za njim, ki je hodil čedalje bolj široko in varno - kot mornar na ladji ob najhujšem, Krijek je edinec, saj ne ve, kaj so življenjske težave, že malo hoje ga povozi, mucka maminega. On pa se ni zmenil, molče je kar naprej hlačal in širokoritil, okorno in previdno, kot bi mu glažovine v r.. natresel... hipoma se nama je posvetilo: seveda, to je, šmirglja ima tam zadaj, volka! Sedenje na kamnu mu je škodilo! In že sva ga tolažila; obljubljala sva mu dobiti časopis, da si ga bo natlačil čez noč tja noter v bolečino, da mu bo popivnalo, časopis še najbolj pomaga; kreme žal nimamo nobene, mogoče pa bi se dalo v koči dobiti kakšno dobro pasto za čevlje, rdečo na primer, da postane po opičje živahen, še po drevju bo skakal, bo videl! Mogoče bojo na Rogli imeli tudi kaj smukca, takšnega za karte, da raje tečejo in drsijo, tudi s smukcem bi se zelo pomagajo. On pa ob vseh tolažbah ne bele ne črne, samo noge je prestavljal kar se da široko in po sili varčno noter proti večerni Rogli in trpel dvakratno: tudi zaradi dveh trapastih prijateljev, ki sploh ne vesta, kaj je to šmirgelj, kaj volk, ker ju pač še ni njun živdan ugriznil v r.. - Vojk torej je že takšna reč, ki tudi najbolj poštenega Štajerca v hipu naredi Gorenjca: varčevanje, varčevanje na vsakem koraku! - Na Roglo smo potem prišli kar se da kmalu, vsaj midva, dobra volja je krajšala pot, vsaj nama; pot sem si ohranil v najlepšem spominu, vsaj jaz.

O avtorju:

Matjaž Kmecl
Matjaž Kmecl se je rodil 23. februarja 1934 na Dobovcu pod Kumom v učiteljski družini. Šolal se je v Radečah, Šoštanju, gimnazijo pa je obiskoval v Celju. Na ljubljanski Filozofski fakulteti je študiral slavistiko, diplomiral leta 1959, deset let kasneje pa je promoviral z disertacijo o slovenski noveli. Do upokojitve je bil profesor na ljubljanski slavistiki, bil je tudi sourednik Problemov in urednik Jezika in slovstva.

Dela:
1964 - Lirika, epika, dramatika (soavtor)
1967 - Slovenska književnost 1945-1965 I (soavtor)
1968 - Slovenska proza 1945-1965 (soavtor)
1975 - Novela v literarni teoriji, Od pridige do kriminalke
1976 - Mala literarna teorija
1977 - drama Lepa Vida ali problem svetega Ožbolta
1978 - proza S prijatelji pod macesni
1980 - drama Friderik z Veroniko
1981 - monografija Fran Levstik, Rojstvo slovenskega romana, drama
Levstikova smrt

Napisal je tudi več radijskih in TV iger.