Dnevnik, Kjer tišina šepeta Dnevnik, Na sončni strani - Mitja Košir: Gore nad Martuljkom so v vseh ozirih nekaj posebnega. Tja gor ni ne nadelanih in ne zaznamovanih poti, izjema je le Špik, saj nanj pripeljejo rdeče bela znamenja iz Krnice, skozi spodnji del globoke Gruntovnice
... in preko zaobljene Lipnice na divje postavljeni vrh nad skoraj tisočmetrskim severnim prepadom. Vse ostalo gorsko veličastje martuljške skalne ogrlice, razpeto med Kukovo špico na vzhodu in Rigljico na zahodu, pa ostaja divji svet brezpotij, svet globokih grap, prepadnih polic in razbitih grebenov, svet globokih brezen in razkošnih razgledov. To prizorišče seveda ni za vsakogar, kdor pa je vešč gibanja po tem vznemirljivo lepem, a hkrati tudi zelo zahtevnem svetu, ta bo tam zgoraj doživel pravljično srečanje z najlepšim in najveličastnejšim, kar iz svoje zakladnice ponujajo Julijci. Zaigrala mu bo simfonija v kamenju…
Rutarski Vršič (1699 m)
Kukova špica in Široka peč z vrha Rutarskega Vršiča. Foto: Mitja Košir
Vendar vse v martuljških gorah le ni tako strogo resno. Sem ter tja se najdejo tudi prikupni in lahko dostopni vzvišeni kotički, kakšen vrh ali vršiček, dostopen slehernemu, ki ima voljo v glavi in dovolj moči v nogah, da se loti premagovanja kakšnih slabih tisočerih višinskih metrov. Ena takih, nadvse hvaležnih »destinacij« z izjemno lego in še bolj izjemnim razglediščem je prav gotovo naš pohlevni vrh, Rutarski Vršič, ki mu gre pridevniški del imena po krajo ob njegovem vznožju, po Gozdu Martuljku, ki so mu nekoč pravili preprosto Rute.
Vendar pozor, omenjena pohlevnost velja le zato, ker bomo ves čas hodili po dobro uhojenih lovskih poteh in po prijetno senčnih, torej hladnih gozdnih pobočjih, vendar se bomo na teh poteh zaman ozirali za kakšnimi rdeče belimi znamenji. Skratka, na tej poti bomo odvisni izključno od svojih iznajdljivosti. Vendar brez strahu, le v kakšni gosti megli se nikar ne podajte na pot.
Naše izhodišče je seveda v Martuljku, od koder v globoko krnico Za Akom pod mogočno Široko pečjo sledimo označeni in dobro zavarovani poti (mimogrede: ta zavarovani del je tudi edino zahtevno mesto na vsej poti; ni za vrtoglave!). Tukaj, Za Akom, pa se začne stezosledska pustolovščina. Na sotočju dveh hudourniških grap izberemo levo, vzhodno ležečo, jo prečimo in na njenem vzhodnem, poraščenem bregu poiščemo dobro vidno stezico. Zdaj je bitka praktično dobljena, saj se po tej človekovi sledi zlahka, v razpotegnjenih ključih vzpnemo na prostrano, poraščeno sedlo med našim ciljem na severu in razbitim Vanežovim robom na jugu. S sedla imamo do vrha Rutarskega Vršiča le še nekaj korakov.
Na vrhu, med pekočimi koprivami in sveže zelenim macesnovjem se nam odpro obzorja, ki ob njih zatrepeta še tako razvajeno gorniško srce. Na velikane martuljških gora, Kukovo špico, Škrnatarico, Široko peč, na Ponce in Špik zremo iz nenavadne perspektive, saj se počutimo kot da čepimo prav v njihovem naročju. Onstran Doline, na severu, pa blagi, zeleni svet Karavank s Trupejevim poldnevom in Vošco skoraj na dosegu roke.
Komur ni do vračanja po isti poti, namignimo, da z vrha Rutarskega Vršiča pelje lepa lovska pot na vzhod, globoko v korito Belega potoka in naprej k izhodišču, v Martuljek, le prav na vrhu potrebujemo nekaj iznajdljivosti, da začetek poti sploh najdemo. V veliko pomoč nam bodo od neke zlate roke postavljeni kamniti možici. Sledimo jim in dobrih sto višinskih metrov pod vrhom bomo stopili na dobro vidno in uhojeno stezo.
Še več koristnega boste našli v knjigi Tineta Miheliča Julijske Alpe – severni pristopi (Sidarta, 2004), poglejte pa tudi na odličen zemljevid Kranjska Gora z okolico 1: 25.000.
Mitja Košir