Gore in ljudje: Jeseni je v misli nenadoma priplaval spomin na Rzenik. Kdaj je bilo to, kdaj bom šel spet nanj? Decembra sem o njem prebral zimsko zgodbo in ugotovil, da prihaja pravi čas zanj. Vse drugo se je uredilo samo po sebi.
Tišina
Pri starem prijatelju. Med napol naključnim obiskom le nekaj dni po izletu: »Ne najdem v dnevniku, katerega leta sva šla za 29. november na Rzenik. Saj je bilo to sredi osemdesetih let?« »Šla sva dan ali dva pred novim letom, mislim da leta '91 ali '90.« Zlahka sem našel zapis in prave oznake slik!
29.12.1990 Rzenik. Z Janom sva šla skozi Dolski graben na Dol. Pot se mi je vlekla, na planini je bilo že kar nekaj snega. Malicava. Nato po udirajočem se snegu proti planini Rzenik. Sprva po poti, potem pa jo mahneva kar navzgor. Sneg, strmina, mokra kolena. Na planini Rzenik predah za čaj. Naprej? Nazaj? Vrh je vabljivo blizu. Ne veva, da naju čaka prediranje po borovcih.
Na vrhu je res lepo, daleč od civilizacije. Človek se počuti sam. Pot navzdol je tudi dolga. Proti koncu me začne boleti prvo eno, nato pa obe koleni. A le prideva dol. Vsega skupaj 6 ur. Čeprav ni bilo sonca, ga učakava na poti domov, nekje pri Jaršah.
Tišina. Kopišča se kopajo v soncu. Bo presvetlilo tudi Dolski graben? Hoja v tišini; kako glasne so misli, ki hitijo in se ne zmenijo za počasen korak. Dom, služba, prijatelji, znani in neznani ljudje se pojavljajo v umu. Dolgo ni Dola. Dan se prevesi v popoldan. Umiri se strmina in z njo dokončno tudi v glavi nastopi prijetna tišina.
Enosmerna sled. Na planem je veter okretnejši. Koče, namenjene ljudem in živalim, so zapuščene. Pod trojnimi smrekami se odcepi sled človeka in psa. Se bomo danes še srečali? Je šel čez Konja? Delal je dokaj dolge korake. Dober način varčevanja z energijo. Nad planinami se je naredil oblačen pokrov. Parkirišče pri spodnji postaji gondole je bilo polno. Verjetno na Veliki planini tudi nimajo sonca.
Pričakovanje. Smučina se drži poti in stopinje sledijo smučini. Sivina je napolnila mešan gozd bukev in smrek. Višje je vse več snega in vse manj bukev. S psom sta šla po grebenčku nad kočo. S strešnega okna je nekdo odkidal sneg. Za Novo leto so tu praznovali! Nad planino Rzenik prevlada belina. Še smreke, ogrnjene v bel plašč, postanejo redke in čedalje bolj pritlikave. Čakam, kdaj bom ugledal sonce. Pričakoval sem ju, a se pojavita iznenada. Izstopila sta iz mlečnega zraka.
Srečanje. Uvideven je in psa drži k sebi. »Saj mu ne bom nič naredil!« Palice ima na nahrbtniku in v rokah kratek cepin. »Tule je kar strmo.« Mogoče se mu ni zdelo običajno, ker sem imel samo smučarske palice. Ima prav. Pomembno je slediti lastnim občutkom in vzgibom. Koder pes pride brez cepina, bom tudi jaz. »Še kake pol ure je do vrha,« pove. Zna brati misli? Ravnokar sem se to vprašal. »Zgoraj je sonce. Vsaj bilo je, ko sem bil na vrhu.« In že odhiti z Ajko proti dolini.
Sam z goro? Rahli odtenki modre dobijo moč nad vršnimi valovi oblakov in ogrejejo dušo. Končno! Zvok koraka postane vesel. Kot bi se čevlji režali na srežu. Na vrhu dobim občutek, da sem sam z goro. Pravzaprav se ne počutim samega. Pred Rzenikom stoji veliko gora, zaledenelih v času. Okoli njih je čutiti lahen prepih gorskih energij.
Obljudena koča. Zunanja vrata so odprta in polkna odstrta. Nekomu bom lahko voščil vesele praznike. Jože je prepričan, da me dobro pozna, le ne spomni se, od kod. Ni mogoče, si mislim. Mimogrede izvem, da sta z Zvonko odlično zapisana pri dovškem župniku Urbaniji. Verjetno še pri kom. Praznike sta preživela v miru, daleč od pokov petard. Planini in gori velikokrat prideta vračat življenje. Njuna Kira je ena sama prijazna kepa pasjih dlak.
Drugačna toplota. Njuna vpisna knjiga je arhivska, še iz šestdesetih let prejšnjega stoletja in tisočletja. Svetilko sem tokrat pustil doma. Škoda. Prehitro moram ven in v dolino. Jožetov topel nasmeh mi še nekajkrat priplava pred oči. Kaj, če ima prav in se poznava na meni neznan način? Čutim, kako me je izpolnil mir z gora. Še prazen Dolski graben je videti prijazen. Vtis gore, skrite v nepomembni višini, se je z doživetjem usedel globoko v občutje. Ne bi znal opredeliti, kaj natančno me navdušuje pri Rzeniku.
Številni raziskovalci preučujejo delovanje narave z namenom, da bi človeštvo bolje izkoriščalo naravne vire in upravljalo z njimi po lastni volji. Toda tudi vse dražje in vse bolj detajlno poglabljanje v ta čudež, ki mu pravimo narava, ni prineslo odgovorov na nekatera temeljna vprašanja, kot sta o nastanku naravnih virov in nastanku zavesti. Bolj ko se poglabljamo v naravo, bolj se narava zdi čudežna in osupljivo harmonično urejena, kar govori o inteligentnem načrtu, ki se skriva za njeno lepoto in njenimi zakonitostmi. Načrt je moral nekdo narediti in ga izpeljati! (Mišo Tošič, Prerokbe iz Ved)
Iztok Snoj