Silvo Baznik: Dobro jutro rano jutro, si zaželim pred peto uro zjutraj in malce oklevam ali naj oblečem pohodniška ali kolesarska oblačila. Po temeljitem premisleku in seveda spominu na vremensko napoved z možnostjo ...
... ploh in neviht v gorskem svetu v popoldanskih urah, se odločim za kolo in temu ustrezna oblačila. Sledi obilen zajtrk in nato oblečem še anorak in na pot.
Vrtim pedala v zmernem ritmu. Kmalu zaidem v meglo, ki me spremlja vse do Domžal, kjer v hipu izgine. Sonce nudi primerno toploto in anorak roma v torbico. Nadaljujem proti Kamniku, kjer zavijem proti Tunjicam. Po načrtu bi moral v Tunjiški mlaki nadaljevati za Laniše a kot se rado zgodi, ne najdem prave poti. Peljem naprej in cesta se spremeni v makadam in makadam v dovozno pot do zadnje kmetije. Prijazen domačin mi pove, da sem pač zgrešil, kar vem a zraven doda, da se lahko poslužim gozdne ceste nekaj sto metrov nazaj, ki pelje do Sidraža in Sv. Lenarta. Kot rečeno tudi storjeno a glej ga zlomka, gozdna cesta že po nekaj deset metrih postane kolovoz z razcepom levo in desno. Katera smer je prava, seveda ne vem. Po kratkem razmisleku se odločim za levo varianto in kmalu kolovoz postane blatna pot, ki se strmo vzpne. Treba je s kolesa in ob kolesu skozi gozd do vrha, nakar zopet na kolo in malce dol in malce gor dokler ne zagledam prve hiše na nasprotnem bregu. Bo že prav, si oddahnem in poženem navzdol ter prispem v vas Sidraž, kjer je zopet asfalt, ki me popelje v naslednje vasi Šentjurška Gora, Apno in Ravne. Tu naredim prvi kratek odmor za okrepčilo in fotografiranje in nato se odpeljem proti Stiški vasi, kjer zagledam v daljavi Storžič, ki ima že kapo.
Nadaljujem in kmalu dohitim kolesarko, s katero narediva kratek klepet na kolesu. Po padcu in zlomu komolca ima danes po nekaj mesecih okrevanja prvo resnejšo turo. Zaželim ji vse dobro in nadaljujem v malce hitrejšem ritmu do Ambroža in še višje vse do planine Jezerca. Tu pripravljajo ciljni prostor za tekmovalce, kolesarje, na vzponu na Krvavec. Še malce naprej, si rečem in po makadamu kolesarim proti Krvavcu. Kot se rado zgodi, zavijem desno namesto levo in tako dosežem zadnjo kočo na južnem pobočju Krvavca, od koder ni več poti naprej. Ko se zazrem v nebo in vidim temno gmoto na nebu, se odločim, da ne bom nosil kolo do hotela na vrhu, temveč se vrnil na planino.
Spustim se na cesto, naredim še nekaj posnetkov in nato odpeljem do zapornice pred planino. Ciljni prostor za tekmovalce je pripravljen, ura bo kmalu deset in čas je, da se hitro odpeljem. Do Ambroža srečujem sicer kolesarje, celo množico, a ne tekmovalce. Še imam nekaj minut na razpolago in pri zadnjih hišah v vasi zagledam avto s prižganimi utripalkami. Tekmovalci gredo. Ustavim se in se pridružim pešcici domačinov, da združno hrabrimo udeležence vzpona. Ko gre mimo kakšnih dvesto tekmovalcev in nekaj minut ni nobenega novega, se počasi in previdno spustim navzdol. Kmalu srečam zadnjega tekmovalca in spremljevalni vozili tako, da vem, da je cesta sedaj odprta za promet. Vozim mimo Stiške vasi v dolino, v vas Grad in Cerklje, kjer zavijem levo v smeri Zaloga. Ko se ozrem proti Krvavcu, nebo krasijo oblaki. Nič se ne oziraj, si rečem, je treba naprej. Le sem ter tja za trenutek ustavim, da naredim še kakšno fotografijo, sicer pa vozim in vozim ter preko Komende in Križa prispem do Duplice. Krog je sklenjen, od tu dalje kolesarim po jutranji poti do Domžal in Šentjakoba ter še do enega kraja z imenom Zalog. Še nekaj kilometrov ceste in ustavim pred domačo hišo.
Ura je ena popoldne in števec kaže sedemindevetdeset kilometrov poti. Dovolj za danes.