Nedelo - Grega Kališnik: Poldnevno vódeno blodenje po Gorjancih nas je tolikanj pretreslo, da se bajkam in povestim spod prstov Janeza Trdine nikakor ne posmehujemo več.

Čakajoč na učinke pomlajevanja, razglabljamo o svetih Jeri, Iliji, Miklavžu, krvavem kamnu, Prenehavniku, gospodičnah in škratih.

Če so Gorenjcem namenjene visoke gore, so se Dolenjcem zgodili Gorjanci. Nižji so od Alp, pa saj so vendar Dolenjci ta spodnji, Gorenjci pa ta zgornji in se je površje pravično zgubalo.
Šestdeset kilometrov jih je v dolžino, od Črmošnjiške doline do Samoborskega gorja, in 40 kilometrov v globino, na jugu jih zavira Bela krajina, na severu Šentjernejska dolina. Če ne drugače, ste jih v osnovni šoli spoznali zaradi spomenika, ki jim ga je s spisanimi bajkami in povestmi postavil Janez Trdina. Povsem mu že ne gre verjeti, saj je bil vendar Gorenjec, a uvodno sapico, ki veje s tega hribovja, ste iz njegovih izmišljij gotovo začutili.
V svet pravljičnih bitij, vil in netiskarskih škratov, s katerimi najlaže komuniciramo v neprištevnejšem stanju, smo se zagnali z živim leksikonom v planinskih čevljih, 68-letnim upokojenim profesorjem fizike in matematike Antonom Progarjem. Predsednikom Planinskega društva Krka Novo mesto in že 13 let vodjem pohodniške skupine (sprva samo) gorjanskih škratov in (malo zatem še) gospodičen.
Pa smo tam. Če ima prijatelje Triglav, jih imajo, kaj prijatelje, oboževalce, častilce, tudi Gorjanci. Kot ima vse polno slovenskih krajev svoje planinske božje poti, tudi Gorjanci niso izjema.
Že proti Gabrju me Anton opozori na grmič pontske azaleje, Azalea pontica, ki se našim očem skriva in včasih razkrije le med Gabrjem in Brusnicami, cveti v maju, lepo diši in je zavarovana. Domačini so zanjo izvedeli v začetku prejšnjega stoletja in ji – kako pa – pravijo podgurska roža. Rumena lepotica, razloži Progar, izvira s Karpatov, do nas pa se je pririnila že 4000 let, preden naj bi se bil zgodil čudež s Kristusovim spočetjem.
Iz Gabrja vodi na najčaščenejše točke Gorjancev več markiranih poti, s Tonetom se ustaviva pri smernih tablah, ki do Gospodične obljubljata približno uro in pol, do cofa na gorjanski kapi, Trdinovega vrha, pa skoraj tri ure. Neresnost Gorjancev gor ali dol, najviše segajo do 1178 metrov nad morjem.

Gor stari, dol mlajši?
Minute minevajo, zrak je vse redkejši in kmalu sva pri morda najznamenitejši postojanki, planinskem domu na Gospodični. Takole pravi Anton Progar: »Gospodična je dosegljiva vsem, Trdinov vrh pa že resnejšim planincem.«
Ura je še precej rana, nedelja se izvija iz meglene brisače, v katero se je čez noč ovila po sobotnem gromskem tuširanju, a stole že polnijo prvi pohodniki. Oskrbnik doma je zadnja štiri leta 30-letni Blaž Mrhar, dotlej je gostišče dolgo vodil njegov oče Vojko.
»Do petsto gostov nas obišče ob nedeljah, kuhamo trije, ob ponedeljkih in torkih imamo zaprto, pozimi delamo ob vikendih in praznikih. Gostinska je sicer prijetna, ni pa lahka, saj se vsak večer vračamo v dolino, v Novo mesto.« Razen kadar imajo dogovorjeno prenočevanje skupin. Individualnih prenočevalcev tu ne poznajo, je, kljub nevarnostim, ki prežijo na ljubitelje hribov, do doline le dovolj blizu oziroma nezahtevno.
»Glavne so enolončnice, najznamenitejši divjačinski golaž v kruhovi skodelici, tudi gobova mineštra iz šestih vrst gob, nabranih pretežno na tukajšnjih košenicah,« našteva in morda že kar snubi oskrbnik. A da bi se z dobrotnimi dobrinami omastil kar na prazen želodec? Nak, ni šlo. Čeprav bi si podlago zlahka zabetonirali s katero od 40 vrst žganih pijač iz sadja ali zdravilnih zelišč: možgane bi nam omehčala dišeča perla, vinska rutica, rman, dobra misel (ki postane medla misel) … največ pa gre, takole, ob množičnih napadih hodcev in hodk, piva in cvička.
»Naše planinsko društvo dom postopoma obnavlja že dve desetletji, od ureditve studenca, pa gradnje prizidka, ekološke čistilne naprave in še in še,« našteva Anton.
Zasebno me je peklilo nekaj drugega, par metrov stran. Studenček, ki mu je nesmrtnost z bajko Gospodična zagotovil Trdina. Malo pod domom priteče na plano, pravijo pa, da je pomlajevalen, če ga piješ. Sprva sem se z ledenico precej na grobo zdrgnil po obrazčku, čakal, čakal, se sem in tja poskušal ujeti v kakšni odsevni površini. Pozneje izvem, da je Gospodičnin pomlajevalni učinek precej netrenuten, pride z zamikom. Zato še kar čakam. In verjetno bom še dolgo.
Za mizo v domu spregovoriva še s Štefko in Marjanom, gospodično in škratom, ki se pohvalita, da imata njuni dveinpolletni vnukinji dvojčici že 11 vpisov v knjižico pohodniške skupine. Tako ni čudno, kar pravi šef Progar: »Škrati in gospodične imajo več kot 2000 članov, ki so Gospodično obiskali 250.000-krat, najvztrajnejši do dvestokrat na leto.« Anton je bil v zadnjih 13 letih na Gospodični 2665-krat. Približno polovico pohodov je podaljšal na Trdinov vrh. Ob ponedeljkih, ko ni skoraj nikogar, gre za dušo.

Ponoči na očeh
Velikokrat tudi ponoči, potem pa je njegova svetilka vse prevečkrat ujela više ali niže nasajene oči, ki so ga spremljale iz teme. Vsak (trezen) človek bi se slej ko prej naveličal ugibati, ali gre za vilinska, škratasta bitja ali tista iz običajnega mesa in krvi in dlake in čekanov, kakšnega medota, risa, divjega prašička. Da sklenem, ponoči Anton Progar ne hodi več po Gorjancih. Je pa v svojem raju preživel 367 dni (če sešteje vse ure, ki jih je porabil od doma do vrha in nazaj v Novo mesto).
Če ti že Gospodična s svojo ledenino napne kožo, kako šele človek zavrisne ob še hladnejšem Jordanovem studencu. Je pa izhodna cevčica na svetlo zamašena, da se nad njo nabira voda. Le zakaj? Pa ne, ker gozdarji v njej hladijo – ne svojih glav, ampak tekočo osvežitev?

Uboga Jera
Nese naju vse više in više, po nejasni nezračni poti, na 1178 metrov. Koščku zemlje tisti severno od Hrvatov pravimo Trdinov vrh (do leta 1923 Sveta Jera), tisti južno od Slovencev pa Sveta Gera. Da bi nas srdili? Kdo ve!
Ta severni imamo gori vojašnico, mimogrede slišim, pa ne od Antona, da zaradi zahtevnosti tamkajšnje vojaščine vozijo tja le Štajerce, izjemno lep je pogled tudi na telekomunikacijski stolpič, pod njim pa se nekaj metrov vsaksebi gneteta cerkvici. Zavetnica naših le očiščenih razvalin je sveta Jera, njihovih, pokritih in zaščitenih, sveti Ilija (če ne Elija). Kako naj bi nekoč zgledala naša Jera, kaže kamnita miniaturka kraj sesutega originala. Ki ni urejen zato, ker se menda cerkvenim med seboj ne uspe zmeniti, kaj gre komu in kaj je vsem v prid.
Nadškrat Progar: »Do leta 1990 Hrvati sploh niso vedeli za Trdinov vrh, ko se je zapletlo, pa so nanj takoj zgradili cesto.« Drugače je gori mir, v kameradskem pogovoru smo opazili našega in njihovega skrbnika za red in mir, s hrvaške smeri pa je skupina do Sv. Ilije prižulila svoje riti na konjskih hrbtih. In samo bedaki bi nergali, ko so konji kopitili sem ter tja po navidezni meji. Tudi ob žegnanjih verniki z geografske to- in onstranosti molijo v sožitju.
Ker človek poleg hoje tudi teče, naju ni presenetilo, kako nama je med vračanjem z vrha Gorjancev nasproti priskakljal gorski tekač. »Dva teka organizirajo sem gor,« pravi Tone, »enega pozimi, enega poleti.« In smučišče imajo, z ratrakom in vlečnico. Da se ne bi kak Gorenjec ali Štajerec pretirano muzal.

Strašljivi mejnik
Da je mir sedanjosti le slepilo, ki nam zastira pogled na črno, rdečo preteklost, spoznam ob naslednji znamenitosti, kjer mirneje zadihava z leksikonom Antonom. Krvavi kamen – če bi ga krušili s tršim orodjem, bi nam razkril kar nekaj anekdot, od kod mu ime. Ena pripoveduje, kako so pri določanju meje med Kranjsko in Žumberkom nekemu dekletu odrezali prst, da se ne bi pozabilo, kje poteka meja. To dekle je bilo vila, njena kri pa je kamen za več stoletij obarvala rdeče.
In res, preres, ko smo se z nosom malone dotikali kamnine, smo zapazili, rdeč ravno ne, a rozast nadih, odtenek zagotovo. Dokaz več, kako je življenje bajka.
Že naju pozdravi Miklavž, izrazito bolj odprta, zračna planota s cerkvico sv. Miklavža. Tu je bila nekoč vasica s petimi hišami, po ljudskem izročilu so vaščane pregnale rjave mravlje. Vasi ni več, je pa gostinski lokal, zraven hitro raste leseno gostišče s prenočišči, ker naj bi sedanje temeljito prenovili. Tudi tu si, bogati jedilni ponudbi navkljub, nisva privezala duš, ampak sva ju spustila, da sta, sledeč pogledu, z jadralnopadalskega zaletišča zaprhutali proti Šentjernejski dolini.

Je – pa spet ni
Povesti sem ali tja, običajen človek v realnosti po urah bajanja v Trdinovem svetu postane utrujen. Z Antonom se spuščava proti Cerovemu Logu. A sredi gozda še en stop. Še eno čudo dolenjskega sveta, Minutnik imenovano. Deluje kot sifon, pravijo mu tudi Prenehavnik. Glede na višino vode se obnaša kaj različno. Ob suši privre na dan vsakih pet minut in teče 25 sekund, ob srednjih vodah osem minut narašča in prav toliko upada … A če sifoničnemu delovanju ne verjamete, vam tudi tu ostane oklepanje zgodbe o mogočnem jezeru v gori, v njem pa je orjaška riba, ki kadar se ji zljubi, s svojim gromozanskim gobcem zapre iztok v Minutnikov izvir.
Je pa res, da je večina blaženih izvirčkov opremljena z nečudežnimi cevčicami, da človek laže pride do utekočinjenega zdravja, če že ne eliksirja. Kar malo preveč plastično se zdi vse skupaj, ampak zdravje je le naše največje bogastvo, zato smo si ga očitno upravičeni vzeti, kakor nas je volja.
Jemala sva slovo od bregov, poraščenih pretežno z bukovimi gozdovi, nekoč (zdaj še okoli Kostanjevice) so bili Gorjanci nališpani še z divjimi češnjami. Pod Trdinovim vrhom leži bukov pragozd, naj vas občasno ne preseneti javor.
V bajkah in povestih so živele tudi kraljične, za njimi je pri Cerovem Logu ostal grad Gracarjev Turn, blizu je še grad Prežek.
Se pa pod Gorjanci vleče Podgorje, območje na desni strani Krke od Novega mesta do Hrvaške, kjer je že Gorenjec Trdina opozarjal na zmernost pri ženskah in kapljici, kjer je bil nekoč, tega je že davno, cviček sinonim za slabo vino, ljudje pa so menda prisegali, se ljubili, velikokrat neprevidno in brezglavo in nezdravo, se mrzili, živeli, životarili in imeli potomce – na šmarnični pogon. Sčasoma prepovedan, dandanes se šmarnica (s svojim nevarnim metilnim alkoholom) menda pretaka le še redko, na črno.
Bajke in povesti smo prehodili do srečnega konca. Bil sem izmučen in jako prepoten, ali od hoje ali morda zaradi dolgotrajnega sedenja v zatohli avtomobilski notranjosti, povprašajte katero izmed gospodičen ali pak škratov.
Anton Progar pa je bil popolnoma spočit. A škratje vendarle niso merilo za obiskovalce iz vzporednega sveta, kjer so vile edinole za seno nabadat, škratje pa vrtni kič.