Ples snežink je čedalje bolj spominjal na tango smrti, pri katerem vsi čuti hipoma postanejo brezčutni in se človek zlahka prepusti slepilu navidezne toplote
Kadar je nad vasjo zavrtinčil nad grebeni ter pri-vrtel nad vasico, se je k moji kolibi prizibala gmota ko-žuhovine, iz katere je molela komandirjeva glava. Svareče je uprl vame svoji mišji očesci, na stežaj odprl usta in nosljaje spet zdrdral o ,tisuču opasnosti, koje vrebaju na čovjeka'. Za nameček je dodal še svarečo zgodbo o treh graničarjih, ki jih je zakril sneg, da so zmrznili... A tako govorjenje me nikakor ni preplašilo. Bil sem skalaš in pretaknil sem vse vrhove Julijcev in Kamniških Alp. Vse te pasti sem spoznal, ko sva pred nekaj leti s Sotoškom (Stane Sjotošek, prijatelj, skalaš, op. C. K.) skorajda zmrznila na Komarči. Pomembno je, da ne nadaljuješ poti za vsako ceno. Urediti si moraš bivak in počakati na boljše vremenske razmere!
Nekega marčnega dne me je presenetilo prelestno jutro. Obljubljalo je dan čudovitih doživetij in morda celo izpolnitev moje vroče želje. S kosmatincema sem tako rekoč pobegnil iz vasi. Hiteli smo na Gabris in naprej po gorskem hrbtu proti severa. Nisem si predstavljal, daje tu teren tako zelo razčlenjen. Ko smo končno v popoldnevu prispeli na Čosalijo, smo bili tako utrujeni, da smo pozabili na Korab in polegli po s soncem obsijanem snegu. Zvesta čuvaja sta vznemirjeno dvigala glavo, s smrčkom oš-vrknila piš vetra, nato pa se stisnila k meni in me gledala, kakor bi se bala, da bom nadaljeval pot... Še pred sončnim zahodom smo krenili s Cosalije in se zatekli v Nistrovo. Spoznal sem, da po tej poti v enem samem dnevu ni mogoče osvojiti Koraba. Poskusiti bo treba drugače...«
Tango smrti
»Naslednjič sem na Gabrisu skrenil s prvotne smeri. Nisem odšel po hrbtišču grebena, ampak odsmučal navzdol v Nistro-vo. Od tod sem krenil proti severu in prispel v Žužaj. Tu nisem ostal dolgo; s precejšnjim nemirom sem se brž poslovil od ljudi in zapustil naselbino. Po strmem pobočju Markovega kamna sem se naglo vzpenjal navzgor. Daleč za menoj je zamiralo šumenje Proj - Fele, nebo pa so že začeli zakrivati temni snežni oblaki. Z južne smeri sem začutil fen, kije mehčal sneg, da sem se lahko še hitreje vzpenjal. Malo po opoldnevu sem prispel na Silo - Vert (2049 metrov) in do karavle Ujedinjenja. Bila je zapuščena, brez strehe in vsa v snegu. Močno sneženje in bičanje ledenega vetra ter njegovo zavijanje preko snežnih žametov je spominjalo na cviljenje volkov. Tudi ples snežink je čedalje bolj spominjal na ,tango smrti', pri katerem vsi čuti hipoma postanejo brezčutni in se človek zlahka prepusti slepilu navidezne toplote. Obraz* sem si natrl s snegom in se tako umil v njegovem ledenem hladu...
Za trenutek sem se zbistril. V mislih sem odprl vrata zavesti in zaloputnil tista, ki so me strašila, da se podajam v večni ledeni objem. Nadel sem si nahrbtnik, zapel smuči, pograbil palice in naredil nekaj poskokov. Po dobro znanem pobočju sem v dolgih zavojih obšel Markov kamen. Petnajst minut intenzivnega vijuganja mi je kri spet ogrelo in telesu vrnilo izgubljeno moč. Pod menoj je ležala vasica.
Smuknil sem navzdol in po nekaj sto metrih nadmorske višine sem v slabi uri prispel nazaj med Zužajce, ki se me v tem dnevu niso več nadejali. Izčrpan in vznesen sem se umaknil njihovim pogledom in spoznal, da je ta smer najboljša. Najhitrejša in najvarnejša hkrati, seveda ob lepem vremenu.«
Čas odločitve
Zanimiva je očetova pripoved o smučanju. Kadar je bil na smučeh, gaje vedno spremljal Šarko, kije grizel krplje, kakor bi bil jezen, ker gaje prehitel. Njega pa je v rep grizel Murat, ki tudi ni želel ostati zadnji. Ker se je oče včasih preveč oziral nazaj in se spogledoval s psoma, je neredko nerodno telebnil v sneg, Šarko se je prekopicnil čezenj, Murat pa preko Šarka. A so takoj odhiteli naprej.
»Marčni dnevi so se iztekali. Slutil sem, da bo prvo jasno vreme tudi trenutek moje odločitve. Snežnica je curljala po pobočju in iskala pot do studencev, ti do potokov, potoki pa so se stekali v številne okoliške reke. Leska se je prašila in prvi cvetje vzbrstel in vzcvetel pod grmičjem. Ovce in koze so stikale za svežimi poganjki in obirale mladike in mastno popkovje...«
Prvega aprila zvečer je oče prebil pri Fuzu. Nebo, na gosto posejano z neštetimi zvezdami, je v mesečevi svetlobi tako osvetlilo noč, da seje videl greben Gabrisa. Medtem ko sta srkala kavo, je Fuzo na cepin vrezoval besede, ki mu jih je oče napisal na listič papirja. Po kakšni poldrugi uri sta se poslovila.
Prebujajoče se jutro in neskončna modrina neba nad Kora-bom sta mu vlivali vero in zaupanje. Pasji lajež je ponehal. Psi so vso noč čuvali vas in ko se je naredil dan, so si zaslužili počitek. Tudi ljudje so še vedno spali v svojih toplih domovih. Utrujeno štorkljanje dežurnega stražarja je bilo edino, kar je motilo jutranji mir.
Oče se je podvizal proti vrhu. Še prej si je v nahrbtnik stlačil najnujnejše in na koncu dodal še cepin. Opasal si je pištolo, si oprtal na ramena smuči in s Sar-kom ter Muratom že tretjič odhajal Korabu naproti. Čim bolj strma je bila pot, bolj mu je znoj curljal po čelu in preko lic v usta, ki so v žeji postajala vse bolj suha. V snegu je opazil sled medvedje šape.
Z vrha navzdol
Nad levim strmim bregom Proj - Fele se vije steza navzgor v vasico Žužaj. Oče je premražen prišel do sedla in po severni strani hitel pod Korabov greben v zatišje. Se nekaj udarcev s smučmi po zaledenelem snegu na oni strani Koraba, ki zre na Silo - Vert, nekaj sežnjev od albanske meje, in že si je našel zavetje v kadunji, s pršičem postlani pod zadnjim, kakšnih 200 metrov visokim, a zaradi plazov nevarnim vzgibom Koraba.
Oče je na vrhu Koraba pustil cepin, v katerega mu je Fuzo prejšnji dan z nožem vrezal naslednje besede: »Dr. Vanko Kanoni, zdravnik graničarske čete v Ničpurju, je 2. aprila 1931 kot prvi smučar osvojil vrh Koraba (2764 metrov) in se s smučmi spustil v dolino Radike.«
Ura je kazala 16.13. Ob 16.15 se je s smučmi že spustil v dolino Radike. Smučal je po zbitem snegu, katerega skorjo je sonce stopilo le toliko, da je bil dovolj mehak za lepe, ne preveč drseče zavoje. »Tri ure pozneje sem že ponosno stal pred stražnico nad Fuzovo hišo,« je oče končal svojo pripoved.
Istega leta jeseni, ko je bila služba vojaškega zdravnika visoko v gorah na meji z Albanijo le še lep in nikdar pozabljen spomin, je bil dr. Janez Kanoni že v Vojniku pri Celju, kjer je opravljal dolžnost sekundarija (oddelčni zdravnik v bolnišnici). Nekega dne gaje iz Skopja poklical nekdanji komandir, kapetan 1. klase Milan P. Dragovič, in mu sporočil, da so na vrhu Koraba našli njegov cepin.
Dr. Janez (Vanko) Kanoni je bil seveda še kako zainteresiran, da bi mu poslali vsaj potrdilo, da je bil zares prvi, ki seje povzpel na Korab, potem pa se na smučeh z vrha pogumno spustil v dolino.
Zapisano po dnevniku in zapiskih mojega očeta, dr. Janeza (Vanka) Kanonija.
Črt Kanoni
KONEC