Delo - Nevenka Žolnir: Downshifting v krizi še bolj aktualen – V tujini imajo celo svetovalce, ki pomagajo ljudem najti novo življenjsko pot – Slovenska zgodba
Računovodkinja Heidi se je odločila, da bo manj delala, ker bi rada več časa preživela v hribih. Bilance je zamenjala za pohodne čevlje. Sledi downshiftingu ali gibanju za življenje v nižji prestavi, ki pomeni zavesten sestop z vrtiljaka in življenje v skladu s samim seboj.
Petek je in ura je enajst. Heidi bi morala biti v tem času za pisalno mizo, vendar namesto tega stoji na vrhu hriba in uživa v fantastičnem razgledu. Da bi to doživela, se je odpovedala poklicu davčne svetovalke. Pozimi se bo preživljala kot vodnica turistov smučarjev. Odslej bo moje lastno življenje na prvem mestu, pravi.
Od računovodkinje do vodnice
Šestintridesetletna Nemka sledi družbenemu trendu downshifting, ki ga je v 90. letih prejšnjega stoletja v ZDA začel propagirati ekonomist in družbeni kritik Charles B. Handy, je v nedavni spletni izdaji predstavil Spiegel. Tema v teh časih ni v ospredju po naključju, čeprav je v obdobju čedalje večje brezposelnosti na videz brez pomena. Koncept namreč poenostavljeno povedano pomeni, da poklicno kariero preusmerimo tako, da lahko zaživimo polnejše osebno življenje. Z manj obveznostmi pridobimo več časa za razvijanje svojih interesov. Popoln ali delen preobrat v poklicnem življenju privede do tega, da dobimo več časa zase in se lahko posvetimo svojim interesom, ponavadi na račun manjšega zaslužka.
V Nemčiji imajo celo svetovalce, ki ljudem pomagajo najti način, kako prestaviti v nižjo prestavo. To je lahko odpoved dosedanje službe, skrajšani delovnik ali enoletni (študijski) dopust.
Še pred dvema letoma je Heidi, tako kot milijoni drugih, delala polni delovni čas in večino časa preživela za računalnikom, ko je sestavljala bilance. Dolgo je verjela, da je bila njena poklicna izbira prava. Toda kot dinamičen človek, ki ima rad stike z ljudmi, je v pisarni postajala vse bolj nesrečna. Spoznala je, da noče cele dneve presedeti pred računalnikom, želela si je med ljudi, a ni vedela, kako naj to doseže. Ko se je še pritisk na zaposlene začel stopnjevati, je postajala vse slabše volje. Leta 2010 je Heidi naredila nekaj, kar se je pozneje pokazalo za prvi korak v novo življenje.
Med dopustom se je zaposlila pri organizatorju potovanj v nekem avstrijskem hotelu. Ugotovila je, da ji je v veliko zadovoljstvo delati tam, kjer drugi počitnikujejo. Bila je blizu gora, ki jih ima tako rada, spoznavala je nove ljudi, hkrati pa ji je ostalo dovolj časa zase. Odločila se je, da bo odslej tako preživljala svoj dopust. Delala je v Franciji, Italiji, Avstriji –včasih kot kuhinjska pomočnica, drugič kot varuška ali vodnica. Njen delovnik je bil večinoma daljši od 40 ur na teden, ampak sprememba ji je dobro dela. Všeč so ji bili spremenljiv delovnik in sproščena oblačila, ki jih je lahko nosila namesto uradne pisarniške obleke. Nehala se je tudi vznemirjati zaradi malenkosti. Ne da bi se zavedala, je že prestavila v nižjo prestavo.
Poleti 2011 je naredila naslednji korak. Poiskala je računovodsko podjetje, v katerem se je lahko zaposlila za neenakomerno razporejen delovni čas. Polni delovnik je imela le osem mesecev, a je za to vse leto prejemala znižano plačo. Tako si je lahko dvakrat na leto privoščila daljšo odsotnost in v hribih zaživela po svoje. Čeprav je v redni službi zaslužila četrtino manj kot prej, ni veliko izgubila, saj si je z delom pogosto zagotovila brezplačno bivanje, smučarsko vozovnico in prehrano, po drugi strani pa je prihranila pri prevozu na delo in drugih stroških.
Takšen obrat v življenju je rezultat sodobnega časa. Čedalje večje zahteve delodajalcev, neprestana razpoložljivost prinašajo peklenski življenjski tempo. Marsikdo meni, da v tem uživa, in to prenaša dolga leta. Vendar nato nenadoma opazi, da tako ne gre več naprej. Psihologi, ki obravnavajo vse več primerov izgorelosti, ugotavljajo, da število kronično izčrpanih strmo raste. Statistike za Nemčijo, ki v teh časih velja za eno uspešnejših držav, kažejo, da je samo vsak sedmi zaposleni zadovoljen s svojo službo.
Downshifting pomeni odločitev slediti samemu sebi. K spremembam v poklicnem življenju vodita dve motivaciji: preobremenjenost in želja delati nekaj drugega, za nas bolj smiselnega. Heidi se je odločila za to, čeprav zdaj zasluži manj. Kakovost življenja je zanjo pomembnejša od zaslužka in na novi poti namerava vztrajati, čeprav še ne ve, kako bo v prihodnje. Delo ob koncih tedna in zvečer zanjo ni težava in tudi pisarni se za zdaj ne namerava povsem odpovedati, ker ji omogoča osnovno preživetje.
Po svoji želji na začetniško mesto
Pri nas je podobnih primerov precej manj kot v državah, kjer je na trgu dela veliko več ponudbe in tudi različnih modelov (delnih) delovnih časov. Kljub temu smo našli sogovornico, ki nam je zaupala svojo izkušnjo.
Darja B. V. se je pred enim letom, po več kot desetletju dela v eni od socialnih ustanov, odločila, da zamenja službo. »Bila sem uspešna, obetalo se mi je celo napredovanje, toda prišla sem do točke, ko se v tem delu nisem več videla. Izgorevala sem,« pripoveduje.
Začela je iskati druge možnosti, pri čemer je zdaj vedela, da si ne želi vodstvenega delovnega mesta. Čeprav se je to dogajalo še pred valom velikih varčevalnih ukrepov, možnosti ni bilo veliko. Po izobrazbi je socialna pedagoginja in poklicna pot jo je vodila do delovnega mesta v šoli, s pogodbo za določen čas in nepolnim delovnim časom. To je pomenilo več kot pol manjši zaslužek in formalne ovire, saj strokovni izpit iz socialnega varstva v šolstvu ne velja. Tako se je kot izoblikovana ženska znašla na položaju začetnice.
Pomembna je podpora domačih
V prejšnji službi so se čudili njeni potezi, saj ni bilo nobenega oprijemljivega vzroka za odhod, domači pa so jo podprli.
»Še vedno mi ni žal, da sem to storila, čeprav smo v enem letu porabili vse družinske prihranke, da smo ohranili enak standard kot prej. Sprememba je pozitivno vplivala na naše življenje. Če bi vztrajala, bi se mi zdravstvene težave gotovo ponavljale, tako pa ves ta čas, odkar sem v novi službi, nisem niti enkrat zbolela. Imam veliko več energije in lažje skrbim zase in za svojo družino. Zdaj celo redno kuham,« je svojo izkušnjo z nasmehom opisala Darja.
Nevenka Žolnir