Sprašujete, kako bi takim brezprižnežem stopili na prste? Preprosto, poklicali bi na 113 in povedali, za kaj gre, sporočili eventuelne reg.štev. in policija bi morala ukrepati saj gre za kršitev uredbe, ki prepoveduje vožnjo z vozili v naravnem okolju in velja za območje celotne RS.

Bravo Tomaž!

Mislim da si konstruktivno nakazal ker nekaj alternativnih variant. Sam bi dodal še mogoče najvišjo varianto. Mangartsko sedlo. Če že imamo ceste tako visoko se lahko uporabijo v ta namen, ki bi bil sigurno plemenit. Novih cest in motorjev pa res ne rabimo.

Uredba o prepovedi vožnje z vozili v naravnem okolju je dokaj jasna – vožnja v naravnem okolju ni dovoljena in pika (kaj je »naravno okolje« morda kdo ne razume – v pomoč je lahko 1. člen Uredbe). Kaj uredba prepoveduje in kaj dovoljuje, si vsak lahko prebere na spodnjih povezavah. Seštejete lahko tudi vsoto, ki bi jo, ob predpostavki, da bi bila naša policija tam, kjer bi morala biti (ali pa ukrepati na podlagi neizpodbitnih dokazov), morali organizatorji in udeleženci odšteti za ta svoj »dosežek«.

Po ogledu fotogalerije (http://photos.zveza-paraplegikov.com/thumbnails.php?album=9) mi je pa vse bolj jasno. Ta »interesna dejavnost« se torej očitno ni zgodila prvič.

Moteče pa je »opravičevanje« tega dejanja: … čeprav nismo divjali in ogrožali kogarkoli …; … take izlete ne izvajamo tako pogosto, da bi vas in ostale planince motili …; (na spletni strani ZPS pa) … Po dolgem in počez smo raziskovali gozdne stezice in povsod naleteli na prijazne domačine.

Pa saj sploh ne gre le za nas – planince. Preprosto povedano: Zakaj je treba vnašati še en nov vir hrupa v gorski svet? Že tako ga je veliko preveč!

Uredba o prepovedi vožnje z vozili v naravnem okolju (Uradni list RS 16/1995 z dne 17. 3. 1995):

http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlid=199516&stevilka=800

Uredba o spremembi uredbe o prepovedi vožnje z vozili v naravnem okolju (Uradni list RS 28/1995 z dne 26. 5. 1995):

http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlid=199528&stevilka=1294

Uredba o spremembi uredbe o prepovedi vožnje z vozili v naravnem okolju (Uradni list RS 35/2001 z dne 11. 5. 2001):

http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlid=200135&stevilka=2050

Ne vem, kaj bi rekel, oziroma vem. Zloraba nekega položaja, nekega stanja. Enkrat na Koškem, naslednji vikend v Lenmartu. Niti malomarnega odnosa do našega jezika in imen naših krajev in pokrajin ne smemo zameriti, verjetno je tudi to vnaprej prijavljeno in dovoljeno. Kaj šele, da bi se kdo smel spotakniti ob trikratno, a kljub temu polpismeno razlago gospoda z dvema različnima imenoma. Ob kršenje prepovedi (nepotrebne) vožnje v naravnem okolju, ki sicer velja za vse, pa itak bognedaj.

V narekovajih citiram g. Petača:

"Aha razumem,problem je onesnažen zrak."

Ne, ni to problem, osnovni problem je v rampi, ki zapira promet motornim vozilom, in to vsem. Zadosten bi moral biti že znak, vendar …

"Dejstvo,da se večina (neinvalidov) počutijo ogrožene od manjšine (invalidov) in strah,da jih bo manjšina spravila ob čudoviti gorski mir,ki si ga lastijo samo za sebe."

Se ne počutim ogrožen in si nič ne lastim, ni pa fair, da si manjšina lasti neke pravice, ki ji ne gredo. Kot sem že napisal – zloraba nekega stanja. Tako so tudi pločniki za pešce in ne za avtomobile, tako je prepovedano v enosmerni ulici peljati v nasprotno smer – in to velja TUDI za invalidske vozičke, konjske vprege in rikše.

"...itd..,kajti prepričan sem,da avtor tega prispevka ni na pot krenil iz doline! (saj vemo,kdo lahko uporablja in zakaj gozdne ceste)."

Ne vem, kako je na Uršlji, običajno pa je na začetku gozdnih cest nek znak, morda je prepoved (razen za lastnike ceste in parcel), morda piše "Vožnja na lastno odgovornost", ali pa ni nobenega znaka. Če torej ni nobenega znaka za prepoved, nobene rampe, se lahko mirne vesti peljemo po gozdnih cestah.

Verjetno se torej lahko brez kršenja prometnih znakov peljemo na sedlo pod Snežnikom (zelo slab zgornji del), pred leti sem se nehote pripeljal skoraj do Vojkove koče na Nanosu (obupna cesta), in še kam je možno. Nekdo je omenil Vogel – morda bi se dalo z upravljalcem smučišč dogovoriti tudi za enkratno vožnjo po "cesti" na Orlove glave, ki služi mehanizaciji za poletno urejanje smučišč in naprav na njih, saj tam ne bi naredili prav nobene škode.

Verjetno pa se je res lepše voziti po mehki gorski travici.

Vsebina je bila izbrisana na zahtevo avtorja / IP

G. Igor, hvala za nasvet, na to sploh nisem pomislil. Če še kdaj doživim kaj podobnega, nepridipravov ne bom več opozarjal, pač pa se bom raje umaknil in poklical 113.

Možnost, da jih policaji dobijo je večja če jih o tem obvestim, kot pa če jih spoh ne. Se pa seveda bojim, da so odzivni časi policistov bistveno predolgi, da bi kršilce lahko ujeli. Če govorimo o Uršlji gori, bi rabili najmanj petinštirideset minut do ene ure, da se pripeljejo do koče, če se s postaje Slovenj Gradec ali Ravne na Koroškem s terenskim vozilom odpeljejo takoj . Časa za umik je torej dovolj.

Skrbi me pa nekaj drugega. Z dvigovanjem standarda, beri kupne moči v naši državi, bo takih in podobnih izgredov vedno več, tokrat se jih je pripeljalo devet, koliko jih bo naslednjič? Z njimi je bil celo majhen deček, verjetno z očetom... !!!

Pozdravljeni!

Prebral sem komentarje na temo štirikolesnikov. Sam sem član PD Prevalje in osebno poznam nekaj vodnikov s tega planinskega društva. Ker sem med vrsticami gospoda Iztoka Juga - Petača prebral, da so dobili ključ od rampe, sem preveril pri vodniku planinske društva Prevalje, če je mogoče to res. Sam osebno velikokrat obiščem Uršljo Goro in vem kakšna je situacija okoli rampe in seveda okoli zlatega ključa, ki odpira to rampo. S strani PD Prevalje sem dobil odgovor, da ključa paraplegiki niso dobili. Lahko tudi povem, da je tega dne okoli rampe bilo kar precej zvoženo (razrito), kar pomeni, da se gospodi s štirikolesniki nikakor niso peljali mimo odprte rampe.

Lp

http://www.zveza-paraplegikov.si/

Spet praksa prehiteva dogovore in pogovore. Na upravičeno kritiko zaradi onesnaževanja planinskega zraka, hrumenja in vožnje po naravi (slike), se oglasi obramba. Ki se bo vkopala z reklom "namen posvečuje sredstva". Premalo poznam tehnično izvedbo takih izletov z ATV vozili. Zato sprašujem: kdo so vozniki in čigava so vozila? Ali naj vse skupaj zavijemo v celofan človekoljubnosti?

Za pohode paraplegikov v planine predlagam prehod na konje, nižje rasti, posebej osedlane, na primer. Seveda je treba ta sistem šele vzpostaviti. Lahko bi ga že zdavnaj. Predlagam, da motorizacijo planin opustite. Posebej pa motorno vožnjo po naravnem okolju.

V svojem komentarju sem upošteval usodo, ki nas naključno udarja in da je treba paraplegikom nuditi možnosti za obisk višjih delov Slovenije. Zato sem predlagal nemotorizirano rešitev. Zagrizen hribolazec, tudi paraplegik, je dandanašnji tudi primerno ozaveščen, da ohranja naravni mir, ne onesnažuje zraka sebi in drugim tam, kamor prihajamo po čist zrak, itd. Če ne, ni zagrizen hribolazec (pač po mojem pojmovanju zagrizenega hribolazca). Bi bil tudi nevzgojen navaden hribolazec. V čast in ponos je lahko hribolazcu paraplegiku, da tudi on prispeva k ohranjanju čistega zraka in miru, itd, tem vrednotam planinske in gorske pokrajine.

Pomisli Miha na to, da paraplegika v vsakem primeru v gore nekdo pripelje, prenese. V primeru štirikolesnikov so to lastniki in vozniki, ki gotovo že zdaj kršijo predpise z vožnjami po planinah. Potem bi to počeli množično, pod krinko skoraj gorske reševalne službe. Odprli bi jim okno: divjaš lahko po naravi, po planinah, po gorah, če le voziš s seboj paraplegika! Hej! Pa tudi, če ga ne voziš s seboj, se pa pripravljaš na take izlete in moraš prej pregledati teren...

Podoben poskus je bil pred časom s helikopterjem na Kredarico. Prevoz starejših ljudi, ki ne morejo več v gore, da si še enkrat ogledajo Triglav od blizu, morda zadnjič v življenju in verjamem, uživajo, kot mi, ki pridemo peš, v tej skalnati naravi naše domovine.

Te stvari terjajo neko razpravo z več vidikov, se strinjam. Težko je takole, samo na teh straneh, priti do zaključka. Tudi posamezniki nismo odločevalci o tem.

Zato je najhuje, kar počno proti naravi ravno gradnja cest v gore in planine. Če niso dostopne z vozili kakršnekoli že vrste, potem je tam gorski mir. In to je to.

Naj iskanje drugačnih pristopov med gore za paraplegike, kot z štirikolesniki, dopolnim še s temi predlogi, za katere ne verjamem, da se je kdo sistematično lotil njihove dopolnitve za obisk paraplegikov. Odtod odprt problem, ki se nepravilno in stihijsko rešuje z motorizacijo gora in planin. V državi je zaposleno fenomenalno veliko ljudi. Ni vrag, da bi nekateri lahko prevzeli adaptacije, potrebne za paraplegike. Paraplegiki boste lažje našli odgovorne.

1. žičnica Vogel: pogled z Vogla (1535 m) na Bohinjsko jezero in Triglavsko skupino ter Bohinjske gore in planine, torej na lep del TNP in eden najlepših pogledov sploh, je enkraten tudi za paraplegike. Poleg roba je možno s sedežnico še višje, skoraj na Orlov rob (1800 m ), pod mogočen kamniti zid Bohinjskih gora. Možno je nekajdnevno bivanje v hotelu v okrilju gora.

Po spominu z zadnjega obiska pred leti pa bi dejal, da za paraplegike ni poskrbljeno. To pomeni: vstop na spodnji postaji z vozičkom v dvigalo ter v kabino, nato iz kabine po stopnicah na ploščad in naprej s sedežnicami. Če to še ni urejeno, je nujno sprožiti zahtevo, da se to uredi z državnim denarjem (davkoplačevalcev) in s prispevkom iz turistične takse Bohinja, namesto neumnosti z osvetljevanjem poti ob jezeru , na primer.

2. žičnica Krvavec in Veliki Zvoh: prav tako enkraten pogled in uživanje v prijetnem gorskem ambientu, na višini skoraj 2000 m. Treba je rešiti problem vstopa na spodnji postaji žičnice, namestitve in izstopa s sedežnice ter transport na naravno lokacijo v bližini postaje na Velikem Zvohu. Tudi prenočevanje v hotelu na Krvavcu, ki ima izvrstno lego, bi bilo možno izpeljati, ob ustreznih manjših infrastrukturnih adaptacijah. Možen je tudi avtomobilski dostop mimo Jezerc do spodnjega hotela na Kriški planini (z adaptacijami).

3. že omenjeni Vršič (preko 1600 m) v ambientu mogočnih vršiških gora. Na kranjskogorski strani je nekaj koč, kjer bi bilo treba urediti dostope za paraplegike (npr. Erjavčeva, Na gozdu), pa na prelazu (vsaj Tičarjev dom je blizu ceste).

4. Vas Srednji vrh nad Martuljkom je dostopna z avtom. Dostop do čudovitega razgleda s te lokacije na Špikovo skupino , Prisank in druge gore bi bilo treba urediti, seveda.

5. Koča Pristava (975 m) nad Javorniškim Rovtom dostopna z avtom.

6. Sedežnica na Stražo nad Bledom

7. Še več sedežnic je po Sloveniji (Golte, Pohorje...) , kjer je možno elegantno priti v planinski in gorski svet. Le, da povsod verjetno manjka prilagoditev poti, vstopov, izstopov za paraplegike. Komaj so po Ljubljani začeli prilagajati pločnike in vstope/izstope v stavbe, tudi v parlament, po dolgih letih zanemarjanja. Ki na področju izletniških točk še traja...

Ja, Mangart je sijajen. Pa sistem Kaninskih žičnic. Kako so dostopne paraplegikom pa ne vem. Priznam, da se še enkrat nisem peljal z njimi. Krnica pa mi bo ostala v spominu, ko smo jo smučali tako, da smo se dvignili na italijanski strani z žičnico, nato peš na sedlo pa dol do drugega avta in spet v Italijo po prvega. Carinik na Predelu je le čudno gledal, brskal po nahrbtnikih, a se je naveličal.

No, zdaj pa še en bogokleten predlog. Ker sem se začel vživljati v kožo zagrizenega hribolazca - paraplegika.

1. Na primer vzpon na Mangart. Na hrbtu gorskega vodnika ali gorskega reševalca. Na posebej prirejenem sedežu. Ne vem, če kje v svetu to počno, ampak v odpravi in ob dodatnem varovanju ne vidim problemov. Po italijanski poti bi lepo šlo.

2. Doživetje mogočnosti velike stene. Na zgornji način po Hanzovi na Prisank pa po slovenski seveda v Triglavu. Nemogoče?

Itd.

Denar za tovrstno zahtevno opravilo bi moralo iti iz loterije, dodatno, ne na račun že izdvajanih sredstev za humanitarne namene. Država malček zmanjša svoj ogromen kup denarja iz loterije pa gre. Denar bi dobilo Združenje gorskih vodnikov in Zveza gorskih reševalcev za ta namen. Upam, da se obe organizaciji ne bi protivili taki ponudbi. Prepričan sem, da so sposobni take vzpone izvesti.

Paraplegiki pa bi morali seveda povedati ali bi jim bil tak, odpravarski in na hrbteh izkušenih gornikov obisk gora všeč.

Treba se je nekaj drugega vprašat! Naprimer, da si zagrižen hribolazec in je to tvoj način življenja, pa te neka usoda priklene na inv. voziček. Ena redkih možnosti je obisk gora s štirikolesnikom! Bi kršil pravila? Jaz bi jih zagotovo!!!!!

lp,

Miha

To, kar vidim na fotografijah, to je nekaj nezaslišanega! Sploh ne štekam, kaj so iskali tam gori? Kaj je v njihovih glavah, a sploh vedo, da je trava zelena in nebo modro?!

In kakšen bo glede na vaše strinjanje vaš naslednji korak gospod Iztok?

Ja, se strinjam, zakoni so, čeprav sprejeti v najboljši veri, da uredijo stvari, velikokrat le mrtva črka na papirju. In z naravo vse prepogosto ravnamo kot krava z mehom!

Vsekakor vas bom pocukal za rokav, da bova kakšno rekla!

Pozdrav!

Spoštovani Andrej Zorman!

Uršljo Goro smo obiskali invalidi paraplegiki,ki se vozimo na invalidskih vozičkih.Po vnaprejšnem dogovoru smo dobili ključ od rampe in za ta izlet smo se vnaprej dogovorili.Imeli smo pritrjene tudi invalidske znake na štirikolesnikih,ki pa jih po vsej verjetnosti tudi niste upali slikati,saj je iz komentarja razvidno,da ste se bali,čeprav nismo divjali in ogrožali kogarkoli.Tudi take izlete ne izvajamo tako pogosto,da bi vas in ostale planince motili.Hvala za razumevanje.

Se strinjam z vašimi mnenji.Pa srečen in varen korak !

Gospod Dušan,žal časi ko sem korakal (tudi po hribih) so se iztekli,tako,da po vsej verjetnosti mojega naslednjega koraka ne bo.(malo pozitivne šale).

Ker se ne maram spuščati v raznorazne neproduktivne debate itd...se tudi ne mislim izpostavljati ne verbalno ne fizično.Se pač ne bom vozil in občudoval kar pač ne smem..Za spremembo od mnogih,bom upošteval zakon,katerega ste mi tako strumno tukaj nekateri zrecitirali v upanju,da tudi sami upoštevate vse zakone itd...(pa vem,da jih mnogi ne).

Moja naslednja tura bo po cesti na Vršič.In če se slučajno srečava me le pocukajte za rokav.Bova kakšno rekla!

Aha razumem,problem je onesnažen zrak.Torej bi potem šlo z električnim štirikolesnim invalidskim vozičkom.Akumulator bom pa napolnil z elektriko,ki jo proizvaja termoelektrarna Šoštanj.Pa smo spet tam,pri onesnaženem zraku ali pač.Nima smisla razpravljati.Slovenci smo znani po svoji nestrpnosti,meja med Balkanom in Evropo je tako tanka kot med nesrečo in srečo.Dejstvo,da se večina (neinvalidov) počutijo ogrožene od manjšine (invalidov) in strah,da jih bo manjšina spravila ob čudoviti gorski mir,ki si ga lastijo samo za sebe.Izgovor-ohranimo naravo zanamcem-je čisti blef,kajti pisati take in podobne izgovore na računalniku,ki "kuri" elektriko iz npr...termoelektrarne je ????itd...itd....

Se pa z vami g.Tomaž popolnoma strinjam okoli cest.Manj jih bo,več miru bo v določenih predelih.

In tisti,ki bo resnično hotel uživati čisti zrak in gorski mir,se pač ne bo pripeljal do rampe na Uršli Gori in zadnjih par sto metrov prepešačil-češ sem planinec,ki se držim vseh predpisov it...itd..,kajti prepričan sem,da avtor tega prispevka ni na pot krenil iz doline! (saj vemo,kdo lahko uporablja in zakaj gozdne ceste).Torej nobeden tukaj ni tako popolnoma "nedolžen".Vsi grešimo,vsi kršimo zakone in predpise.Tudi kakšen politik,ki se na Kredarico pripelje z helikopterjem,pa jih še nobeden ni toliko poslikal in popljuval !

Me pa prav firbec matra(hvala za namig),kako bi bilo,če bi me na Uršljo prinesel konj.Po vsej verjetnosti bi se našel nekdo,ki bi izjavil,da kopita uničujejo travo in spet bi (da nam ne bi bilo dolgčas) tukaj mlatili prazno slamo.Tudi jaz !

Tomaž,pod vaše izjave pa se podpišem.In v takem primeru,če bi se stvari urejale,kot ste nakazali bi tudi sam usmeril vse moči,da preprečim motorizirane izlete v planine.Še najmanjši problem se mi zdi plačilo.Če moram v trgovini plačati kruh,bi tudi z veseljem plačal trud in požrtvovalnost ekipe,ki bi mi pomagala v gore.Mogoče pa se bo na podlagi te debate našla ekipa,ki bi si upala sprejeti tak izziv.

Da pa take stvari že obstajajo si lahko vsak pogleda na Apparelyzed.com.