Franc Štibernik: Pravijo, da postaneš pravi planinec šele takrat, ko te gore zasvojijo tako, da se nanje podajaš v vseh letnih časih in na različne načine.
Med člani PD Grosuplje je kar nekaj takšnih, ki to počnemo. Sedaj so na vrsti zimski vzponi: od alpinističnih vzponov po zasneženih grapah, do uživanja s turnimi smučmi.
Pravo turno smučanje pomeni gibanje s smučmi po zasneženih gorah. Turne smuči nam omogočajo sproščeno hojo in vzpenjanje s pomočjo posebnih kož. Te prilepimo na smuči, da preprečujejo zdrsavanje pri hoji navkreber. Če pa je pobočje poledenelo, nataknemo še srenače (»dereze za smuči«). Seveda moramo dobro obvladati tudi poznavanje terena, smučanje po nesteptanih strminah, po zelo strmih pobočjih in ozkih grapah.
Prvi pogoj za vse to pa so varne razmere, zato se na turo vedno odpravljamo, ko mine velika nevarnost plazov. K obvezni opremi turnega smučarja spada tudi lavinska žolna, lopata in posebna sonda za iskanje zasutega. Vse to pa v primeru, da se zgodi nesreča najbolj pomaga, če se na turo podamo v skupini, ki lahko takoj prične z iskanjem in v prvih 15 minutah lahko še reši zasutega. Zato v zimske gore vedno v družbi izkušenih poznavalcev gora!
Prvi vikend v februarju 2011 smo člani uživali na Komni
V soboto smo se od izvira Savice še v temi odpravili proti Domu na Komni. Spodnji del je bil kopen, zato smo si privoščili razkošje in že prejšnji dan poskrbeli za transport smuči s tovorno žičnico.
Po zajtrku v domu je sledila tura proti 2003 metrov visoki Lanževici. Pri koči Pod Bogatinom smo zavili desno proti Lepi Komni in se nato po vzhodnih pobočjih povzpeli na vrh. Že med vzponom smo ugotavljali, da je na pobočjih preveč napihanega skorjastega snega, ki ne bo omogočal lepega spusta. Pred nami je z južne strani vrh osvojila večja skupina smučarjev, ki so se odločili za spust po pristopni smeri. Takšno odločitev smo sprejeli tudi mi in po trdih pobočjih smučali na Bogatinska vratca in v smeri letne poti nazaj do doma na Komni.
Dan smo zaključili s prijetnim druženjem v koči in odločitvijo, da se v nedeljo ločimo. Trije so se odločili za povratek do izvira Savice, trije pa za naporno prečenje s Komne proti Voglu.
Našemu razmišljanju je prisluhnil tudi očka z devetletno hčerko in enajstletnim sinom in se tudi odločil, da bo izkoristil naše rezanje »špure« v nedotaknjena pobočja pod Govnjaškim Kukom, Podrto goro in na Konjsko sedlo.
Zjutraj smo tako krenili skupaj na to pot. Ugotovil sem, da je to skupina turnih smučarjev z 59 letno starostno razliko in odlično nam je šlo. Ob 12 uri smo se na Konjskem sedlu pripravljali na najlepši del ture – spust po razgibanih pobočjih proti Žagarjevemu grabnu. V gozdu smo se glede na pomanjkanje snega v dolini raje odločili za prečenje proti sirarni, kjer nas je presenetil prijazen vikendaš in nas počastil s pijačo, takoj ko je slišal, od kod prihajamo. Ja, tudi Gorenjci so prijazne dobričine. Kljub njegovemu opozorilu, da je Žagarjev graben kopen in da se naj raje povzpnemo do Vogla in odpeljemo v dolino z gondolo, se je naša turna duša enotno odločila za spust po zaprtem Žagarjevem grabnu. Tu smo zaužili lep kos dobre smuke. Na koncu sta nas čakala še dobra dva kilometra nošenja smuči do spodnje postaje žičnice na Vogel.
Poslovili smo se od novih prijateljev z mislijo, da se v prelepe bohinjske gore še vrnemo.
Franc Štibernik