Večer, 01.02.06, Narava, gore in ljudje: kjer so topovi v prvi svetovni vojni preorali sleherno ped zemlje
Manj znane planinske poti in vrhovi
Sabotin, gora spominov in ločevanj
Na gori, kjer so topovi iz prve svetovne vojne preorali sleherno ped te zemlje, ni dreves, starejšega od starih Primorcev
Sabotin sploh ni navaden hrib, čeravno je s svojimi 609 metri za pol sto metrov nižji od Šmarne gore. Na severovzhodni strani se njegova obeljena ostenja ogledujejo v modrini Soče, proti zahodu in jugu pa se njegova krajina s teh krušljivih slemen polagoma spušča, dokler se ne znajde sredi zaobljenih češnjevih Brd. In ta gora ima kljub nizki višini vse značilnosti visokih gora in je vredna tega, da se nanjo pomujamo.
Avto pustimo na parkirišču onkraj Solkana, potem pa kar po levi strani preko mostu čez Sočo ob cesti, ki vodi čez Sabotin, pravzaprav ga obide. Na isti strani bomo kmalu opazili oznake, naravnost naprej po južni strani in ostro levo in navzdol pod most po severni poti, ki je bolj samotna in tudi bolj planinska. Pot je sicer lepo označena, vendar po njej hodi le malo ljudi. Vodi ob levem bregu Soče vse do solkanskega jezu, pri čemer se nam kmalu pridruži tudi železniška proga. Dobre pol ure hodimo pravzaprav po ravnem, nekaj časa tudi ob jezeru elektrarne, ko nad seboj gledamo pravcato katedralo na Sveti gori. Potem končno steza ubere levo in polagoma v breg, ki je porasel z nizkim grmičjem in skrivenčenimi drevesi. Tu med prvo svetovno vojno ni obstal kamen na kamnu, zato tudi ne najdemo debelejšega drevesa. Še vedno hodimo proti toku Soče in polagoma navzgor kakšnih dvajset minut, ko pred seboj zagledamo prva skalovja ter končno pridemo do prvih okljukov. Po dveh ali treh ovinkih pridemo do razcepa: levo vodi zložna pot polagoma do cerkvice sv. Valentina in potem desno ter po grebenu na vrh, ki so mu v kartah starejšega izvora pravili Na Poklonu. To pot izberemo za vrnitev, mi pa se napotimo desno, po strmejši, atraktivnejši, tudi skalnati, deloma z jeklenicami zavarovani poti, tudi mimo številnih v stene vdelanih kavern in bunkerjev. Onkraj Soče je zdaj kot na dosegu rok Sveta gora, desno od nje pa Škabrijel, nekdaj Sv. Gabrijel, gora, na kateri se je še posebno izkazal 643. celjski pešpolk, ki je zmagovito odbijal napade italijanske številčno premočne vojske v prvi vojni vihri. Pot na skalni greben je res slikovita in so jo delček speljali tudi skozi kaverne vršnega skalnega slemena. Soča je zdaj globoko spodaj, nad njo pa Sveta gora ter v ozadju Trnovski gozd. Če se spustimo nekaj korakov proti zahodu, pridemo do nekdanje karavle JLA, zdaj planinske postojanke, katere oskrbnik bo veliko in rade volje govoril o borbah prve svetovne vojne, saj je bil Sabotin večji del časa v avstro-ogrskih rokah. Do sem gor je za nami več kot petsto metrov vzpona, zdaj pa pot nadaljujemo prav po robu in vzporedno s Sočo ter ob njenem toku. Desno nam seže pogled daleč v Furlanijo in prav do morja, bolj naravnost pa proti našemu morju, ob lepem vremenu tudi do Dolomitov. Do vrha je le še kakšnih petnajst minut, potem pa gremo naprej po tistem slikovitem skalnem grebenu in počasi navzdol do ostankov cerkvice sv. Valentina, od koder vodi desno steza na pobočje z napisom, levo pa bomo opazili komajda vidno, sicer označeno potko, ki se sprva preko strmejšega melišča spusti na severno stran gore in potem polagoma nadaljuje v levo in preko številnih strug in grabnov, tudi melišč, vse do tistega križpotja pred nekaj urami. Je pa res, da bo gora še pozimi bolj obiskana, saj poleti zaradi vročine tudi postojanko enostavno zaprejo za dva meseca. Za pot pa bomo ob lepem razgledu potrebovali kar kakšnih šest ur.
Jože Praprotnik