AO Železničar - Klemen Kastelic: Po malo skrajšanih počitnicah ...
... v Italiji zaradi slabega vremena, sem Barbari predlagal plezanje v severni Triglavski steni, saj je sobota obetala obilico sonca in stabilno vreme čez celoten dan. Barbari je bila ideja takoj všeč, saj sva letos dobro kondicijsko pripravljena in odlično vplezana, zato sva izbrala smer Skalaška z Ladjo (V+/IV, 1000 m).
15. julija se kar pozno (ob 6h zjutraj) pripeljeva na začetek ceste v Vrata, kjer naju preseneti zapis na tabli, da so vsa parkirišča v Vratih že zasedena. Malo skeptična se vseeno pozanimava pri redarju, ki je že navse zgodaj zjutraj delil kazni v Mojstrani, ali se nama sploh splača nadaljevati, in ko nama odvrne: "na lastno odgovornost", že drviva proti tamkajšnjem parkirišču. Na najino srečo je bilo nekaj parkirnih mest še prostih, zato hitro parkirava avto, vzameva nahrbtnike in kreneva proti mogočni severni Triglavski steni. Prepričana sva bila, da bo na tako lep sončen dan mrgolelo ljudi v smeri, a ko med dostopom zreva proti steni, tam začuda ni nikogar.
Že od daleč se dobro vidi, kje poteka najina smer, impozanten detajl v Ladji pa že takoj pusti vtis. Ko sva prispela pod steno, sva najprej nenavezana splezala do prvega težjega raztežaja (IV+). Tam si ob 9. uri nadaneva pasove ter vso potrebno opremo in določiva, da bom s plezanjem začel jaz. Prvi in drugi raztežaj sem zaradi kratke dolžine združil, sam pri njem nisem imel težav, Barbari pa se je zdel vstop najtežji del smeri (tam so resnično majhni prijemi, kot jih opisuje Mihelič). Nadaljevala je Barbara, vendar je bila naslednja trojka tako kratka, da je tudi ona nadaljevala v naslednji raztežaj, ki je predstavljal tudi detajl Skalaške smeri z oceno V- ; gre za pokončno zajedo z dobrimi prijemi, frikovsko nabitimi klini in mestoma manjšimi stopi. Tudi od tu naprej sva nadaljevala v izmeničnem plezanju: jaz čez poličaste plate (IV), Barbara pa po lahkem žlebu (II) do pod bleščeče monolitne plošče imenovane Hlebec. V prečenju do Skalaškega turnca, ki je dolgo pet raztežajev, sva nato vlekla štajerca. Nad Skalaškim turncem sva se soočila z malo sitno platko (III+), prečila v desno pod previsi in se že znašla pred zadnjim "težjim" raztežajem Skalaške, zajedo ocenjeno s IV, ki se konča v lažjem svetu. Tam sva se razvezala in med iskanjem najlažjih prehodov (I-II) kmalu stala na Gorenjskem turncu. Tu sva se vpisala v knjigo, se malo posončila ter nekaj malega pojedla in popila. Nadaljevala sva po lahkih prehodih proti vznožju desnega izrazitega kamina, kjer sva prečila na police pod levim kaminom, kjer se začne prvi težji raztežaj Gorenjske smeri. Na eni od polic sva naredila udoben štant in določila, da se kamina loti Barbi.
Kamin je zlasti v spodnjem delu zelo pokončen, vendar je dobro nabit s klini. Ki pa se najdejo tudi izven kamina in te lahko hitro zavedejo. Kamin je plezala vse do velikih previsov ki zaprejo kamin, tam prečila čez plošče v levo, si ob tem naredila ogrooomno trenja, zato je predčasno uredila svoje sidrišče (ki je bilo od dejanskega sidrišča, skritega okrog manjšega raza, oddaljeno manj kot dva metra).in seveda slediš klinom ki jih je kot morje. Nato sva nadaljevala v izmeničnem plezanju naslednje štiri raztežaje (zadnji je bil res kratek sprehod po polički, kar nama je do sidrišča zmanjkalo vrvi), in že sva stala na polici pod detajlom - mogočno Ladjo (V+). Ta raztežaj je pripadel meni. Plezanje se začne po poklini direktno na sredini raza pod značilnim previsom Ladje. V detajlu sva uživala oba in strinjala sva se, da je to najlepši raztežaj celotne smeri. Odlikujejo ga dobri prijemi, kompaktna skala in številni klini, medtem ko so stopi pogosto precej majhni stopi. Po tem sva še dva raztežaja trojke poplezala navezana, nakar sva se razvezala in v lahkem poplezavanju ob 7h zvečer srečno prispela na vrh smeri.
Sestopila sva čez Kugyjeve police saj se je na poti čez Plemenice valila gosta megla. Za pot navzdol nama je že na vrhu smeri zmanjkalo vode, zato sva kar se da hitro sestopila čez Prag do izvira Triglavske Bistric, kjer sva se napila vode kot dve kameli. Za sestop sva porabila slabe štiri ure